Obrobljena kučmica
| Obrobljena kučmica | |
|---|---|
| |
Znanstvena klasifikacija 
| |
| Kraljestvo: | Glive |
| Oddelek: | Prostotrosnice |
| Razred: | Listarice |
| Red: | Listarji |
| Družina: | Koreninarke |
| Rod: | Kučmice |
| Vrsta: | G. marginata
|
| Dvočlensko ime | |
| Galerina marginata (Batsch) Kühner (1935) | |
| Sinonimi | |
| |
Obrobljena kučmica (znanstveno ime Galerina marginata) je izredno strupena gliva iz rodu kučmic (Galerina). Vsebuje iste smrtonosne amatoksine kot zelena mušnica (Amanita phalloides). Zaužitje lahko povzroči hude poškodbe jeter z bruhanjem, drisko in podhladitvijo, ki se lahko konča s smrtjo. Vrsta spada med popularno imenovane "majhne rjave gobice", številne med seboj zelo podobne vrste, ki jih je težko ločevati in med katerimi je mnogo strupenih vrst.
Značilnosti
[uredi | uredi kodo]Klobuk ima v premeru 1-4 cm in je rumeno rjave barve, v suhem vremenu postane svetlejši. Mlad je vzbočen, kasneje se izravna in splošči. Na temenu ima grbico. Rob je nažlebkan in ukrivljen proti lističem.[1][2]
Lističi so ozki in gosti, pripeti na bet in včasih rahlo potekajo po betu navzdol. V mladosti so bledo rjave barve, v zrelosti postanejo temnejše rumenkasto rjave barve. Ima vmesne lističe, ki ne potekajo po celotni dolžini od beta do klobuka.
Bet je valjast, velik od 2 do 8 cm. Sprva trden, z dozorevanjem se od spodaj navzgor izvotli. Membranast obroček se nahaja na zgornji polovici beta in s starostjo pogosto izgine. Nad obročkom je bet bolj bled od klobuka in posut s finim belkastim prahom; pod obročkom je rjave do rdečkasto rjave barve. Spodnji del beta ima tanko prevleko iz bledih vlaken, ki sčasoma izginejo in ne puščajo nobenih lusk.
Je mokastega vonja in okusa.[3]
Razširjenost in življenjski prostor
[uredi | uredi kodo]Obrobljena kučmica je široko razširjena po celotni severni polobli, našli pa so jo tudi v Avstraliji. Je saprofit, ki raste pretežno na razpadajočem lesu iglavcev. Večinoma v manjših skupinah, redkeje pa tudi posamično.
Mikroskopske značilnosti
[uredi | uredi kodo]Trosni prah je rjasto rjav. Trosi merijo 8–10 krat 5–6 μm, so jajčaste oblike in ne popolnoma simetrični po dolžini. Površina trosov je bradavičasta in polna gub, z gladko vdolbino, kjer je bil tros nekoč pritrjen na bazidij.
Bazidiji imajo po štiri trose, so valjaste oblike z rahlo zoženo osnovo in merijo 21–29 x 5–8,4 μm.
Cistide so v spodnjem delu nabreknjene in v zgornjem delu zožane ter valovite.
Na spojih celic hif so prisotne zaponke.[3]
Podobne vrste
[uredi | uredi kodo]- Mala štorovka (Kuehneromyces mutabilis) raste bolj šopasto na panjih listavcev, obroček je bolj obstojen in ima luskice na betu pod obročkom.[4]
- Svetloroba trobljica (Tubaria furfuracea) nima obročka, samo koprenaste ostanke zastirala. Brez vonja.
- Zimska panjevka (Flammulina velutipes) ima svetle lističe in bel trosni prah.
Strupenost
[uredi | uredi kodo]Je smrtno strupena in povzroča faloidni sindrom podobno kot zelena mušnica (Amanita phalloides). Začetni simptomi vključujejo hude bolečine v trebuhu, bruhanje in drisko in lahko trajajo od šest do devet ur. Toksini resno prizadenejo jetra, kar povzroči krvavitev iz prebavil, komo, odpoved ledvic ali celo smrt, ki običajno nastopi v sedmih dneh po zaužitju.[5]
Obrobljena kučmica vsebuje amatoksina α-amanitin in γ-amanitin. Prisotnost toksinov so potrdili tudi v umetno gojenem miceliju.[6] Študija iz leta 2004 je pokazala, da je vsebnost amatoksinov v obrobljenih kučmicah nihala od 78,17 do 243,61 μg/g sveže teže in je bila celo večja od tiste pri zeleni mušnici, ki sicer velja za evropsko glivo, ki je najbogatejša s tem toksinom.[7]
Kljub temu pa so zastrupitve s to gobo redke, predvsem zaradi neopaznega videza. Nekatere zastrupitve so bile posledica napačne določitve psihoaktivnih gologlavk (Psilocybe).[8]
Galerija slik
[uredi | uredi kodo]
_K%C3%BChner_867078.jpg)
Zunanje povezave
[uredi | uredi kodo]
Sklici
[uredi | uredi kodo]- ↑ Davis, R. Michael; Sommer, Robert; Menge, John A. (2012). Field Guide to Mushrooms of Western North America. Berkeley: University of California Press. str. 247–248. ISBN 978-0-520-95360-4. OCLC 797915861.
- ↑ Bresinsky A, Besl H (1989). A Colour Atlas of Poisonous Fungi: a Handbook for Pharmacists, Doctors, and Biologists. London, UK: Manson Publishing Ltd. str. 37–9. ISBN 0-7234-1576-5.
- ↑ 3,0 3,1 Smith and Singer, 1964, pp. 259–62.
- ↑ Enjalbert F, Cassacas G, Rapior S, Renault C, Chaumont J-P (2004). »Amatoxins in wood-rotting Galerina marginata«. Mycologia. 96 (4): 720–9. doi:10.2307/3762106. JSTOR 3762106. PMID 21148893.
- ↑ Russell AB. »Galerina autumnalis«. Poisonous Plants of North Carolina. Department of Horticultural Science, North Carolina State University. Pridobljeno 19. februarja 2010.[mrtva povezava]
- ↑ Benedict RG, Tyler VE, Brady LR, Weber LJ (1966). »Fermentative production of Amanita toxins by a strain of Galerina marginata«. Journal of Bacteriology. 91 (3): 1380–1. doi:10.1128/JB.91.3.1380-1381.1966. PMC 316043. PMID 5929764.
- ↑ Wieland T. (1986). Peptides of Poisonous Amanita Mushrooms. Berlin, Germany: Springer-Verlag. ISBN 0-387-16641-6.
- ↑ Evenson, 1997, pp. 25–26. Retrieved 2010-03-03.