Nezemeljsko življenje

Izvenzemeljsko življenje

Iz Wikipedije, zastonj enciklopedije. Ta članek govori o znanstvenih študijah zunajzemeljskega življenja, za postopanje v kulturi popa torej poglej Zunajzemeljsko življenje v popularni kulturi. Zunajzemeljsko življenje je življenje, ki obstaja in izvira izven planeta Zemlje. Njegovo obstajanje je sedaj zgolj hipotetično: sedaj še zanj ne obstaja kakšen tehten dokaz, hipoteza pa je bila sprejeta s strani znanstvenikov. Špekulativne oblike zunajzemeljskega življenja so v razponu od humanoidnih, človeku podobnih, do pošastnih bitij, kot jih vidimo v znanstvenofantastičnih filmih pa vse do življenjskih oblik mikrokozmosa: razne oblike bakterij in virusov, ki pa že mejijo med živim in neživim. Oblike zunajzemeljskega življenja, še posebej tiste inteligentnejše, so zelo pogoste v popularni kulturi kot Alieni ali ET-ji (Exstraterrastrial). Domnevne študije in teoretizacija zunajzemeljskih oblik življenja je domena eksobiologije.

Vsebina

1 Mogoče osnove in izvori zunajzemeljskega življenja 

1.1 Življenje na osnovi silicija 1.2 Življenje na osnovi dušika 2 Verovanja v zunajzemeljsko življenje 3 Znanstvena iskanja za zunajzemeljskem življenju 3.1 Neposredna iskanja in raziskave 3.1.1 Zunajzemeljsko življenje v Sončevem sistemu 3.2 Posredna iskanja in raziskave 4 Upravljanje z zunajzemeljskim življenjem 5 Poglej tudi 6 Zunanje povezave 7 Reference

Mogoče osnove in izvori zunajzemeljskega življenja

Vse življenjske oblike življenja, kot ga poznamo na Zemlji temelji na ogljiku in vodi, in to naj bi bile resnične oblike življenja tudi na drugih svetovih v vesolju. Kakorkoli že, tudi drugi kemični elementi bi lahko nudili osnovo za življenje (Poglej tudi: Ne-ogljikova biologija). Silicij je najboljša alternativa življenju, ki temelji na ogljiku, vendar še vedno velja za neverjetno. Če upoštevamo tudi te druge možnosti, lahko obstajajo tudi življenjske oblike, ki temeljijo na dušiku, ki ga imajo za bolj verjetno osnovo. Znanstvene študije možnih biokemičnih osnov za zunajzemeljsko življenje je pogosto imenovana Ksenobiologija: veda o tujih življenjskih oblikah. Večina znanstvenikov verjame v obstoj zunajzemeljskega življenja, njegova evolucija (razvoj) se naj bi pojavila neodvisno tudi na drugih, nam neznanih področjih v vesolju. Alternativna hipoteza, ki ima podporo manjšine, je panspermija, ki predlaga, da je življenje priščlo na Zemljo od drugod o obliki spor. Obstajajo tudi takšne bakterije, ki bi lahko preživele v ekstremnih pogojih v atmosferi Jupitra. V teh sporah bi bile torej vse potrebne zasnove za poznejši evolucijski boom, ko se je življenje razmahnilo po vsej zemlji v neštetih oblikah. Če drži, ta teorija predlaga, da je življenje, ki se bolj ali manj razlikuje od zemeljskega, enakomerno razkropljeno po vsem vesolju. Temu ne nasprotuje tudi temeljno načelo, ki velja kot aksiom (trditev, ki se ne dokazuje) imenujemo Antropično načelo, ki pravi, da je vesolje na določeni stopnji moralo osnovati inteligentno življenje, ki bi si zastavljalo vprašanja o nastanku, sedanjosti in prihodnosti vesolja. Če temu ne bi bilo tako, bi bilo celotno vesolje velikanska potrata prostora.

1.1 Življenje na osnovi silicija

Življenje na osnovi silicija se zdi vsej znanstveni srenji za neverjetno še danes. Na prvi pogled je kemija ogljika in silicija podobna; tako, kot npr ogljik tvori metan (CH4), lahko podobno spojino tvori tudi silicij (SiH4), poleg tega oba elementa lahko tvorita dolge verige polimerov. Vendar pa silicij namesto kisika pomeni, da ni ravno primeren za dihanje, medtem ko se ogljikov dioksid (CO2) z lahkoto s presnovo odtuji z živega organizma, SiO2 pa je trden in se v trenutku veže in oblikuje v mrežasto (kristalinasto) strukturo, se strdi in se ga le težko spravi ven iz organizma. Po vrhu vsega, silicij ne uspe vezati toliko dodatnih kemičnih spojin, ki bi se z lahkoto razdvojile in razbile tekom procesov presnove. Pri molekulah, ki temeljijo na ogljiku, pa je to povsem običajna značilnost, ki je bistvenega pomena za primerno delovanje encimov, da se kasneje vežejo v aminokisline, ki so osnova daljših genetskih verig. Obstajajo tudi astronomski dokazi, ki predlagajo, da je na siliciju temelječe življenje zelo malo verjetno. Kamorkoli so astronomi in astrofiziki pogledali, niso uzrli najpreprostejše silicijeve spojine, na drugi strani pa so našli veliko ogljikovodikov. Zapletene ogljikovodike pa se da v izobilju najti v vesolju, a v primeru silicija, večino vsega, kar smo opazovali v vesolju so preprosti silicijevi oksidi, zabeležili pa niso niti enega primera zapletene molekule silanov ali silikonov. Ena izmed najbolj znanih na siliciju temelječih življenjskih oblik je bila videna v izvirni epizodi Zvezdnih stez, pod naslovom Hudič v temi, v kateri silicijevo življenje t.i. Horta napade minerje, ki kopljejo za njegovim gnezdom z jajci.

1.2 Življenje na osnovi dušika

Vse življenje na Zemlji temelji na vodi in številnimi kemičnimi lastnostmi, dejansko je velik delež moderne kemije podvržen študiji vodnih raztopin. Kakorkoli že, številne kemične reakcije so mogoče tudi v dušikovih raztopinah, in tekoči dušik ima nekatere podobnosti z vodo. Dušik lahko raztopi večino organskih molekul najmanj tako dobro, kot to počne voda, in je poleg tega sposoben raztopiti tudi veliko kovinskih elementov. Če podamo vse te kemične lastnosti, bi lahko obstajalo teoretično lahko obstajalo tudi življenje, ki bi temeljilo na dušiku. Po drugi strani, pa ima dušik nekaj težav kot osnova za življenje. Vročinsko izhlapevanje dušika je samo polovice od vodnega in njegova površinska napetost je trikrat manjša. To pomeni, da so vodikove vezi med dušikovimi molekulami vedno šibkejše, kot tiste v vodi, zatorej je dušik manj sposoben zbrati ne-polarne molekule skozi vodni učinek. Iz tega razloga, vodilni tok znanstvenih vprašanj kako dobro bi dušik tvoril in zbral predživljenjske molekule v razporejenosti, ki bi dovolila odkritje samo-razmnoževalnega sistema. Biosfera, ki bi temeljila na dušiku, ki po vsej verjetnosti obstajala pri temperaturah ali zračnemu pritisku, ki bi bil izjemno neprikladen za življenje, kot ga poznamo na Zemlji. Zemeljsko življenje vedno obstaja znotraj temperaturnih okvirov med lediščem in vreliščem vode pri običajnem zračnem pritisku, med 0°C (273°K) in 100°C (373°K); pri običajnem pritisku so dušikovo ledišče in vrelišče med −78°C (195°K) in −33°C (240°K). Težave z biosfero pri izjemno hladnih temperaturah so zaradi grozne upočasnitve biokemičnih reakcij kot tudi dejstva, da so nekatere biokemične reakcije zunaj prej omenjenih temperaturnih okvirov v zvezi z veliko višjim vreliščem. Dušik je lahko tekoč pri običajnih temperaturah le pri veliko večjem zračnem pritisku, npr. pri 60.-ih atmosferah (60 krat večji pritisk kot je pri 0 nadmorske višine) dušik vre pri 98°C in se topi pri −77°C. Vodna raztopina s primesmi dušika lahko nudi osnovo za vodi podobno biokemijo pri nižjih temperaturah, kot jo voda podpira običajno. Takšni pogoji obstajajo pod površjem Saturnove največje lune Titana [1].

2 Verovanja v zunajzemeljsko življenje

Verovanje v zunajzemeljsko življenje je bilo navzoče že v starem antičnem Egiptu, Babiloniji in Sumeru. Prvi najpomembnejši zahodni mislec, ki se je ukvarjal z milijo o naseljenih svetovih je bil antični Grški pisatelj Tales in njegov študent Anaksimander v 7. stoletju p.n.št.. Grški atomisti so se lotili same ideje, in razpravljali, da ima neskončno vesolje neskončno veliko naseljivih svetov. Aristotelova kozmologija  (ki je postavila Zemljo v središče vesolja, geocentričen sistem, ki jo je uveljavil Ptolemej) je bila v nasprotju proti ideji zunajzemeljskega življenja. Ko se je krščanstvo razširilo po Zahodu Evrope, so idejo samo razglasili za herezijo (»krivoverstvo«). Najbolj znani in dokumentirani primer pre-moderne razlage izven solarnih planetov in razširjenosti življenje tudi drugod, kot na Zemlji, je bil  Giordano Bruno je bil živ sežgan na podlagi njegovih neortodoksnih idej v letu 1600.

Sedaj pravijo nekateri zanesenjaki , ki se spoznajo na to temo, verjamejo v obstoj zunajzemeljskega življenja, ki naj bi v rednih presledkih obiskalo oz. je obiskalo Zemljo. Nekateri trdijo, da so mnogi NLP-ji, ki jih lahko sedaj opazujemo na nočnem in dnevnem nebu dejansko videnja vesoljskih ladij inteligentnih zunaj-zemljanov, in celo trdijo, da so videli takšna bitja. Nekateri torej pripisujejo nekaterim okroglim vzorcem na nebu izvenzemeljsko naravo. Ker je najmanj ena resna, spoštljiva znanstvena revija, izdana v dnevniku z velikim krogom bralcev, nagovorila k ponovni oceni fenomena NLP-jev, in to je prepričanje glavnega toka znanstvenih mnenj, ki se držijo takšnih so nevzdržnih zahtev s strani dokazov, ki so bili pred kratkim dosegljivi in je zelo malo verjetno, da so resnični. Mogoči obstoj primitivnega življenja zunaj Zemlje je najmanj tako kontroverzna glavnemu toku znanstvenikov, vse dokler niso odkrili posreden dokaz takšnega zunajzemeljskega življenja v meteoritu, ki naj bi prišel z Marsa. Posredni dokazi so razkrili obstoj primitivnega življenja na Marsu; kakorkoli že, sklepi, ki naj bi jih takšen dokaz sprožil pa so še vedno predmet razprav.

Znanstveno iskanje zunajzemeljskega življenja

Znanstveno iskanje za zunajzemeljskim življenjem so se znanstveniki lotili na dva različna načina, neposredno in posredno. Neposredno iskanje Znanstveniki neposredno iščejo dokaze za enocelično življenje znotraj Sončevega sistema, izpeljane raziskave površja Marsa in pregledi meteorjev, ki so padli na Zemljo. NASA v kasnejšem obdobju namerava odposlati tudi sondo do Jupitrove Galilejeve Lune Evrope, ene izmed Jupitrovih lun, ki ima pod debelim ledenim površjem tekočo vodo, ki bi lahko vseboval življenje. Obstaja tudi nekaj omejenih dokazov, da mikroorganizmi po vsej verjetnosti so obstajali in obstajajo še danes na Marsu. Eksperiment na sondi Viking, ki je pristala na Marsu, poroča o plinih, ki so začeli izhlapevati iz vzorca Marsovih tal, ko so ga segrevali. Marsovska zemlja v nekaterih primerih vsebuje navzoče mikrobe. Kakorkoli že, primanjkovanje dodatnih dokazov od drugih eksperimentov na sondi Viking nakazuje, da so bile navzoče samo neorganske reakcije. Ta hipoteza je bolj verjetna, v letu 1996, strukture podobne bakterijam so bile odkrite v meteoritu, ALH84001, ki so bile izvržene z Marsa, ko je vanj v daljni preteklosti trčil ogromen meteor. Udarec je izvrgel prej omenjeni meteor in še mnogo drugih. Zopet je bilo poročilo zelo sporno. V Februarju 2005, dva Nasina znanstvenika poročata, da sta našla močne dokaze za navzočnost življenja na Marsu (Berger, 2005). Dva znanstvenika, Carol Stoker in Larry Lemke od Nasinega centra, na osnovi njunih zahtev, da so ostanki metana v Marsovi atmosferi preostanek sproščenega metana, podobno kot to počno nekatere primitivne oblike življenja na Zemlji. Njuna študija primitivnega življenja blizu reke Rio Tinto v Španiji. Nasini uradniki so kmalu zanikali znanstvenikove trditve, in Stoker samo je vzel njune začetne zagovore (spacetoday.net, 2005) nazaj. Kakorkoli že samo nekaj dni kasneje Stoker in Lemke, ko sta postavila svoje zahteve, so znanstveniki od ESE (European Space Agency = Evropska vesoljska agencija) poročali o njunih lastnih merjenjih metana na Marsu ki predpostavlja organski izvor (Michelson, 2005). Zaradi takšnih najdb pa še vedno tečejo razprave, vendarle narašča podpora znanstvenikov, ki verujejo v obstoj življenja na Marsu. Na neformalni oceni so znanstveniki, ki obiskali konferenco, na katerih je ESA predstavila njihove najdbe, 75 odstotkov znanstvenikov so na konferenci poročajo, da je nekoč življenje na Marsu dejansko obstajalo; 25 odstotkov jih verjame, da življenje obstaja tam še sedaj (Michelson, 2005).

Zunajzemeljsko življenje v Sončevem sistemu

Veliko nebesnih teles v Sončevem sistemu ima pogoje, kjer bi se lahko obdržalo življenje. Na prvo mesto postavljajo nekatere od seznama, ki naveden sledi spodaj; na teh, štiri od petih so Lune, za katere mislijo , da imajo v ozadju vodo, življneje, ki se je tam razvilo v skoraj enakih pogojih , kot je to v toplih vrelcih na dnu oceanov, kjer je vzpostavljen nenavaden ekosistem: termofili – bakterije, ki se hranijo z žveplom in celo kovinami predstavljajo samo dno tega ekosistema. Malce višje so cevasti črvi in prozorne kozice.

• Mars – Najboljši primer, skoraj najboljši Zemeljski dvojček od planetov in Lun v Sončevem sistemu. • Titan – Edina Luna, za katero zagotovo vemo, da ima atmosfero. Obiskala jo je sonda Huygens, ki se je celo spustila na površje. Naj bi imela celo ocean. • Evropa – Naj bi imela ocean. • Ganimed • Enkeland – Naj bi imel pod površjem tekočo vodo. [2] Številna druga telesa imajo potencial, da na sebi nosijo življenje in zanj ugodne pogoje. Npr., atmosferično življenje so kot hipotezo predlagali na Vaneri in v plinastih orjaških planetih. Fred Hoyle pa je celo predlagal da obstaja mikroskopsko življenje obstajalo na kometih. Nekateri mikrobi na Zemlji bi lahko v vzorcih z Lune preživeli celo nekaj let. Smatra se , da je skoraj povsem neverjetno , da bi zapleteno večcelično življenje obstajalo na kateremkoli od zgoraj naštetih svetov.

Posredne raziskave in iskanja

Znanstveniki teoretizirajo, da bi morala katerakoli tehnološka družba v vesolju morala oddajati informacije. Projekti, kot je npr. SETI zbirajo astronomska iskanja aktivnih radio valov, ki bi jih lahko pripisali in bi potrdili navzočnost inteligentnega življenja. Astronomi pa iščejo tudi za izvensončnimi planeti, ki bi lahko bili primerni za življenje. Obstoječe radiodetekcijske metode so neprimerne za takšno iskanje. Kot rešitev tega problema bo potrebna veliko bolj izpopolnjena tehnologija, saj je sedanja neprimerna za podrobno analizo in študijo ekstrasolarnih planetarnih objektov. Teleskopi v prihodnosti naj bi bili sposobni uzreti planete okoli bližnjih zvezd, kar naj bi razkrilo navzočnost življenja (ali neposredno preko spektrografije, ki bi razkrila ključne informacije kot npr. navzočnost prostega kisika v planetovi atmosferi). Predvidevajo, da naj bi nekateri najboljši kandidati za odkritje planetov, ki bi nudili pogoje za življenje, navzoči v sistemu Alfe Kentavra, Zemlji najbližji zvezdni sistem, ki ga sestavljajo celo tri zvezde: Alfa Kentavra A, Toliman; Alfa Kentavra B in zelo medla Proksima Kentavra.

4 Upravljanje z zunajzemeljskim življenjem

Če bo nekoč zunajzemeljsko življenje najdeno in bo možno komunicirati z njim, bodo ljudje sveta in njihove vlade morale odločiti kako naj se v takšnih medvplivnostnih primerih postopa z zunajzemeljskim življenjem. Razvoj političnih priročnih navodil za upravljanje z zunajzemeljskim življenjem in ozemljem se smatra od avtorjev, kot je npr. Michael Salla in Alfred Weber in označuje izraz eksopolitika.

Poglej tudi

• Posebni fenomen • Astrobiologija • Astrosociobiologija • Drakeova enačba • Fermijev paradoks • Prvi stik • Panspermija • Hipoteza o redkih zemljah • Znanstveni skepticizem • SETI • Sivi

--Edmoon 10:49, 15 julij 2005 (CEST)