Očiščenje

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Očiščenje je drama Angela Cerkvenika iz leta 1928.

Osebe[uredi | uredi kodo]

  • Žena (Valja)
  • Njen mož (Boris)
  • Njena prijateljica (Helena)
  • Policijski ravnatelj
  • Starka

Vsebina[uredi | uredi kodo]

1. scena[uredi | uredi kodo]

Valja je bivša prostitutka, zdaj se trudi, da bi živela pošteno, a se ne more znebiti preteklosti. Odpovedali so ji službo brez odpovednega roka, iz blagajne je vzela denar, ki ji je pripadal in prišla v zapor. Po prestani ječi se zateče k Borisu, ki jo je bil rešil iz bordela in ki ga od srca ljubi. Boris se odloči, da jo vzame za ženo, navdaja ga želja, dvigniti se nad umazano družbo, udariti jo v obraz, izpodnesti laž, za katero se skriva; Valja je zanj čistejša od vseh, ki imajo na jeziku moralo, v resnici pa so skrajno pokvarjeni. Valja se najprej brani, nato pristane pod pogojem, da bo res srečen in ponosen nanjo – če ne bo, mora obljubiti, da jo bo ubil. Boris obljubi in Valja je presrečna: še lahko veruje v ljudi.

2. scena[uredi | uredi kodo]

Boris prejme žaljivo vabilo na silvestrsko zabavo, jezen sklene, da bo sprejel boj in hinavce ukrotil. V družbo pripelje ženo in Heleno, prostitutko, ki dobro pozna vse grehe veljavnih mož. Policijskemu ravnatelju pove, da je spal z njegovo ženo, in zagrozi, da bo to javno razkril, če ravnatelj ne bo dal dobrega zgleda in povabil Valjo na ples. Ravnatelj mora popustiti, a se nad Valjo hitro navduši, s čimer si zasluži klofute svoje besne žene.

3. scena[uredi | uredi kodo]

Valja trpi, ve, da se Boris junaško zatajuje, a se vseeno ne more znebiti predstav o njenem prejšnjem življenju. Boris krivi družbo, te umazane zveri, ki uničujejo vsako nedolžnost in lepoto; in krivi sebe, da ni dovolj močan, da bi v sebi premagal od družbe vsiljene vrednote. Valja je žalostna, a ljubeča: res, pretežko breme si je naložil, toda ona neomajno varuje vanj.

4. scena[uredi | uredi kodo]

Da bi se maščeval za ponižanje, Ravnatelj postavi Valji ultimat: ženo za ženo – če ne bo njegova, bo Borisa z lažnimi pričami obdolžil kriminala, od službo bo, padel bo v sramoto, izobčenje. A Valjina vera je trdna: Boris bo prenesel vse, tudi to, če bi jo lažne priče oblatile, da je še zmeraj vlačuga. Njena vera vanj je tolikšna, da bi bila zanj pripravljena dati življenje.

5. scena[uredi | uredi kodo]

Valjo prevzame dvom, če Boris še veruje vanjo, v burnem pogovoru odkrije, da se je motila: mislil je le nase, bila mu je stvar, s katero je eksperimentiral – bistveno je zanj, kaj poreko drugi o njegovi ženi, o njegovi lastnini, ne o človeku, o Valji! Vse je res, policija jo je prijela z obtožbo vlačugarstva, bila je zaslišana, jutri bodo o tem poročali časniki, Ravnatelj pa se bo smejal. Borisa zgrabi besno ljubosumje, plane na ženo, da bi jo zadavil. Ona se umakne: noče da bi ga zaradi nje zaprli, vse bo uredila sama.

6. scena[uredi | uredi kodo]

Valja se zateče k Heleni, prazna je, vere v ljudi je konec, konec tudi njene ljubezni, povsod en sam nič. Najtežje pa je, da je noseča, otrok bo nosil madež matere, zato mora z njo vred v grob, preden jo potegne v življenje. Helena je polna prijateljskega sočutja, a mora Valjo za kratek čas zapustiti, da bi se znebila Ravnatelja, ki je njen redni gost. Valja se obrne na edino vero, ki ji je še ostala, na Kristusa: bo grešila, če uniči to oskrunjeno, mrtvo telo, da doseže resnično, pravo življenje? Ne, njegove oči so se ji nasmehnile, saj je tudi On prostovoljno umrl; tudi zanjo je prostor poleg Njega! Valja izpije pripravljen strup, Helena, Ravnatelj in Boris, ki je prihitel, jo najdejo mrtvo. Boris jo v solzah prosi, Heleni pa se iztrga: »Morilci, vsi ste morilci!«

Literatura[uredi | uredi kodo]