Pametni dom
Pametni dom ali pametne inštalacije so tehnologija, ki poveže naprave v stanovanjskem objektu v celovit sistem, ki ga je mogoče upravljati in nadzorovati centralizirano, bodisi z nadzorno ploščo, nameščeno v zgradbi, bodisi na daljavo z računalnikom ali prenosno napravo, če je sistem povezan v internet stvari. Omogoča poenostavitev in avtomatizacijo določenih procesov pri upravljanju doma, ki za uporabnika pomenijo predvsem večje lagodje, prihranke energije in varnost.
Sistemi[uredi | uredi kodo]
- Upravljanje luči
- Upravljanje senčil
- Upravljanje ogrevanja, hlajenja in prezračevanja
- Oddaljen nadzor in vizualizacija
- Pametne ključavnice
- Detektorji dima/CO
- Detektorji vode
- Svetlobni senzorji
- Vremenske postaje
- Urniki in scene
- Centralna stikala
- Varnostni izklopi
- Nadzor porabe
- Glasovno upravljanje
- ...
Izzivi[uredi | uredi kodo]
Glavni izzivi za domačo avtomatizacijo se nanašajo na razdrobljenost industrije in varnost podatkov.[1]
Resnost težave varnosti podatkov je odvisna od uporabe naprav. Bolj resne so potencialne posledice, bolj nevaren je vdor. Če so tveganja za avtomatizacijo v industriji ali zdravstvenih ustanovah lahko izjemno velika, so za domačo avtomatizacijo, ki je odgovorna za nadzor svetlobe ali senzorskega sistema, precej nižja.
Proizvajalci ustvarjajo naprave z lastno programsko opremo z lastnimi mobilnimi aplikacijami in krmilniki. To otežuje medsebojno delovanje naprav in ustvarjanje enotnega omrežja iz naprav različnih proizvajalcev.
Skrajni primer je uporaba lastniške programske opreme z zaprto kodo. Naprav, ki delujejo na takšni programski opremi, je pogosto nemogoče povezati z napravami drugih proizvajalcev.
Nekateri protokoli, predvsem Z-Wave, so bili ustvarjeni, da bi premagali to težavo in proizvajalcem omogočili ustvarjanje naprav, ki lahko medsebojno delujejo. Proizvajalci ZigBee so začeli oblikovati tudi naprave z možnostjo prostega medsebojnega delovanja. Pripravljenost proizvajalcev, da ustvarijo naprave, ki temeljijo na istem standardu, je eden od načinov za rešitev problema, svoja prizadevanja združujejo v enotnem konzorciju (na primer Z-Wave Alliance) in skupaj razvijejo standard.
Drugi način je razviti naprave, ki lahko medsebojno delujejo z različnimi standardi. Nekateri proizvajalci v glavni krmilnik domačega omrežja vključijo možnost nadzora naprav po več standardih, na primer na Z-Wave, ZigBee, Bluetooth LE in KNX. V tem primeru naprave še vedno ne morejo neposredno medsebojno delovati, vendar lahko med seboj delujejo prek vozlišča, ki prevaja signale iz enega standarda v drugega.[2]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ »Безопасны ли умные дома?«. kaspersky.ru. Pridobljeno 11. avgusta 2022.
- ↑ »An executive's guide to the Internet of Things«. mckinsey.com. Pridobljeno 16. avgusta 2022.
