Naravni rezervat Huda luknja, Špehovka, Pilanca

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Naravni rezervat Huda luknja, Špehovka, Pilanca
IUCN kategorija Ib (naravno območje)
Postcard of Huda Luknja Falls.jpg
Slap v jami Huda luknja
Zemljevid prikazuje lokacijo Naravni rezervat Huda luknja, Špehovka, Pilanca
Naravni rezervat Huda luknja, Špehovka, Pilanca
Geografski položaj v Sloveniji
LokacijaSlovenija
Bližnje mestoZavrše
Koordinati46°24′55.8″N 15°10′22.08″E / 46.415500°N 15.1728000°E / 46.415500; 15.1728000Koordinati: 46°24′55.8″N 15°10′22.08″E / 46.415500°N 15.1728000°E / 46.415500; 15.1728000
Površina0,36 ha[1]

Naravni rezervat Huda luknja, Špehovka, Pilanca obsega sotesko Huda luknja s tremi jamami - Huda luknja, Špehovka in Pilanca. Za področje je značilna apnenčasta kamninska zgradba in se zaradi tega tod pojavlja kraški svet.

Sotesko Hude luknje je oblikovala reka Paka, jame pa ponikalnica Ponikva.

Soteska Huda luknja[uredi | uredi kodo]

Soteska Huda luknja je kilometer dolga, ozka soteska ob reki Paki, v kateri je prostor le za reko in cesto. Na vsaki strani soteske se dvigujejo strma pobočja Tisnika in Pečovnika. Največja zanimivost Hude luknje je istoimenska kraška jama Huda luknja, ki pa ni edina; nad njo sta še Špehovka in Pilanca in še nekatere druge dostopne kraške votline.

Zaradi posebne mikroklime[2] v soteski in ob vhodu v jamo Huda luknja rastejo alpske vrste kot so: lepi jeglič (Primula auricula), dvocvetna vijolica (Viola biflora), alpski repnjak (Arabis alpina), kartuzovka (Corthusa matthioli), ... Na pobočju Tisnika je ilirska termofilna flora: črni gaber (Ostrya carpinifolia), mali jesen (Fraxinus ornus), šmarna hrušica (Amelanchier ovalis), ... Raznovrstno je tudi živalstvo: postrvi in rakci, povodni kos (Cinclus cinclus), gamsi in modrasi.

Arheološka odkritja[uredi | uredi kodo]

Pod vodstvom prof. Srečka Brodarja so malo pred pričetkom 2. svetovne vojne v jami Špehovki izvajali arheološke raziskave in odkrili kamnito orodje iz mlajše kamene dobe, harpuno in šilo iz medvedove kosti (Arheološki muzej Celje). [3]

Jame[uredi | uredi kodo]

V najožjem delu soteske so vhodi v tri jame:


Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. "Dodana vrednost naravnih gozdov Karavank" (PDF). Ljubljana: Zavod za gozdove Slovenije. April 2012. Pridobljeno dne 11.11.2014. 
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, 1. del, 1988, Huda luknja
  3. "Zgodovinski pregled Občine Mislinja". 3.11.2014. 

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Soteska Huda luknja, Franc Batič, Mitja Brodar, Kulturni in naravni spomeniki Slovenije, Zbirka vodnikov

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]