Pojdi na vsebino

Pekoči bakrenopor

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Pekoči bakrenopor
Znanstvena klasifikacija e
Kraljestvo: Fungi
Oddelek: Basidiomycota
Razred: Agaricomycetes
Red: Boletales
Družina: Boletaceae
Rod: Chalciporus
Vrsta: C. piperatus
Dvočlensko ime
Chalciporus piperatus
(Bull.) Bataille (1908)
Sinonimi[1]
  • Boletus piperatus Bull. (1790)
  • Leccinum piperatum (Bull.) Gray (1821)
  • Viscipellis piperata (Bull.) Quél. (1886)
  • Ixocomus piperatus (Bull.) Quél. (1888)
  • Suillus piperatus (Bull.) O.Kuntze (1898)
  • Ceriomyces piperatus (Bull.) Murrill (1909)

Pekoči bakrenopor (znanstveno ime Chalciporus piperatus) je gliva iz rodu bakrenoporov (Chalciporus).

Značilnosti

[uredi | uredi kodo]
Ilustracija

Je majhen v primerjavi z tipičnimi cevarkami (Boletaceae). Klobuk je orančno rjave barve. Najprej je konveksen, kasneje se izravna.[2] Površina klobuka je lahko razbrazdana, lepljiva v vlažnem vremenu in razpokana v starosti.[3]

Trosovnica je sestavljena iz cevk, katerih barva se spreminja od rumenkaste v mladosti do temno rdečkasto rjave v zrelosti. Površina porjavi na pritisk. Posamezne luknjice so oglate, premera 0,5–2 mm, medtem ko so cevke globoke 3–10 mm.[2]

Bet je vitek in približno enake barve kot klobuk.

Meso je močno pekočega, poprastega okusa.

Razširjenost in življenjski prostor

[uredi | uredi kodo]

Prvotno so ga smartrali za mikorizno vrsto, a le ta ni bila nikoli potrjena.[4][5][6] Zaradi genetske sorodnosti s parazitskimi pagobani (Pseudoboletus), sumijo, da parazitira micelij rdeče mušnice (Amanita muscaria).

Mikroskopske značilnosti

[uredi | uredi kodo]
Trosi

Trosni prah je cimetasto rjav.[2] Trosi so gladki in vretenaste oblike. Velikost: 7–12 x 3–5 μm. Basidiji so paličaste oblike, prosojni z mnogimi oljnimi kapljicami in nosijo po 4 trose. Veliki so 20–28 x 6–8 μm. Cistide so vretenaste oblike z zaobljeno konico in velike 30–50 by 9–12 μm.[7]

Uporabnost

[uredi | uredi kodo]

Zaradi pekočega okusa velja za neužitnega.[8][9] Ponekod ga uporabljajo kot pekočo začimbo in dodatek k drugim gobam.[10] Nekateri priporočajo, da se jo pred uporabo dobro prekuha, da bi zmanjšali tveganje prebavnih težav.[11]

Uporablja se jih tudi za izdelavo barvil. Glede na uporabljeno jedkasto sredstvo se lahko dobi rumeno, oranžno ali zelenkasto rjavo barvilo.[9]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Chalciporus piperatus (Bull.) Bataille, Bulletin de la Société d'Histoire Naturelle du Doubs, 15: 39, 1908«. MycoBank. International Mycological Association. Pridobljeno 14. maja 2013.
  2. 2,0 2,1 2,2 Bessette AE, Roody WC, Bessette AR (2000). North American Boletes. Syracuse: Syracuse University Press. str. 173. ISBN 978-0-8156-0588-1.
  3. Lamaison JL, Polese JM (2005). The Great Encyclopedia of Mushrooms. Cologne: Könemann. str. 24. ISBN 978-3-8331-1239-3.
  4. Godbout C, Fortin JA (1985). »Synthesized ectomycorrhizae of aspen: Fungal genus level of structural characterization«. Canadian Journal of Botany. 63 (2): 252–62. doi:10.1139/b85-029.
  5. Kasuya MC, Igarashi T (1996). »In vitro ectomycorrhizal formation in Piceae glehnii seedlings«. Mycorrhiza. 6 (5): 451–54. doi:10.1007/s005720050146. S2CID 2343650.
  6. Yamada A, Katsua K (1995). »Mycorrhizal associations of isolates from sporocarps and ectomycorrhizas with Pinus densiflora seedlings«. Mycoscience. 36 (3): 315–23. doi:10.1007/BF02268607. S2CID 85345947.
  7. Alessio CL. (1985). Boletus Dill. ex L. (sensu lato) (v italijanščini). Saronno: Biella Giovanna. str. 402–04.
  8. Nilson S, Persson O (1977). Fungi of Northern Europe 1: Larger Fungi (Excluding Gill-Fungi). Harmondsworth: Penguin. str. 106–07. ISBN 978-0-14-063005-3.
  9. 9,0 9,1 Roberts P, Evans S (2011). The Book of Fungi. Chicago: University of Chicago Press. str. 343. ISBN 978-0-226-72117-0.
  10. Carluccio A. (2003). The Complete Mushroom Book. London: Quadrille. str. 34. ISBN 978-1-84400-040-1.
  11. Lincoff GH. (2000). National Audubon Society Field Guide to Mushrooms. New York: Alfred A. Knopf. str. 571. ISBN 978-0-394-51992-0.