Pekoči bakrenopor
| Pekoči bakrenopor | |
|---|---|
| |
Znanstvena klasifikacija 
| |
| Kraljestvo: | Glive |
| Oddelek: | Prostotrosnice |
| Razred: | Listarice |
| Red: | Cevarji |
| Družina: | Cevarke |
| Rod: | Chalciporus |
| Vrsta: | †C. piperatus
|
| Dvočlensko ime | |
| Chalciporus piperatus (Bull.) Bataille (1908) | |
| Sinonimi[1] | |
Pekoči bakrenopor (znanstveno ime Chalciporus piperatus) je gliva iz rodu bakrenoporov (Chalciporus).
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]
Je majhen v primerjavi z tipičnimi cevarkami (Boletaceae). Klobuk je orančno rjave barve. Najprej je konveksen, kasneje se izravna.[2] Površina klobuka je lahko razbrazdana, lepljiva v vlažnem vremenu in razpokana v starosti.[3]
Trosovnica je sestavljena iz cevk, katerih barva se spreminja od rumenkaste v mladosti do temno rdečkasto rjave v zrelosti. Površina porjavi na pritisk. Posamezne luknjice so oglate, premera 0,5–2 mm, medtem ko so cevke globoke 3–10 mm.[2]
Bet je vitek in približno enake barve kot klobuk.
Meso je močno pekočega, poprastega okusa.
Razširjenost in življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]Prvotno so ga smartrali za mikorizno vrsto, a le ta ni bila nikoli potrjena.[4][5][6] Zaradi genetske sorodnosti s parazitskimi pagobani (Pseudoboletus), sumijo, da parazitira micelij rdeče mušnice (Amanita muscaria).
Mikroskopske značilnosti
[uredi | uredi kodo]_Bataille_99106.jpg)
Trosni prah je cimetasto rjav.[2] Trosi so gladki in vretenaste oblike. Velikost: 7–12 x 3–5 μm. Basidiji so paličaste oblike, prosojni z mnogimi oljnimi kapljicami in nosijo po 4 trose. Veliki so 20–28 x 6–8 μm. Cistide so vretenaste oblike z zaobljeno konico in velike 30–50 by 9–12 μm.[7]
Uporabnost
[uredi | uredi kodo]Zaradi pekočega okusa velja za neužitnega.[8][9] Ponekod ga uporabljajo kot pekočo začimbo in dodatek k drugim gobam.[10] Nekateri priporočajo, da se jo pred uporabo dobro prekuha, da bi zmanjšali tveganje prebavnih težav.[11]
Uporablja se jih tudi za izdelavo barvil. Glede na uporabljeno jedkasto sredstvo se lahko dobi rumeno, oranžno ali zelenkasto rjavo barvilo.[9]
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ »Chalciporus piperatus (Bull.) Bataille, Bulletin de la Société d'Histoire Naturelle du Doubs, 15: 39, 1908«. MycoBank. International Mycological Association. Pridobljeno 14. maja 2013.
- ↑ 2,0 2,1 2,2 Bessette AE, Roody WC, Bessette AR (2000). North American Boletes. Syracuse: Syracuse University Press. str. 173. ISBN 978-0-8156-0588-1.
- ↑ Lamaison JL, Polese JM (2005). The Great Encyclopedia of Mushrooms. Cologne: Könemann. str. 24. ISBN 978-3-8331-1239-3.
- ↑ Godbout C, Fortin JA (1985). »Synthesized ectomycorrhizae of aspen: Fungal genus level of structural characterization«. Canadian Journal of Botany. 63 (2): 252–62. doi:10.1139/b85-029.
- ↑ Kasuya MC, Igarashi T (1996). »In vitro ectomycorrhizal formation in Piceae glehnii seedlings«. Mycorrhiza. 6 (5): 451–54. doi:10.1007/s005720050146. S2CID 2343650.
- ↑ Yamada A, Katsua K (1995). »Mycorrhizal associations of isolates from sporocarps and ectomycorrhizas with Pinus densiflora seedlings«. Mycoscience. 36 (3): 315–23. doi:10.1007/BF02268607. S2CID 85345947.
- ↑ Alessio CL. (1985). Boletus Dill. ex L. (sensu lato) (v italijanščini). Saronno: Biella Giovanna. str. 402–04.
- ↑ Nilson S, Persson O (1977). Fungi of Northern Europe 1: Larger Fungi (Excluding Gill-Fungi). Harmondsworth: Penguin. str. 106–07. ISBN 978-0-14-063005-3.
- ↑ 9,0 9,1 Roberts P, Evans S (2011). The Book of Fungi. Chicago: University of Chicago Press. str. 343. ISBN 978-0-226-72117-0.
- ↑ Carluccio A. (2003). The Complete Mushroom Book. London: Quadrille. str. 34. ISBN 978-1-84400-040-1.
- ↑ Lincoff GH. (2000). National Audubon Society Field Guide to Mushrooms. New York: Alfred A. Knopf. str. 571. ISBN 978-0-394-51992-0.