Nizozemska manliherica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Geweer M.95
(Puška M.95)
Dutch Mannlicher M1895 rifle.jpg
Dolga različica nizozemskega modela 1895
Vrsta: repetirka  *
Država izvora: Zastava Avstro-Ogrske Avstro-Ogrska
Zgodovina uporabe
V uporabi: 1895 - 1945
Vojne: acehejska vojna
druga svetovna vojna
indonezijska revolucija
Zgodovina izdelave
Konstruktor: Ferdinand Mannlicher  *
Leto zasnove: 1890 - 1894
Proizvajalec: Waffenfabrik Steyr (do 1904)
Hembrug Zaandam (po 1904)  *
Značilnosti
Naboj: 6,5x53 R Mannlicher
.303 britanski (predelave)
7,7×58 japonski (predelave)
Način delovanja: repetiranje valjastega zaklepa
Način polnjenja: fiksen nabojnik, Mannlicherjevi okvirji
Kapaciteta: 5 nabojev

Nizozemska manliherica (uradno nizozemsko: Geweer M.95 - Puška M.95) je repetirka, ki jo je razvil avstrijski inženir Ferdinand Mannlicher. Za polnjenje uporablja okvirje manliherjevega tipa (okvir se skupaj z naboji potisne v fiksno nabojišče) in se repetira z zaklepom podobnim tistemu na puški Gewehr 88.

Razvoj[uredi | uredi kodo]

Skica delovanja mehanizma

Leta 1871 so Nizozemci v oborožitev uvedli enostrelno puško Baumont M1871. Zaradi razvoja na področju puškarstva so si zaželeli repetirne puške, s katero bi lahko vojak streljal hitreje. Leta 1888 so svojim puškam začeli dodajati nabojnike po patentu, ki si ga je omislil Italijan Giuseppe Vitali za predelavo italijanskih enostrelk Vetterli. Tako je nastala prva nizozemska repetirka, Baumont-Vitali M1871/88. Na Nizozemskem so se zavedali, da gre le za začasno rešitev, zaradi tega so ustanovili komisijo, ki je še naprej iskala modernejšo repetirko.[1]

Nizozemska komisija za izbor nove repetirke je na testu leta 1890 poskušala celo vrsto repetirk, ki so jim jih prinesli razni konstruktorji, proizvajalci in zastopniki. Belgijec August Schriever, zastopnik avstrijske tovarne Steyr je nizozemski komisiji ponudil novo manliherico z vrtljivim valjastim zaklepom - model 1890. Ta se je prebila v ožji izbor, ki je potekal naslednje leto, in sicer med nemško puško Gewehr 88, puško belgijskega puškarja Emila Naganta in manliherico razvito v Steyrju. Nagantova puška je izpadla prva, zaradi polnjenja po vzoru Mauserjevih pušk (kjer se okvirčka ne potisne v nabojišče skupaj z naboji). Naslednja je izpadla še nemška puška iz leta 1888, ta pa zaradi možnosti nevarnega dvojnega polnjenja. Na koncu teh testov je bila vendarle izbrana Mannlicherjeva repetirka. Za kaliber so se odločali med 6,5 mm in 7,65 mm. Zaradi manjše teže nabojev odločili za 6,5 mm naboj in sicer za različico z izbočenim robom, ki naj bi zagotavljala manj zastojev.[1]

Po dodatnih testih se je nizozemski parlament novembra leta 1894 končno odločil za nakup 47.000 pušk. Vojni minister je decembra naslednje leto puško poimenoval M.95.[1]

Uporabniki[uredi | uredi kodo]

Galerija[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Hartman, Janez (2002). "Druga manliherica : repetirka Mannlicher 6,5x53 R z vrtljivim zaklepom". Revija Obramba (Zveza častnikov Slovenije): 67–70. COBISS 214915072.  Neznan parameter |month= ni upoštevan (pomoč)
  2. D 50/1 Kennblätter fremden Geräts, Heft 1: Handwaffen. 1941. Pridobljeno dne 15. februar 2016. 
  3. 3,0 3,1 John Walter (2006-03-25). Rifles of the World. Krause Publications. str. 270. ISBN 0-89689-241-7.