Koncentracijsko taborišče Ljubelj

Koncentracijsko taborišče Ljubelj je bilo zgrajeno leta 1943 na obeh straneh ljubeljskega predora kot pomožno taborišče koncentracijskega taborišča Mauthausen. Do konca vojne je moralo pribljižno 1800 jetnikov skopati predor skozi Karavanke, ki so meja med Slovenijo in Avstrijo. Pri tem je okoli 40 ljudi umrlo zaradi trdega dela ali pa so jih usmrtili.

Zaradi strateških in gospodarskih razlogov so se nacisti odločili za izboljšavo prometnih poti do Jugoslavije. Predvsem Friedrich Rainer, eden glavnih nacistov, se je močno zavzemal za gradnjo predora na Ljubelju, na meji med Koroško in Slovenijo. Leta 1943 je sklenil državni gradbeni oddelek pogodbo z podjetjem »Universale Hoch und Tiefbau AG«, ki naj bi vodilo gradbeni postopek predora in zgradilo koncentracijsko taborišče.

Dodatno so sklenili pogodbe z SS, ki je bila odgovorna za pridobitev »delavnih sil«. 1561 metrov dolg predor naj bi nadomestil edino takratno povezavo, majhno cesto z do 28% nagibom. Na obeh straneh Ljubelja so zgradili koncentracijsko taborišče. Manjše ljubeljsko taborišče na severu in večje taborišče na jugu. Na južni strani so začeli z vrtanjem predora že marca leta 1943, medtem ko na severni strani šele junija istega leta. Dodatno k jetnikom je bilo še zaposlenih okoli 660 civilnih delavcev. Ti so prišli delno prostovoljno in delno prisiljeno na Ljubelj. Nekateri od njih so bili poslani v Nemški rajh preko »Service du Travail obligatoire« od Vichy režima. Prva polovica jetnikov je prišla na Ljubelj junija 1943. V Mauthausnu so jih naložili na vagone za živino in jih poslali v slovensko mesto Tržič, ki je blizu koncentracijskega taborišča. Prebivaljci Tržiča so poskušali jetnikom na skrivaj dati živila in cigarete, medtem ko so jih pripadniki SS natovorili na tovornjake in jih odpeljali na Ljubelj. Večina jetnikov je bila tukaj zaradi političnih razlogov, drugi zaradi odklanjanja prisilnega dela, tretji pa so bili vojni ujetniki najrazličnejših narodnosti. Največji del jetnikov, okoli 800, so bili Francozi. Tem se je pridružilo pribljižno 450 Poljakov, 188 Rusov in 144 Jugoslovanov. Okoli 70 ujetih Nemcev in Avstrijcev so bilo, saj večina, lopovi in roparji. Ti so imeli vodilne pozicije v taborišču ali pa jim je bilo dodeljeno saj lažje delo. Ostali jetniki so prišli iz Češke, Norveške, Luksemburga, Grčije, Belgije in Nizozemske. Leta 1944 so deponirali 15 judovskih ujetnikov iz Madžarske na Ljubelj. Že po nekaj tednih so jih poslali nazaj v Mauthausen.

Komandant taborišča SS je bil Julius Ludolf. Pod njegovim vodstvom se je začelo pretepanje jetnikov, tako imenovana »Corridas. Jetniki so morali neprestano opravljati najtežje dela, medtem ko so jih njihovi pazniki venomer pretepali. Ker se je gradbeno podjetje že kmalu začelo razburjati, da je toliko jetnikov nesposobno dela, zaradi prehudih udarcev, je bil Ludolf že avgusta 1943 nadomeščen od Jakoba Winklerja. Tudi pod njegovim vodstvom ni bilo nič bolje. Govori se celo, da se je situacija poslabšala za jetnike. Civilnim delavcem, ki so delali tudi v predoru, je bil prepovedan kontakt z jetniki. Vseeno pa so jim pomagali, tako da so na primer pretihotapili pisma in pakete v taborišče in tako vzpostavili povezavo med ujetniki in zunanjim svetom ter njihovimi družinami. Eden tistih civilnih delavcev je bil Janko Tišler, ki se je kot mnogo drugih, priključiv partizanom in svoj čas v taborišču zapisal v knjigi »Das Loibl KZ« (prevod: Koncentracijsko taborišče Ljubelj). 4. decembra 1943 so skopali predor, tako daleč, da so imeli majhno povezavo iz ene strani na drugo. Leto kasneje je bil predor že tako velik, da so se lahko prva vozila peljali skozi vanj. Slabi ali dela nesposobni delavci so bili poslani v Mauthausen, kar je pomenilo zanj gotovo smrt. Zdravnik taborišča Sigbert Ramsauer je bil odgovoren za določitev jetnikov, ki so šli nazaj v Mauthausen. Usmrtil je okoli 30 ljudi z injekcijo bencina v srce, ker je menil, da ne bi preživeli transporta v Mauthausen. Ta postopek je imenoval »lepa smrt«. Dodatno k tem, je uporabljal jetnike za svoje poskuse.

Od leta 1943 do 1945 so večkrat poskušali uiti. Tiste, ki so pri pobegu dobili, so jih takoj poslali nazaj v Mauthausen in jih tam usmrtili. Tisti, ki so lahko zbežali so se pridružili partizanom in se bojevali na njihovi strani. 16. aprila 1945 je bilo taborišče sever na koroški strani zaprto, zaradi naraščajoče partizanske aktivitete in so jetnike premestili na južno stran. 7. maja so premestili 80 jetnikov iz »stranskega taborišča Celovec« v Lendorfu na Ljubelj. Še isti dan so izpustili vse jetnike. Slovenske jetnike so poslali v Tržič, kjer jih je Landwehr zopet ujela, a kmalu spet izpustila. Vsi ostali jetniki so morali iti skupaj z možmi SS-a, kateri so jih uporabljali kot žive ščite, skozi predor na Koroško. V Rožu so nato partizani napadli in osvobodili vse preostale jetnike. Taboriški komandant Jakob Winkler je bil, po določitvi nekega britanskega vojaškega sodišča, usmrčen na vislicah. Sigbert Ramsauer naj bi moral do konca svojega življenja v zapor, vendar kakor mnogo drugih NS-lopovov, je bil leta 1956 pomiloščen.

Spominski kraj

Slovenska vlada je leta 1950 pustila zgraditi na mestu, kjer je bilo koncentracijsko taborišče, spomenik in razglasila ta prostor za historični spominski kraj. Trpljenje jetnikov je prikazano s kipom kiparja Borisa Kobeta. Kje je stalo južno taborišče se še danes dobro vidi, kajti do danes o ohranjeni betonski fundamenti barak. Z jeklenimi ograjami zaščiten krematorij, spominja na tukaj sežgane jetnike. Na Koroški strani niso ohranjeni nobeni ostanki taborišča. Samo dve spominski tabljici spominjata na trpljenje jetnikov koncentracijskega taborišča.