Pametni dom

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Pametni dom ali pametne inštalacije so tehnologija, ki poveže naprave v stanovanjskem objektu v celovit sistem, ki ga je mogoče upravljati in nadzorovati centralizirano, bodisi z nadzorno ploščo, nameščeno v zgradbi, bodisi na daljavo z računalnikom ali prenosno napravo, če je sistem povezan v internet stvari. Omogoča poenostavitev in avtomatizacijo določenih procesov pri upravljanju doma, ki za uporabnika pomenijo predvsem večje lagodje, prihranke energije in varnost.

Sistemi[uredi | uredi kodo]

  • Upravljanje luči
  • Upravljanje senčil
  • Upravljanje ogrevanja, hlajenja in prezračevanja
  • Oddaljen nadzor in vizualizacija
  • Pametne ključavnice
  • Detektorji dima/CO
  • Detektorji vode
  • Svetlobni senzorji
  • Vremenske postaje
  • Urniki in scene
  • Centralna stikala
  • Varnostni izklopi
  • Nadzor porabe
  • Glasovno upravljanje
  • ...

Izzivi[uredi | uredi kodo]

Glavni izzivi za domačo avtomatizacijo se nanašajo na razdrobljenost industrije in varnost podatkov.[1]

Resnost težave varnosti podatkov je odvisna od uporabe naprav. Bolj resne so potencialne posledice, bolj nevaren je vdor. Če so tveganja za avtomatizacijo v industriji ali zdravstvenih ustanovah lahko izjemno velika, so za domačo avtomatizacijo, ki je odgovorna za nadzor svetlobe ali senzorskega sistema, precej nižja.

Proizvajalci ustvarjajo naprave z lastno programsko opremo z lastnimi mobilnimi aplikacijami in krmilniki. To otežuje medsebojno delovanje naprav in ustvarjanje enotnega omrežja iz naprav različnih proizvajalcev.

Skrajni primer je uporaba lastniške programske opreme z zaprto kodo. Naprav, ki delujejo na takšni programski opremi, je pogosto nemogoče povezati z napravami drugih proizvajalcev.

Nekateri protokoli, predvsem Z-Wave, so bili ustvarjeni, da bi premagali to težavo in proizvajalcem omogočili ustvarjanje naprav, ki lahko medsebojno delujejo. Proizvajalci ZigBee so začeli oblikovati tudi naprave z možnostjo prostega medsebojnega delovanja. Pripravljenost proizvajalcev, da ustvarijo naprave, ki temeljijo na istem standardu, je eden od načinov za rešitev problema, svoja prizadevanja združujejo v enotnem konzorciju (na primer Z-Wave Alliance) in skupaj razvijejo standard.

Drugi način je razviti naprave, ki lahko medsebojno delujejo z različnimi standardi. Nekateri proizvajalci v glavni krmilnik domačega omrežja vključijo možnost nadzora naprav po več standardih, na primer na Z-Wave, ZigBee, Bluetooth LE in KNX. V tem primeru naprave še vedno ne morejo neposredno medsebojno delovati, vendar lahko med seboj delujejo prek vozlišča, ki prevaja signale iz enega standarda v drugega.[2]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Безопасны ли умные дома?". kaspersky.ru. Pridobljeno dne 2022-08-11.
  2. "An executive's guide to the Internet of Things". mckinsey.com. Pridobljeno dne 16. avgusta 2022.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]