Ogled vira Livonska vojna

{{Infopolje Vojaški spopad 
| conflict   = Livonska vojna 
| image      = [[Slika:Siege of Narva 1558.jpg|300px|alt=A battle is shown raging outside a fortress, with some attackers attempting to use ladders to climb the large wall.]]
| caption    = Boris Čorikov (1836): ''Rusko obleganje Narve leta 1558''
| date       = 22. januar 1558 – 10. avgust 1583
| place      = [[Severna Evropa]]: [[Švedska Estonija|Estonija]], [[Vojvodina Livonija|Livonija]], [[Ingrija]], [[Rusko carstvo|Rusija]]
| result     = dansko-švedska, poljsko-litovska in švedska zmaga
| territory  = Izročitve:
* Estonije Švedski 
* Livonije, Kurlandije in Semigalije Poljski-Litvi 
* Ösela Danski-Norveški 
| combatant1 = [[Slika:Baltic coat of arms.svg|20px|link=]] Livonska konfederacija <br /> [[Slika:Chorągiew królewska króla Zygmunta III Wazy.svg|20px|link=]] [[Republika obeh narodov]] <br /><small>(do 1569 Poljsko-litovska zveza)</small><br />{{flagicon|Danska}} Danska-Norveška<br />
{{flagicon|Sweden|1562}} Švedska <br />[[Slika:Прапор В.З..png|20px]] Zaporožki kozaki<br />
{{flagicon image|Transsylvanian Banner.svg}} [[Kneževina Transilvanija]]<ref>E. Liptai. ''Magyarország hadtörténete'' (1). Zrínyi Katonai Kiadó 1984. str. 208. ISBN 963-326-320-4.</ref>
| combatant2 = {{Flagicon image|Flag of Oryol ship (variant).svg}} [[Rusko carstvo]]<br /> [[Kasimski kanat]]<br />{{Flagicon image|Flag of et-Parnu.svg}} [[Kraljevina Livonija]]
| commander1 = [[Slika:Chorągiew królewska króla Zygmunta III Wazy.svg|20px|link=]][[Štefan Báthory]]<br />[[File:Baltic coat of arms.svg|20px|link=]] Gotthard Kettler<br />{{flagicon|Denmark}} [[Friderik II. Danski|Friderik II.]]<br />{{flagicon|Sweden|1562}} [[Erik XIV. Švedski|Erik XIV.]]

| commander2 =  {{Flagicon image|Flag of Oryol ship (variant).svg}} [[Ivan IV. Ruski|Ivan IV.]]<br />[[Šahgali]]<br />[[Simeon Bekbulatovič|‎Sain-Bulat]]<br />{{Flagicon image|Flag of et-Parnu.svg}}[[Magnus Livonski]]
}}

'''Livonska vojna''' (1558–1583) je bila vojna za oblast v [[Terra Mariana|Stari Livoniji]], sedanji [[Estonija|Estoniji]] in [[Latvija|Latviji]]. V vojni se je [[Carska Rusija]] vojskovala z različnimi koalicijami [[Danska|Danske]]-[[Norveška|Norveške]], [[Švedska|Švedske]] ter [[Velika litovska kneževina|Velike litovske kneževine]] in [[Kraljevina Poljska|Kraljevine Poljske]], kasneje [[Republika obeh narodov|Republike obeh narodov]].

V obdobju 1558-1578 je v regiji prevladovala Rusija s hitro osvojitvijo Dorpata ([[Tartu]]) in [[Narva|Narve]]. Po ruski razpustitvi [[Terra Mariana|Livonska konfederacija]] se je v vojno vmešala Poljska-Litva, medtem ko sta Švedska in Danska intervenirali že leta 1559 (do 1561). Na ozemlju Livonije je bila kljub stalnim vdorom iz Rusije ustanovljena [[Švedska Estonija |Švedska Estonija]]. [[Friderik II. Danski]] je kupil staro škofijo Ösel–Wiek in jo prepustil svojemu bratu Magnusu Holsteinskemu. Magnus je poskušal razširiti svoje livonske posesti, da bi ustanovil rusko vazalno državo [[Kraljevina Livonija|Kraljevino Livonijo]], ki je nominalno obstajala do njegovega poraza leta 1576. 

Leta 1576 je položaj poljskega kralja in velikega litovskega kneza zasedel [[Štefan Báthory]] in s svojimi vojaškimi uspehi v letih 1578 do 1581 in ofenzivo združene švedsko-poljsko-litovske vojske v bitki pri Wendenu obrnil tok vojne. Sledil je dolg pohod skozi Rusijo, ki je dosegel vrh  z dolgim in težavnim obleganjem [[Pskov]]a. Vojna med Rusijo in Poljsko-Litvo se je končala leta 1582 s sklenitvijo [[Jam Zapoljski sporazum|Jam Zapoljskega mirovnega sporazuma]], s katerim je  Rusija v korist Poljske-Litve izgubila svoje nekdanje posesti v Livoniji in Polock. Naslednje leto sta Švedska in Rusija podpisali [[Pljusski mirovni sporazum]], s katerim je Švedska dobila večino [[Ingrija|Ingrije]] in severno Livonijo, [[Kneževina Estonija|Kneževino Estonijo]] pa je obdržala Rusija.

==Ozadje==
===Predvojna Livonija===
[[Slika:Livonia in 1534 (English).png|thumb|300px|[[Stara Livonija]] pred livonsko vojno:
{{legend|White|Livonski red}}
{{legend|purple|Škofija Kurland}}
{{legend|green|Škofija Ösel–Wiek}}
{{legend|#3388FF|Škofija Dorpat}}
{{legend|teal|Mesto Riga}}
{{legend|olive|Nadškofija Riga}}
]]

Do sredine 16. stoletja se je Stara Livonija razvila v gospodarsko uspešno<ref name=ref2>Rabe 1989, str. 306.</ref>  decentralizirano in versko razdeljeno Livonsko konfederacijo,<ref>Dybaś 2009, str. 193.</ref> sestavljeno iz  livonske veje [[Tevtonski viteški red|Tevtonskega viteškega reda]], knezoškofij [[Dorpat]], Ösel–Wiek in Kurland, nadškofije Riga in mesta [[Riga]].<ref name=ref2/><ref name=ref4>Bülow 2003, str. 73.</ref> Mesta Riga, Dorpat in Reval ([[Talin]]) so uživala privilegije, ki so jim omogočali skoraj popolno neodvisnost.<ref name=ref4/> Edina skupna ustanova livonskih dežel so bila redna zasedanja deželnega zbora, imenovanega ''landtag''.<ref name=ref2/> Ob razdeljeni politični upravi je obstajalo tudi stalno rivalstvo med riškim nadškofom in ''landmeistrom'' Tevtonskega reda za nadoblast v konfederaciji.<ref group=nb>Tevtonski red je vodil ''hochmeister''. Funkcijo je od leta 1525 opravljal  ''deutschmeister'', odgodvoren za sodna okrožja v [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetem rimskem cesarstvu]]. Tevtonski red v Livoniji je vodil krog ''gebietigerjev'' na čelu z ''landmeistrom'', ki so ga iz svojih vrst izvolili ''gebietigerji''.</ref><ref name=ref2/><ref name=ref4/> Po [[Reformacija|reformaciji]] je v redu nastal razkol, ki se je v 1520. letih razširil tudi v Livonijo. Preobrazba regije iz katoliške v luteransko je bila postopna, ker se ji je del reda upiral in ostal do neke mere naklonjen rimokatolištvu.<ref>Kreem 2006, str. 46, 51–53.</ref> Ko se je Livoniji začela  bližati vojna, je imela šibko upravo, podvrženo notranjemu rivalstvu, in pomanjkljivo obrambo. Razen tega je bila obkrožena z monarhijami z agresivno  ekspanzionistično politiko in se kot taka mogla uspešno upreti nobenemu agresorju.<ref>Frost 2000, str. 2.</ref>

''Landmeister'' in ''gebietigerji'' Livonskega reda in posestniki so bili nižji [[plemič]]i, ki so čuvali svoje privilegije in vpliv s preprečevanjem nastanka višjega in močnejšega plemiškega razreda.<ref>Kreem 2006, str. 50.</ref> Odporu nižjega plemstva se je uspešno upirala samo nadškofija Riga.<ref name=ref8>Kreem 2006, str. 51.</ref> Za nadškofa Rige je bil s pomočjo nekdanjega pruskega velikega mojstra Alberta (Albrehta) Brandenburg–Ansbaškega imenovan  Viljem Brandenburški, za njegovega koadjutorja pa Krištof Mecklenburški.<ref name=ref9>Körber 1998, str. 26.</ref> Oba sta delovala skladno z Albertovimi interesi v Livoniji, med katerimi je bila ustanovitev dedne Livonske kneževine, organizirane po pruskem zgledu.<ref name=ref9/> Red je istočasno poskušal ponovno vzpostaviti svojo organizacijo v Prusiji,<ref>Kreem 2006, str. 46.</ref> kjer je nasprotoval sekularizaciji in ustanovitvi dedne kneževine.<ref name=ref8/>

===Težnje livonskih sosedov===
[[Hansa|Hanseatska zveza]] je že pred izbruhom livonske vojne izgubila svoj monopol nad dobičkonosnim in cvetočim trgovanjem na Baltiku.<ref name=ref11>Frost 2000, str. 3.</ref> Še vedno je sodelovala in povečevala obseg svojega trgovanja, vendar je morala tržišče deliti z evropskimi najemniškimi ladjevji, predvsem iz nizozemskih  [[Sedemnajst provinc|Sedemnajstih provinc]] in [[Francija|Francije]].<ref name=ref11/> Ker hanseatska plovila niso bila primerna za vojne ladje<ref name=ref12>Frost 2000, str. 5.</ref> in ker Hansa zaradi upadajočega deleža v trgovanju  ni mogla vzdrževati velike mornarice,<ref name=ref13>Frost 2000, str. 6.</ref> sta ostala njena livonska člana Riga in Reval in trgovski partner Narva brez ustrezne zaščite.<ref>Frost 2000, str. 4.</ref> Danska mornarica, najmočnejša na Baltiku, je nadzirala vhod na Baltsko morje,<ref name=ref12/> pobirala takse za plovbo<ref name=ref13/> in posedovala strateško pomembna baltska otoka Bornholm in  [[Gotland]].<ref name=ref12/>

Danska na južni meji in pomanjkanje pristanišč na vzhodni obali, ki bi pozimi ne zamrznila, je zelo omejevalo švedsko trgovanju na Baltiku.<ref name=ref15>Frost 2000, str. 7.</ref> Švedska je kljub temu cvetela zaradi izvoza lesa, železa in predvsem bakra, podprtega z lastnim ladjevjem,<ref name=ref15/> in bližino livonskih pristanišč na drugi strani ozkega Finskega zaliva.<ref name=ref16>Bain 1971, str. 84.</ref> Švedska se je že pred livonsko vojno poskušala razširiti v Livonijo, vendar je njene poskuse preprečil ruski car v rusko-švedski vojni 1554-1557, ki se je končala z Novgorodskim mirovnim sporazumom.<ref name=ref15/>

Rusko carstvo je s priključitvijo Novgorodske (1478) in Pskovske kneževine (1510)<ref>Frost 2000, str. 10.</ref> postalo livonski vzhodni sosed. Moč Rusije se je še okrepila po priključitvi [[Kazanski kanat|Kazanskega]] (1552) in [[Astrahanski kanat|Astrahanskega kanata]] (1556). Konflikt med Rusijo in zahodnimi silami se je zaostril z rusko izolacijo od pomorskega trgovanja.  Pristanišče Novgorod, ki ga je zgradil car [[Ivan IV. Vasiljevič Grozni|Ivan IV.]] na vzhodnem bregu reke Narve je bilo plitvo in zato neprimerno.<ref name=ref18>De Madariaga 2006, str. 124.</ref>

Car je od Livonske konfederacije zahteval, da mora plačati okoli 6.0000 mark, če želi obdržati škofijo Dorpat. Zahtevo je utemeljeval s trditvijo, da je moral vsak odrasel moški ob neodvisnosti [[Pskov]]u plačati po eno marko.<ref name=ref18/> Livonci so carju obljubili, da bodo denar izplačali do leta 1557. Ker tega niso storili, so pogajanja propadla in Livonci so morali zapustili Moskvo.<ref name=ref18/> 

Ivan je stalno poudarjal, da je obstoj Tevtonskega reda v Livoniji mogoč samo s pasivno rusko podporo in da bo z morebitnim vojaškim posredovanjem hitro ogrožen.<ref name=ref18/> Zahteval je ustanovitev koridorja med Baltikom in novimi ozemlji ob [[Kaspijsko jezero|Kaspijskem jezeru]], ker bi v morebitni vojni z zahodnimi silami potreboval bolj dovršeno uvoženo orožje.<ref name=ref18/>

Poljskega kralja in litovskega velikega kneza [[Sigismund II. Avgust|Sigismunda II. Avgusta]] so skrbele ruske ekspanzionistične težnje. Širitev Rusije v Livonijo ne bi pomenila samo močnejšega političnega tekmeca, ampak tudi izgubo donosnih trgovskih poti.<ref>Cynarski 2007, str. 203–204.</ref> Sigismund je zato podpiral svojega  bratranca, riškega nadškofa  Viljema Brandenburškega, v sporih z Viljemom  Fürstenberškim, ''landmeistrom'' Livonskega reda.<ref name=ref20>Hartmann 2005, str. XIII.</ref> Sigismund je upal, da bo Livonija, tako kot Kneževina Prusija pod knezom Albertom, postala poljsko-litovska vazalna država.<ref>Cynarski 2007, pstr. 204.</ref> Viljem Brandenburški je imel v Livoniji šibko podporo in se je zanašal predvsem na zunanje zaveznike. Med njegovimi zavezniki je bil ''landmarschall'' Jasper Munsterski, s katerim je nameraval aprila 1556  napasti svoje nasprotnike. Pričakoval je, da mu bosta Sigismund in Albert pri tem pomagala.<ref name=ref22>Hartmann 2005, str. XIV.</ref> Sigismund se je z udeležbo v vojni obotavljal, ker se je bal, da bo s tem sprožil napad Rusov na Kijevsko vojvodstvo.<ref name=ref22/> Ko je Fürstenberg izvedel za načrt za napad, je svojo vojsko povedel v nadškofijo Riga in nato v glavni trdnjavi Kokenhusen in Ronneburg.<ref name=ref22/> Jasper Munsterski je pobegnil v Litvo, Viljema Brandenburškega in Krištofa Mecklenburškega pa so ujeli in zaprli v gradova Adsel in Treiden. Aretaciji sta sprožili diplomatsko pritožbo pomeranskih knezov, danskega kralja,<ref name=ref22/> cesarja [[Ferdinand I. Habsburški|Ferdinanda I. Habsburškega]] in držav [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetega rimskega cesarstva]]<ref name=ref23>Hartmann 2005, str. XV.</ref>  za njuno izpustitev. Sestanek v [[Lübeck]]u, napovedan za 1. april 1557, na katerem naj bi sprti strani poravnali spore, je bil odpovedan zaradi spora med Sigismundom in dansko delegacijo.<ref name=ref23/> Sigismund je uboj svojega spremljevalca Lanckija, ki ga je zagrešil landmeistrov sin, izkoristil za izgovor za napad na južno Livonijo z vojsko okoli 80.000 mož. Sprte strani v Livoniji je v svojem taboru v Pozvolu prisilil, da se pomirijo in podpišejo Pozvolski sporazum. Sprte strani so se dogovorile za vzajemno obrabno-napadalno zvezo, ki je bila uperjena predvsem proti Rusiji, s čimer so sprožile livonsko vojno.<ref name=ref16/>

==1558-1562: Razpustitev Livonskega reda==
===Ruski napad na Livonijo===
[[Slika:Livonian war map (1558-1560)-es.svg|thumb|350px|Pohodi v letih 1558-1560]]

Ruski car Ivan IV. je imel  [[Pozvolski sporazum]] za provokacijo in grožnjo, uprejeno proti Ruskemu carstvu, in ''[[casus belli]]'' za  livonsko vojno.<ref>De Madariaga 2006, str. 127.</ref> Rusija in Livonija sta namreč leta 1554 sklenili petnajstletno premirje, s katerim se je Livonija obvezala, da v tem času ne bo sklenila zavezništva s Poljsko-Litvo.<ref>Cynarski 2007, str. 205.</ref> 

22. januarja 1558 je ruska vojska napad Livonijo. Lokalni kmetje so v Rusih videli  osvoboditelje.<ref>Oakley 1993, str. 26.</ref> Več livonskih trdnjav se je vdalo brez odpora. Rusi so maja 1559 osvojili Dorpat, julija Narvo<ref>Frost 2000, str. 24.</ref> in začeli oblegati Reval.<ref>De Madariaga 2006, str. 128.</ref> Po prihodu 1.200 ''[[landskneht]]ov'', 100 topničarjev in streliva iz Nemčije, so livonske sile uspele osvojiti izgubljeni Wesenberg (Rakvere) in več drugih trdnjav. Nemci so vdrli na rusko ozemlje, vendar so Dorpat, Narva in več drugih manjših trdnjav ostali v ruskih rokah.<ref name=ref29>Frost 2000, str. 25.</ref>

Začetne ruske napade so vodili  [[Kasimski kanat|kasimski]] kan [[Šahgali]] in dva druga tatarska kneza na čelu vojske ruskih [[Bojarji|bojarjev]], tatarskih in ruskih konjenikov in kozakov,<ref>Stevens 2007, str. 85.</ref> ki so bili v tistem času večinoma pešaki.<ref>Frost 2000, str. 50.</ref> Ivan je nekaj ozemlja osvojil tudi na pohodih leta 1560.<ref name=ref29/> Po ruskih napadih januarja 1559<ref>De Madariaga 2006, str. 129.</ref> je bilo maja  med njimi in Livonci sklenjeno šestmesečno premirje. Rusi so se v tem času vojskovali v rusko-krimski vojni.<ref name=ref33>De Madariaga 2006, str. 130.</ref>

Livonija je po ruskem napadu prosila za  pomoč cesarja [[Ferdinand I. Habsburški|Ferdinanda I. Habsburškega]] in zatem Poljsko-Litvo.<ref>Cynarski 2007, str. 207.</ref> ''[[Landmeister]]'' von Fürstenburg je pobegnil v Poljsko-Litvo. Zamenjal ga ja Gotthard Kettler. Junija 1559 so livonske dežele z [[Vilenski sporazum|Vilenskim sporazumom]] prišle pod poljsko-litovsko varstvo. Poljski sejm je zavrnil ratifikacijo sporazuma v prepričanju, da se tiče samo Velike litovske kneževine.<ref name=ref16/> Januarja 1560 je Sigismund poslal na dvor Ivana IV. v Moskvo svojega odposlanca Martina Volodkova, da bi poskusil ustaviti pustošenje ruske konjenice po livonskem podeželju.<ref>Bain 1971, str. 117.</ref>

[[Slika:Russian atrocities in Livonia ib XVI century.jpg|250px|thumb|alt=|Ruska grozodejstva v Livoniji; tiskano v  ''Zeyttungu'', objavljenjem v  [[Nüremberg]]u leta 1561]]

Ruski uspehi so bili rezultat številnih majhnih akcij z obleganji, v katerih so imeli  ključno vlogo pri uničevanju lesenih obrambnih položajev [[mušketir]]ji ob učinkoviti podpori topništva.<ref name=ref36>Bain 2006, str. 118.</ref> Carska vojska je osvojila več pomembnih trdnjav, med njimi Fellin (Viljandi), za osvojitev večjih mest (Riga, Reval ali Pernau) pa ni imela dovolj sredstev.<ref name=ref29/> Avgusta 1560 so livonski vitezi doživeli katastrofalen poraz v bitki z Rusi pri [[Bitka pri Ergemeju|Ergemeju]].

Novi švedski kralj [[Erik IV. Švedski|Erik IV.]] je zavrnil Kettlerjevo in podobno poljsko prošnjo za pomoč, zato je Kettler za pomoč zaprosil Sigismunda.<ref>Bain 2006, str. 118.</ref>   Oslabljeni livonski red je bil z Vilenskim sporazumom leta 1561 razpuščen. Njegovo ozemlje je bilo sekularizirano kot Vojvodina Livonija in Vojvodina Kurlandija. Kettler je postal prvi vojvoda Kurlandije in se zato spreobrnil v [[luteranstvo]].<ref name=ref16/>  V Vilenski sporazum je bil vključen ''[[Privilegium Sigismundi Augusti]]'', s katerim je Sigismund livonskim stanovom garantiral  privilegije, vključno z versko svobodo v smislu augsburške veroizpovedi, indigenat (naturalizacja tujega plemstva) in nadaljevanje tradicionalne nemške administracije.<ref name=ref37>Tuchtenhagen 2005, str. 36.</ref> Določila, ki so se nanašala na versko svobodo, so prepovedovala verskim in posvetnim oblastem kakršno koli urejanje protestantskega reda.<ref>Kahle 1984, str. 17.</ref>

Nekaj litovskih plemičev je nasprotovalo krepitvi poljsko-litovske unije in ponudilo litovsko krono  Ivanu IV.<ref>Frost 2000, str. 25–26.</ref> Car je njihovo ponudbo javno objavil, bodisi zato, ker jo je jemal resno, bodisi zato, ker je potreboval čas za okrepitev svojih livonskih čet.<ref name=ref40>Frost 2000, str. 26.</ref> Obe sprti strani sta celo leto 1561 spoštovali sklenjeno premirje.<ref name=ref40/>

===Danska in švedska intervencija===
Škof Ivan Münchhausenski je v zameno za posojilo in garancijo za dansko zaščito 26. septembra 1559 podpisal sporazum, s katerim je dal Frideriku II. Danskemu pravico do imenovanja škofa Ösel–Wieka. Listina je pomenila prodajo tega ozemlja za 30.000 tolarjev.<ref>Pauker 1854, str. 289.</ref> Friderik II. je za škofa imenoval svojega brata, vojvodo Magnusa Holsteinskega, ki je prevzel svojo posest aprila 1560. Da dansko dejanje ne bi pomenilo ogrožanje Švedske, je Danska poskušala  posredovati za mir v regiji.<ref>Bain 2006, str. 56.</ref> Magnus je začel kar naenkrat gledati samo za lastne interese in brez Friderikovega soglasja prodal škofijo Kurlandijo in poskušal razširiti  svoje posesti v Harrien–Wierland (Harju in Virumaa), s čimer je prišel v neposreden konflikt s švedskim kraljem Erikom XIV.<ref name=ref29/> 

Danska je postala največja sila na Baltiku, zato je Švedska poskušala zmanjšati njeno mož z osvojitvijo ozemlja na vzhodni obali Baltika.<ref name=ref44>Elliott 2000, str. 14.</ref> Leta 1561 je  v Harrien – Wierland in Jerwen (Järva) prišla švedska vojska s plemstvom, ki je ustanovilo Vojvodino Estonijo.<ref>Eriksson 2007, str. 45–46.</ref>  Reval je sprejel švedsko oblast.<ref name=ref29/>  Švedska je s tem dobila nadzor nad rusko trgovino z Zahodom in hkrati pripomogla začeti [[severna sedemletna vojna|severno sedemletno vojno]] (1563-1570),<ref name=ref44/>  saj je Friderik II. že leta 1561 protestiral proti švedski navzočnosti v Revalu in zahteval zgodovinske pravice do Danske Estonije.<ref name=ref40/> Ko je Erik XIV. junija 1562 na silo zasedel Pernau, so njegovi diplomati poskušali doseči švedsko zaščito Rige, kar je povzročilo spor s Sigismundom.<ref name=ref40/> 

Sigismund je vzdrževal tesne stike z Erikovim bratom, finskim vojvodom Ivanom, kasnejšim Ivanom III., in oktobra 1562 z njim poročil svojo sestro Katarino.<ref>Oakley 1993, str.  27.</ref> Erik XIV. je Ivanovo poroko odobril, razburil pa se je, ko je Ivan posodil Sigismundu 120.000 dalarjev in kot varščino prejel sedem livonskih gradov.<ref>Roberts 1968, str. 209.</ref> Incident je povzročil Ivanovo aretacijo avgusta 1563, nakar je Sigismund oktobra istega leta sklenil zavezništvo z Dansko in  Lübeckom proti Eriku XIV.<ref name=ref40/>

==1562-1570==
Z intervencijo Danske, Švedske in Poljske-Litve v Livoniji se je začelo obdobje bojev za nadzor Baltika.<ref>Oakley 1993, str. 24.</ref> Za prva leta vojne so bili značilni ostri boji, leta 1562 pa se je začelo obdobje  manj intenzivnih spopadov, ki je trajalo do leta 1570. Po tem letu so se boji znova razvneli.<ref>Frost 2000, str. 77.</ref> Danska in Švedska, do neke mere tudi Poljska-Litva, so bile v tem času osredotočene na severno sedemletno vojno (1563–1570) v zahodnem Baltiku,<ref>Frost 2000, str. 30ff.</ref> čeprav je bila Livonija  strateško še vedno pomembna.<ref name=ref29/>  Leta 1562 sta Danska in Rusija sklenili Možajski sporazum, uskladili svoje zahteve v Livoniji in postali prijateljski državi.<ref>Hübner 1998, str. 317–318.</ref> Leta 1564 sta sedemletno premirje sklenili Rusija in Švedska.<ref>Hübner 1998, str. 318.</ref> Tako Ivan IV. kot Erik XIV. sta kazala znake duševni motenj. Car Ivan IV. se je leta 1565  z [[opričnina|opričnino]] obrnil proti ljudstvu in delu plemstva in povzročil v carstvu  politični kaos in državljansko vojno.<ref name=ref40/>

===Ruska vojna z Litvo===
[[Slika:Cannibalism 1571.PNG|thumb|250px|[[Kanibalizem]] v Litvi med rusko invazijo leta 1571]]

Ko se je rusku-litovsko premirje leta 1562 izteklo, je Ivan IV. zavrnil Sigismundov predlog, da bi se podaljšalo.<ref name=ref40/> Car je premirje izkoristil za okrepitev svoje vojske v Livoniji in leta 1562  napadel Litvo.<ref name=ref40/> Njegova vojska je vdrla v [[Vitebsk]] in po vrsti mejnih spopadov leta 1563 zasedla [[Polock]]. Litvanci so v obdobju stalnih spopadov zmagali v bitkah pri Uli<ref name=ref40/> leta 1564 in Čašnikih leta 1567. Ivan je nadaljeval osvajanje mest in vasi v osrednji Livoniji, ob obali pa so ga Litvanci zadržali.<ref>Bain 1971, str. 123.</ref> Poraza pri Uli  in Čašnikih in dezertiranje Andreja Kurbskega so Ivana IV. spodbudili, da je svojo prestolnico preselil v [[Aleksandrovski kremelj]], medtem ko so njegovo znatno opozicijo zatrli njegovi [[Opričnina|opričniki]].<ref name=ref40/>

Maja 1566 je odšla iz Litve v Moskvo velika skupina diplomatov.<ref name=ref54>De Madariaga 2006, str. 195.</ref> Litva je bila pripravljena deliti Livonijo z Rusi pod pogojem, da bi s skupno ofenzivo izgnali Švede.  Ruski diplomati so v  litovski ponudbi videli njeno šibkost in predlagali, da Rusija zasede celo Livonijo, vključno z Rigo.<ref name=ref55>De Madariaga 2006, str. 196.</ref> Zasedba Rige in okolice vhoda v Zahodno Dvino bi  Litovcem povzročila težave, ker je bila večina njihovega trgovanja odvisna od varne plovbe po Dvini. Za varnost so že zgradili nekaj trdnjav.<ref name=ref55/> Julija je Ivan IV. povečal svoje zahteve z  Ösela na Dorpat in Narvo. Ker dogovora ni bilo, je bil sklenjen desetdnevni premor. V tem času so Rusi organizirali številne posvete, vključno s sejo Deželnega  zbora, na katerih so razpravljali o teh vprašanjih.<ref name=ref55/> Na seji Deželnega zbora so predstavniki cerkve zahtevali da Riga ostane v ruskih rokah (čeprav je še niso osvojili).<ref>De Madariaga 2006, str. 202.</ref> Bojarji  so se manj zavzemali za splošni mir z Litvo in opozarjali na nevarnost, ki bi jo predstavlja skupna poljsko-litovska država. Pogovori so se nato ustavili. Po vrnitvi diplomatov v Litvo so se sovražnosti nadaljevale.<ref name=ref55/>

Leta 1569 sta se z [[Zgodovina Poljske v času dinastije Jageloncev#Lublinska unija|Lublinsko unijo]] Poljska in Litva združili v Republiko obeh narodov. Vojvodina Livonija, ki  je bila povezana z Litvo z Grodnensko unijo iz leta 1432, je leta 1566 prišla pod skupno poljsko-litovsko suverenost.<ref name=ref57>Dybaś 2006, str. 109.</ref> Leta 1570 je Republika z Rusijo sklenila triletno premirje.<ref name=ref58>De Madariaga 2006, str. 262.</ref> 

Sigismund II. Avgust, prvi kralj Republike obeh narodov, je leta 1572 umrl brez jasnega naslednika poljskega prestola, kar se je zgodilo prvič od  leta 1382. V Poljski so se začele prve svobodne volitve v njeni zgodovini. Nekaj litovskih plemičev je poskušalo ponovno doseči litovsko neodvisnost in za kralja predlagalo ruskega kandidata. Ivan je za kralja ponudil svojega sina Fjodorja, zahteval vrnitev [[Kijev]]a, pravoslavno kronanje in nasledstveno kraljestvo, vzporedno z ruskim.<ref>Stone 2001, str. 119.</ref> Elektorat je njegove zahteve zavrnil in za novega kralja izbral [[Henrik III. Francoski|Henrika Valoisa]] (poljsko (Henryk Walezy), brata francoskega kralja [[Karel IX. Francoski|Karla IX.]]<ref>Bain 1971, str. 90–91.</ref>

===Ruska vojna s Švedsko===
Leta 1564 sta Švedska in Rusija sklenili [[Dorpatski sporazum]], s katerim je Rusija priznala Švedski pravice do Revala in nekaj gradov, Švedska pa Rusiji oblast v drugih delih Litve.<ref>De Madariaga 2006, str. 192.</ref> Naslednje leto sta državi sklenili sedemletno premirje.<ref name=ref54/> 

Švedski kralj Erik XIV. je leta 1567 ubil več plemičev zato so ga naslednje leto odstavili in za kralja imenovali njegovega brata [[Ivan III. Švedski|Ivana III.]]<ref name=ref62>Frost 2000, str. 27.</ref> Švedska in Rusija sta imeli še veliko drugih problemov in sta goreče želeli, da se vojna v Livoniji ne bi ponovno razvnela.<ref>Roberts 1968, str. 255.</ref>

Ivan Grozni je kmalu potem, ko je ovdovel, leta 1560 predlagal svojo poroko z litovsko princeso Katarino Jagelonsko, s katero bi  z Litvo sklenil mir in jo oddaljil od Poljske in Prusije.<ref>Eva Mattsson.  Furstinnan: en biografi om drottning Katarina Jagellonica Bring to Life.  Vadstena, 2018.</ref> Ker se Poljska in Rusija nista uspeli dogovoriti o politični vsebini poroke, so bila poročna pogajanja v [[Vilna|Vilni]] leta 1561 prekinjena. Katarina se je 4. okrobra 1562 poročila z vojvodo Ivanom Finskim, kasnejšim kraljem Ivanom III. Švedskim. 

Ivan Grozni se s poroko očitno ni mogel sprijazniti in je leta 1567 poslal na Švedsko delegacijo z zahtevo, da mu izročijo Katarino, s čimer se Ivan III. seveda ni strinjal. Švedi so leta 1569 poslali v Rusijo delegacijo pod vodstvom Paula Juustena, škofa Åba,<ref name=ref64>De Madariaga 2006, str. 261.</ref> s katero se car ni nameraval pogajati, ampak je za pogajalca določil novgorodskega guvernerja.<ref name=ref64/> Od Švedov je zahteval, da guvernerja sprejmejo ''"kot  brata svojega kralja"''.  Ker je Juusten zahtevo zavrnil, je guverner ukazal, da delegatom  odvzamejo obleko in denar, jim odrečejo hrano in vodo  in jih gole vodijo po mestnih ulicah.<ref name=ref64/> Švedi so nameravali oditi tudi v Moskvo, vendar na srečo niso odšli, ker je bil car s svojimi [[opričniki]] takrat na pohodu proti [[Veliki Novgorod|Novgorodu]].<ref name=ref58/> 

Ivan je na povratku s pohoda ponovno odklonil srečanje s švedsko delegacijo, ker je junija 1570 sklenil triletno premirje z [[Republika obeh narodov|Republiko obeh narodov]] in se mu vojne s Poljsko-Litvo ni bilo treba bati.<ref name=ref58/> Rusi so Švedom sporočili, da je izročitev Katarine predpogoj za kakršen koli dogovor. Švedi so se bili kljub nemogoči zahtevi pripravljeni pogajati za njeno izročitev.<ref name=ref58/> 

Iz Juustenovih poročil  je razvidno, da so Rusi na pogajanjih zahtevali, da Švedi opustijo svoje zahteve po Revalu, zagotovijo dvesto ali  tristo konjenikov, kadar bo potrebno,  plačajo 10.000 dalerjev neposrednega nadomestila,  predajo finske rudnike srebra ob meji z Rusijo in dovolijo carju naziv "vladar Švedske". Švedi so Ivanov predlog imeli za ultimat: če mi ne prepustite ozemlja v Livoniji, lahko pričakujete vojno.<ref>De Madariaga 2006, str. 272.</ref> Švedi Ivanovih pogojev seveda niso sprejeli in vojna se je spet začela.

===Vpliv severne sedemletne vojne===
Spori med Dansko in Švedsko so leta 1563 privedli do sedemletne vojne, ki se je končala leta 1570 s [[Ščečinski mir|Ščečinskim mirovnim sporazumom]].<ref name=ref67>Frost 2000, str. 29–37.</ref> Vojskovalo se je večinoma v južni [[Skandinavija|Skandinaviji]] in nekaj pomorskih bitkah na Baltiku.<ref name=ref67/> Ko se je danski Varberg leta 1565  predal švedski vojski, je 150 danskih najemnikov pobegnilo in se izognilo kasnejšemu  pokolu danske garnizije.<ref name=ref68>Frost 2000, str. 76.</ref> Med preživelimi najemniki  je bil tudi Pontus de la Gardie,<ref name=ref68/> kasneje pomemben švedski poveljnik v livonski vojni.<ref>Frost 2000, str. 44, 51.</ref> Na livonsko vojno je vplivala tudi pomorska kampanja danskega admirala Petra (ali Pera) Muncka, ki je julija 1569 z morja obstreljeval švedski [[Talin|Reval]].<ref>Frost 2000, str. 36.</ref>

Po sklenitvi Ščečinskega mirovnega sporazuma je Danska postala dominantna sila v severni Evropi,  čeprav ji ni uspelo obnoviti [[Kalmarska zveza|Kalmarske unije]]. Za Švedsko neugodni mirovni pogoji so privedli do številnih konfliktov, ki so se končali šele z veliko severno vojno leta 1720.<ref name=ref71>Nordstrom 2000, str. 36.</ref> 

Švedska se je strinjala, da bo v zameno za plačilo svetega rimskega cesarja [[Maksimilijan II. Habsburški|Maksimilijana II.]] vrnila svoje posesti v Livoniji. Ker Maksimilian ni plačal obljubljene odškodnine, je izgubil vpliv na dogajanja na Baltiku.<ref name=ref71/> Določila, povezana z livonsko vojno se niso spoštovala, zato se je vojna nadaljevala.<ref>
Peterson 2007, str. 90.</ref> S stališča Ivana III. je mirovni sporazum omogočil vpletenim silam skleniti zavezništvo proti njemu, ker se med seboj niso več vojskovale.<ref name=ref73>De Madariaga 2006, str. 264.</ref>

==1570-1577: Ruska dominacija in Livonsko kraljestvo==
{{multiple image|direction=vertical|width=300|image1=LIVONIAE NOVA DESCRIPTIO 1573-1578.jpg|caption1=Zemljevid Livonije leta 1573.|image2=Livonian war map (1570-1577).svg|caption2=Zemljevid ozemelj, zasedenih z rusko in poljsko-litovsko vojsko v letih 1570–1577.
{{legend|#f7d3aa|ruska vojska leta 1570}}
{{legend|#e1d2c0| ruska vojska leta 1572–1577}}
{{legend|#ffc864|litovska vojska}}}}

V zgodnjih 1570.  letih se je Ivan III. Švedski soočil z rusko ofenzivo na svoje položaje v Estoniji.<ref name=ref74>Peterson 2007, str. 91.</ref> Reval je leta 1570 in 1571 vzdržal rusko obleganje,<ref>Black 1996, str. 59.</ref> več manjših mest pa so Rusi osvojili. 23. januarja 1573 se je švedska vojska s 700 pešaki in 600 konjeniki pod poveljstvom Clasa Åkessona Totta starejšega pri gradu Lode udarila z rusko in tatarsko vojsko 16.000 mož pod poveljstvom kasimskega kana Simeon Bekbulatovič Saina Bulata in prepričljivo zmagala. Rusko napredovanje se je končalo s ropanjem Weissensteina (Paide) leta 1573. Rusi so po osvojitvi mesta komandanta in poveljnike švedske garnizije žive spekli. Kruto dejanje je sprožilo povračilni švedski napad na Wesenberg<ref name=ref74/> novembra 1573.<ref>Fischer 1907, str. 63.</ref> Napadu sta poveljevala Åkesson Tott in  Pontus de la Gardie.<ref name=ref74/> Rusi so napadali tudi Finsko in leta 1572 prodrli do Helsingforsa ([[Helsinki]]). Leta 1575 sta vojskujoči se strani na tej fronti sklenili dveletno premirje.<ref name=ref77>Roberts 1968, str. 258.</ref>

Švedska protiofenziva je zastala pri obleganju Wesenberga leta 1574, ko so se nemške in škotske enote švedske vojske obrnile drug proti drugemu.<ref name=ref78>Peterson 2007, str. 92–93.</ref> Težave, zlasti pehoti, so povzročali tudi ostri zimski pogoji.<ref>Frost 2000, str. 51.</ref>  Livonska vojna je bila za Švedsko ogromno finančno breme. Samo nemškim najemnikom je dolgovala 200.000 dalerjev.<ref name=ref77/> Ivan III. je dal najemnikom za varščino gradove Hapsal, Leal in Lode. Ker dolgov ni poravnal, so najemniki gradove prodali Danski.<ref name=ref77/>

Livonski kralj [[Magnus Holsteinski]] je medtem z rusko vojsko oblegal švedski Reval. Pričakoval je pomoč svojega brata [[Friderik II. Danski|Friderika II. Danskega]], vendar je ni dobil in obleganje je zastalo.<ref name=ref73/> Friderik je verjetno razmišljal o novi dansko-švedski zvezi, zato ni bil pripravljen pomagati Magnusu, katerega kraljestvo je bilo ruski vazal. Marca 1571 je zaradi povečane dejavnosti Švedov na Baltiku in pasivne podpore Ivanovega svaka Sigismunda obleganje opustil.<ref name=ref73/>

[[Krimski kanat|Krimski Tatari]] so medtem med rusko-krimsko vojno opustošili ruska ozemlja in požgali [[Moskva|Moskvo]].<ref name=ref74/> Suša in epidemije so usodno vplivale na rusko gospodarstvo, medtem ko je [[opričnina]] popolnoma razdvojila vlado. Po porazu krimskih in [[nogajska horda|nogajskih]] sil leta 1572 je bila opričnina ukinjena, v rusko vojsko pa je bilo uvedenih nekaj sprememb.<ref>De Madariaga 2006, str. 277–278.</ref>  Ivan IV. je uvedel novo strategijo: namesto nekaj tisoč izkušenih  vojakov in najemnikov je zbral nekaj deset tisoč domačih vojakov, [[Kozaki|kozakov]] in [[Tatari|Tatarov]], kot so počeli njegovi nasprotniki.<ref>Peterson 2007, str. 93.</ref> 

Ivanovi pohodi so dosegli vrh leta 1576, ko je v Livonijo vkorakalo še 30.000 ruskih vojakov.<ref name=ref62/> Ruska vojska se je iz maščevanja za dansko pridobitev Hapsala, Leala in Lodeja opustošila danski del Livonije. Po Friderikovem sporazumu s Švedsko in Poljsko o umiku iz Livonije, se je danski vpliv v Livoniji končal.<ref>Roberts 1968, str. 258–259.</ref> Švedska vojska je oblegala Reval in v osrednji Livoniji prodrla do Dünaburga (Daugavpils), ki je bil po [[Vilenski sporazum|Vilenskem sporazumu]] pod poljsko-litovsko oblastjo.<ref name=ref78/> Ozemlje, ki je bilo pod oblastjo Ivana IV. in njegovega vazala Magnusa,<ref name=ref78/> je bilo leta 1570 razglašeno za [[Livonsko kraljestvo]].<ref name=ref62/> Magnus je še isto leto dezertiral in začel brez posveta s carjem prisvajati gradove.  Ko se je  Magnusu vdal Kokenhusen (Koknese), da bi se izognil napadu Ivana IV., je car mesto izropal in usmrtil njegove nemške poveljnike.<ref name=ref62/> Svoj pohod je nato usmeril proti  Wendenu (Cēsis, Võnnu), ''"srcu Livonije"'', nekdanji prestolnici [[Livonski red|livonskega reda]]. Mesto zato ni imelo samo strateškega ampak tudi simbolični pomen.<ref name=ref78/>

==1577-1583: Poraz Rusije==
===Švedska in poljsko-litovska zveza in protiofenziva===
{{multiple image|direction=vertical|width=300|image1=Polacak, 1579.jpg|alt1=|caption1=Obleganje Polotska (1579), izvirna ilustracija|alt2=See text and the article [[The campaigns of Stefan Batory]] for further information.|image2=Campaigns of Stefan Batory.svg|caption2=Pohodi Štefana  Batoryja; krepka črta označuje mejo leta 1600}}

Leta 1576 je bil za kralja Poljske in velikega vojvodo Litve izvoljen transilvanski knez [[Štefan Báthory]]. Njegov protikandidat je bil cesar [[Maksimilijan II. Habsburški|Maksimiljan II. Habsburški]].<ref name=ref84>Stone 2001, str. 122.</ref> Decembra 1575 sta bila na isti prestol izvoljena Batoryjeva zaročenka Anna Jagelo in Maksimilijan II.,<ref name=ref84/> zato je stopnjevanje konflikta preprečila Maksimilijanova smrt oktobra 1576.<ref>De Madariaga 2006, str. 310.</ref> 

Báthoryjevi ambiciozni želji  izgnati Ivana IV. iz Livonije je preprečil Danzig ([[Gdansk]]), ki se mu je z dansko podporo uprl.<ref name=ref86>Stone 2001, str. 123</ref> Sledila je vojna z Danzigom, ki se je končala leta 1577 z Báthoryjevo podelitvijo dodatnih pravic mestu v zameno za plačilo 200.000 zlotov.<ref name=ref86/> Za dodatnih 200.000 zlotov je imenoval Hohenzollerna Georga Frederickasa za administratorja [[Prusija|Prusije]], s čimer si je zagotovil njegovo vojaško podporo v načrtovanem pohodu proti Rusom.<ref name=ref86/>

Báthory je od poljskih [[vazal]]ov dobil samo nekaj vojakov in bil prisiljen zaposliti najemnike, predvsem Poljake, Ogre, Čehe, Nemce in Vlahe.<ref>E. Liptai. ''Magyarország hadtörténete (1)''. Zrínyi katonai kiadó 1984. str. 208. ISBN 963-326-320-4.</ref>

Švedski kralj Ivan III. in Štefan Báthory sta kljub težavam, ki jih je povzročila Sigismundova smrt, decembra 1577 sklenila zavezništvo proti Ivanu IV.<ref name=ref88>Roberts 1968, str. 260.</ref>   Poljska je zase zahtevala celo Livonijo brez enega samega dela, ki bi pripadal Švedski.<ref name=ref88/> Dansko posojilo 120.000 dalerjev iz leta 1562 kljub Sigismundovim naporom še vedno ni bilo poravnano.<ref name=ref88/>

Do novembra 1577 je litovska vojska na pohodu proti severu osvojila Dünaburg,<ref name=ref89>Frost 2000, str. 28.</ref> poljska vojska pa je na začetku leta 1578 osvojila [[Grad Cēsis|grad Wenden]].<ref name=ref90>Peterson 2007, str. 94.</ref> Poskus ruske vojske februarja 1578, da bi osvojila zgubljeno mesto, je spodletel.<ref name=ref89/> Sledila je švedska ofenziva, usmerjena proti   Pernauu (Pärnu), Dorpatu in Novgorodu.  Septembra je Ivan IV. na fronto poslal 18.000 mož, ki so osvojili Oberpahlen (Põltsamaa) in nato odšli na pohod proti Wendenu.<ref name=ref89/><ref name=ref90/> Po prihodu so začeli oblegati mesto, kateremu je prišlo na pomoč okoli 6.000 nemških, poljskih in švedskih vojakov.<ref name=ref70>Frost 2000, str. 36.</ref> Sledila je [[bitka pri Wendenu]], v kateri so Rusi izgubili veliko vojakov, opreme in konj. Ivan IV. je bil v livonski vojni prvič resno poražen.<ref name=ref90/>

Báthory je pospešil formiranje [[Huzarji|huzarjev]], novih dobro organiziranih konjeniških enot, ki naj bi zamenjale fevdalne nabornike.<ref name=ref91>Stone 2001, str. 126–127.</ref>  Na podoben način je reorganiziral obstoječe topniške enote in novačil [[Kozaki|kozake]].<ref name=ref91/> Zbral je 56.000 vojakov, od katerih je bilo 30.000 iz Litve. Vojska naj bi v okviru široke kampanje najprej napadla ruski Polock.  Ker so bile ruske rezerve zbrane v [[Pskov]]u in [[Veliki Novgorod|Novgorodu]], da zaustavile napad Švedov, je Polock 30. avgusta 1579 padel.<ref name=ref91/>

Báthory je zatem za poveljnika vojske 48.000 mož imenoval svojega zaupnika Jana Zamoyskega, ki je napadel Velikie Luki in jih 5. septembra 1580 osvojil.<ref name=ref91/> Garnizije v Sokolu, Veližu in Usvzatu so se brez večjega odpora vdale.<ref>Solovyov 1791, str. 174.</ref> Leta 1581 je njegova vojska oblegala dobro utrjeno in dobro branjeno trdnjavo Pskov. Ker je finančna podpora poljskega parlamenta medtem usahnila, Báthoryju ni uspelo pred zimo zvabiti ruske vojske v odprto bitko.<ref name=ref91/> Prodiranje poljsko-litovske vojske se je povsem ustavilo, ko je Ivan IV. 15. januarja 1582 sklenil [[Jam Zapoljski sporazum|Jam Zapoljski mirovni sporazum]].<ref name=ref91/>

Neuspešno švedsko obleganje [[Narva|Narve]] leta 1579 je imelo za posledico imenovanje Pontusa de la Gardieja za vrhovnega poveljnika vojske. Švedi so leta 1580 osvojili Kexholm in  Padise<ref name=ref93>Roberts 1968, str. 263.</ref> in naslednje leto še strateško pomembno Narvo.<ref name=ref93/> Švedska bi lahko s svojim močnim vojnim ladjevjem  napadala tudi z morja,<ref name=ref94>Oakley 1993, str. 34.</ref> vendar so kasnejša nesoglasja zaradi  delitve osvojenega ozemlja preprečila kakršno koli zavezništvo  s Poljsko.<ref name=ref94/> La Gardie se je po osvojitvi Narve maščeval Rusom za prejšnje pokole.<ref>Solovyov 1791, str. 881.</ref> Po podatkih iz takratne ''Rusovske  kronike'' je pobil 7.000 ruskih vojakov.<ref>Frost 2000, str. 80.</ref>

Padcu Narve je sledil padec Novgoroda, Jame in Koporje,<ref name=ref97>Roberts 1968, str. 264.</ref> kar je v švedske vrste vneslo veliko zadovoljstva.<ref name=ref97/>

===Jam Zapoljski in Pljusski mirovni sporazum===
[[Slika:Map of Poland and Lithuania in 1600.svg|thumb|right|300px|Delitev Livonije leta 1600:{{Col-begin}}{{Col-2}}{{Legend|#ffaeae|Poljska-Litva}}{{Legend|#ffaef6|Poljsko-litovske vazalne kneževine}}{{Legend|#b0ffbd|Rusija}}{{Col-2}}{{Legend|#c3ccff|Švedsko kraljestvo}}{{Legend|#ff7e5c|Danska-Norveška}}{{col-end}}]]

Pogajanja pod vodstvom papeškega legata, jezuita Antonija Possevina, so se leta 1582 končala s sklenitvijo [[Jam Zapoljski sporazum|Jam Zapoljskega mirovnega sporazuma]] med Rusijo in poljsko-litovske Republiko obeh narodov.<ref name=ref97/> Sporazum je bil za carja ponižujoč, deloma tudi zato, ker je sam zahteval premirje.<ref name=ref97/> Rusija je morala po sporazumu Poljski-Litvi predati vsa ozemlja v Livoniji in mesto Dorpat, Polock pa je ostal pod poljsko-litovsko oblastjo. Rusi so lahko obdržali ozemlje, ki so ga odvzeli Švedom, vključno z Narvo. Velike Luki je Báthory vrnil Rusom.<ref name=ref97/> Posevino je poskušal upoštevati tudi želje švedskega kralja Ivana III., ki jih je car zavrnil,  verjetno v dogovoru z  Báthoryjem.<ref name=ref97/> Premirje, ki naj bi trajalo deset let, so leta 1591 in 1601 podaljšali še za deset let.<ref>Wernham 1968, str. 393.</ref> Báthoryjevi poskusi pritiska na Švedsko, da bi se  odrekla Livoniji, zlasti Narvi, so bili neuspešni.<ref name=ref97/>

Vojna Rusije in Švedske se je končala 10. avgusta 1583 s sklenitvijo [[Pljusski sporazum|Pljusskega mirovnega sporazuma]].<ref name=ref97/><ref name=ref99>Frost 2000, str. 44.</ref> Rusija je prepustila Švedom večino Ingrije, Narvo in Novgorod. Rusko-švedsko premirje, ki naj bi veljalo tri leta, so kasneje podaljšali do leta 1590.<ref name=ref99/>

==Posledice==
V povojni Vojvodini Kurlandiji in Semigaliji južno od Zahodne Dvine se je začelo obdobje politične stabilnosti, ki je temeljilo na Vilenskem  sporazumu iz leta 1561, dopolnjenim leta 1617 s ''Formula regiminis'' in  ''Statuta Curlandiæ''. Dopolnila so domačemu plemstvu podelila nekaj dodatnih pravic na škodo vojvode.<ref name=ref57/>Severno od Zahodne Dvine je Báthory zmanjšal privilegije, ki jih je Sigismund podelil Vojvodini Livoniji, ki jo je štel za vojni plen.<ref name=ref57/> Privilegiji Rige so bili že pred tem zmanjšani z Drohičinskim sporazumom iz leta 1581.<ref>Tuchtenhagen 2005, str. 37.</ref> Nemščino je kot upravni  jezik začela izpodrivati poljščina, ustanavljanje vojvodin pa je zmanjšalo baltsko nemško administracijo.<ref name=ref37/> Lokalna katoliška duhovščina in jezuiti v Livoniji so se v [[Protireformacija|protireformaciji]] ponovno okrepili.<ref name=ref38a>Kahle 1984, str. 17.</ref> K temu je veliko pripomogel Báthory, ki je katoliški cerkvi prepustil dohodke in posestva, odvzeta protestantom. Poskus naseljevanja Livonije s katoliškimi kolonisti je propadel.<ref name=ref102>Tuchtenhagen 2005, str. 38.</ref> Livonsko prebivalstvo se vsem ukrepom navkljub ni množično spreobračalo v katoliško vero. Njihova posestva v Poljski in Litvi je zasegla država.<ref name=ref102/>

[[Slika:Swedish Empire in the Baltic (1560-1721).png|thumb|right|300px|Zemljevid Livonije 1561-1721]]

Leta 1590 se je rusko-švedski Pljusski  mirovni sporazum iztekel in vojna se je nadaljevala.<ref name=ref99/> Končala se je leta 1595 s Tevzinskim mirovnim sporazumom, s katerim je morala Švedska odstopiti Rusiji Ingrijo in Priozersk.<ref name=ref103>Frost 2000, str. 45.</ref> 

Švedsko-poljsko zavezništvo se je začelo krhati, ko sta poljski kralj in veliki litovski knez Sigismund III. kot sin švedskega kralja Ivana III. (umrl 1592) in Katarina Jagelo nasledila švedski prestol in naletela na odpor švedskega plemstva pod vodstvom Sigismundovega strica, kasnejšega kralja Karla IX.<ref name=ref103/> Na Švedskem se je leta 1597 začela državljanska vojna, ki ji je sledila vojna proti Sigismundu (1598–1599). Slednja se je končala s Sigismundovo odstavitvijo s sklepom švedskega parlamenta.<ref name=ref103/>

V sporih po Sigismundovem poskusu  priključitve Švedske Estonije k Vojvodini Livoniji leta 1600 je lokalno plemstvo zaprosilo za pomoč švedskega kralja [[Karel IX. Švedski|Karla IX.]]<ref name=ref104>Steinke 2009, str. 120.</ref> Karel je iz Estonije pregnal poljsko vojsko<ref name=ref104/> in napadel Vojvodino Livonijo, s čimer je sprožil niz poljsko-švedskih vojn.<ref name=ref105>Frost 2000, str. 46.</ref> 

V istem času je v Rusiji divjala državljanska vojna za izpraznjeni prestol, v kateri ni prevladal noben kandidat. Konflikt se je prepletal z livonskimi pohodi, ko so se v rusko vojno vmešale švedske in poljsko-litovske sile in kasneje sprožile  poljsko-rusko vojno.<ref name=ref105/> Vojska Karla IX. je bila po velikih protiudarih v bitkah pri Kirholmu (1605)<ref>Frost 2000, str. 62, 64ff.</ref> in Klušinu (1610) <ref name=ref106>Frost 2000, str. 47.</ref>  izgnana  iz Livonije.<ref name=ref106/>

Med kasnejšo ingrijsko vojno je Karlov naslednik [[Gustav Adolf]] ponovno zasedel Ingrijo in Kexholm, ki sta od Stalbovskega sporazuma iz leta 1617<ref name=ref106/> skupaj z velikim delom Vojvodine Livonije uradno pripadala Švedski. Leta 1617 se je Švedska opomogla od kalmarske vojne z Dansko in osvojila več livonskih mest, po poljsko-litovski protiofenzivi pa je pod njeno oblastjo ostal samo Pernau.<ref>Frost 2000, str. 102.</ref>  V drugem pohodu, ki se je začel z zasedbo Rige leta 1621 in izgonom poljsko-litovskih sil iz večine Livonije, je bil ustanovljen švedski dominion [[Švedska Livonija]].<ref name=ref104/> Švedska vojska je pohod nadaljevala skozi kraljevsko [[Prusija|Prusijo]]. Poljska-Litva je z Altmarškim sporazumom leta 1629 sprejela švedske osvojitve v Livoniji.<ref>Frost 2000, str. 103.</ref>

Dansko provinco Øsel je z Brömsebrojskim sporazumom leta 1645 dobila Švedska. S sporazumom se je končala torstensojska vojna, ena od prizorišč [[Tridesetletna vojna|tridesetletne vojne]].<ref>Frost 2000, str. 103–104.</ref>  Øsel je obdržala tudi po sklenitvi Olivskega on Kopenhagenskega sporazuma, sklenjenih leta 1660.<ref>Frost 2000, str. 183.</ref> Stanje se zatem ni spreminjalo do leta 1710, ko sta Estonija in Livonija v [[velika severna vojna|veliki severni vojni]] kapitulirali pred Rusijo. Osvojitev je bila formalizirana z Nystadskim sporazumom leta 1721.<ref>Kahle 1984, str. 18.</ref>

==Opombe==
{{refbegin|2}}
<references group=nb/>
{{refend}}

==Sklici==
{{sklici|2}}

==Viri==
{{refbegin|2}}
* {{citation |last=Bain |first=Robert Nisbet |authorlink= |title= Scandinavia: a Political History of Denmark, Norway and Sweden from 1513 to 1900 |origyear=1905 |year=2006 |publisher=Adamant Media Corp.|location=Boston |url=https://books.google.com/books?id=dPQwweeMSvMC |isbn=0-543-93899-9}}
* {{citation |last=Bain |first=Robert Nisbet |title=Slavonic Europe |url=https://books.google.com/books?id=wK04AAAAIAAJ |series=Cambridge historical |publisher=Cambridge University Press |location=Cambridge |origyear=1908 |year=1971}}
* {{citation |last=Black |first=Jeremy |authorlink=|title=Warfare. Renaissance to revolution, 1492–1792 |publisher=Cambridge University Press |location=Cambridge |year=1996 |series=Cambridge Illustrated Atlases |volume=II |isbn=0-521-47033-1}}
* {{citation |last=Bülow |first=Werner |title=Als die Bayern Bonn eroberten. Aus der Erlebniswelt einer Generation im Europa des 16. Jahrhunderts |publisher= Herbert Utz Verlag |location=Munich |year=2003 |isbn=3-8316-0244-1 |language=de}}
* {{citation |last=Cynarski |first=Stanisław |title=Žygimantas Augustas |language=lt |location=Vilnius |publisher=Versus aureus |year=2007 |isbn=978-9955-699-59-0}}
* {{citation |last=Dybaś |first=Bogusław |title=Reiche und Territorien in Ostmitteleuropa. Historische Beziehungen und politische Herrschaftslegitimation |editor=Willoweit, Dietmar |editor2=Lemberg, Hans|publisher=Oldenbourg Wissenschaftsverlag |location=Munich |year=2006 |series=Völker, Staaten und Kulturen in Ostmitteleuropa |volume=2 |chapter=Livland und Polen-Litauen nach dem Frieden von Oliva (1660) |isbn=3-486-57839-1 |language=de}}
* {{citation |last=Dybaś |first=Bogusław |chapter=Zwischen Warschau und Dünaburg. Die adligen Würdenträger in den livländischen Gebieten der Polnisch-Litauischen Republik |title=Kultureller Austausch: Bilanz und Perspektiven der Frühneuzeitforschung |editor-first=Michael |editor-last=North |publisher=Böhlau |location=Köln/Weimar |year=2009 |isbn=978-3-412-20333-7 |language=de}}
* {{citation |last=Elliott |first=John Huxtable |authorlink=|title=Europe divided, 1559–1598 |url=https://books.google.com/books?id=zfGrxQBcuXgC |series=Blackwell classic histories of Europe |edition=2nd |publisher=Wiley-Blackwell |location=Hoboken, New Jersey |year=2000 |isbn=978-0-631-21780-0}}
* {{citation |last=Eriksson |first=Bo |title=Lützen 1632 |publisher=Norstedts Pocket |location=Stockholm |year=2007 |isbn=978-91-7263-790-0 |language=sv}}
* {{citation |last=Fischer |first=Ernst Ludwig |last2=Kirkpatrick |first2=John |title=The Scots in Sweden; being a contribution towards the history of the Scot abroad |url=https://books.google.com/books?id=5YULAAAAYAAJ&pg=PA63 |publisher=O. Schulze & Co. |location=Edinburgh |year=1907 |oclc= 4730173}}
* {{citation |last=Frost |first=Robert I. |authorlink= |title=The Northern Wars: War, State, and Society in Northeastern Europe, 1558–1721 |series=Modern wars in perspective |publisher=Pearson Education |location=Upper Saddle River, New Jersey |year=2000 |isbn=0-582-06429-5}}
* {{citation |last=Hartmann|first=Stefan|title=Herzog Albrecht von Preussen und Livland (1551–1557). Regesten aus dem Herzoglichen Briefarchiv und den Ostpreußischen Folianten|publisher=Böhlau |location=Köln/Weimar|year=2005|isbn=3-412-12505-9|language=de}}
* {{citation|last=Hübner|first=Eckhard|chapter=Zwischen alle Fronten: Magnus von Holstein als König von Livland|editor1-first=Eckhard|editor1-last=Hübner|editor2-first=Ekkehard|editor2-last=Klug|editor3-first=Jan|editor3-last=Kusber|title=Zwischen Christianisierung und Europäisierung. Beiträge zur Geschichte Osteuropas in Mittelalter und früher Neuzeit. Festschrift für Peter Nitsche zum 65. Geburtstag|volume=51|series=Quellen und Studien zur Geschichte des östlichen Europa|pages=313–334|publisher=Steiner|location=Stuttgart|year=1998|isbn=3-515-07266-7|language=de}}
* {{citation |last=Kahle |first=Wilhelm |title=Studien zur osteuropäischen Kirchengeschichte und Kirchenkunde |editor=Hauptmann, Peter |publisher=Vandenhoeck & Ruprecht |location=Göttingen |year=1984 |series=Kirche im Osten |volume=27 |chapter=Die Bedeutung der Confessio Augustana für die Kirche im Osten |isbn=3-525-56382-5 |language=de}}
* {{citation |last=Kreem |first=Juhan |chapter=Der Deutsche Orden und die Reformation in Livland |title=The military orders and the Reformation. Choices, state building, and the weight of tradition |editor1-first=Johannes A. |editor1-last=Mol |editor2-first=Klaus |editor2-last=Militzer |editor3-first=Helen J. |editor3-last=Nicholson |publisher=Uitgeverij Verloren |location=Hilversum |year=2006 |isbn=90-6550-913-5 |language=de}}
* {{citation |last=Körber|first=Esther-Beate|title=Öffentlichkeiten der frühen Neuzeit. Teilnehmer, Formen, Institutionen und Entscheidungen öffentlicher Kommunikation im Herzogtum Preussen von 1525 bis 1618|publisher=de Gruyter |location=Berlin |year=1998|isbn=3-11-015600-8 |language=de}}
* {{citation |last=De Madariaga |first=Isabel |title=Ivan the Terrible |publisher=Yale University Press |location= New Haven, Connecticut |year=2006 |isbn=978-0-300-11973-2 |url=https://books.google.com/books?id=xdFVn1v3FMUC}}
* {{citation |last=Nordstrom |first=Byron J. |title=Scandinavia Since 1500 |publisher=University of Minnesota Press |location=Minneapolis |year=2000 |isbn=978-0-8166-2098-2 |url-access=registration |url=https://archive.org/details/scandinaviasince0000nord }}
* {{citation |last=Oakley |first=Steward |title=War and peace in the Baltic, 1560–1790 |publisher=Routledge |location=Abingdon, New York |year=1993 |series=War in Context |url=https://books.google.com/books?id=wPXEp45wAeQC |isbn=0-415-02472-2}}
* {{citation|last=Pauker|first=C. J. U.|chapter=Der Ordens-Voigt, nachher Königl. dänischer Statthalter zu Sonneburg, Heinrich von Ludinghausen gen. Wolffund dessen Ansprüche an Sonneburg und dessen Gebiet|editor1-last=Bunge|editor1-first=F. G. v.|editor2-last=Pauker|editor2-first=C. J. U.|title=Archiv für die Geschichte Liv-, Ehst- und Curlands|volume=7.3 |language=de|location=Reval|publisher=Lindsfors Erben|year=1854}}
* {{citation |last=Peterson |first=Gary Dean |title=Warrior kings of Sweden. The rise of an empire in the sixteenth and seventeenth centuries |publisher=McFarland |location=Jefferson, North Carolina |url=https://books.google.com/books?id=CPJWfVPgFawC |year=2007 |isbn=978-0-7864-2873-1}}
* {{citation |last=Rabe |first=Horst |title=Reich und Glaubensspaltung. Deutschland 1500–1600 |volume=4|series=Neue deutsche Geschichte|publisher=C.H.Beck |location=Munich |year=1989|isbn=3-406-30816-3|language=de}}
* {{citation |last=Roberts |first=Michael |authorlink= |title=The Early Vasas: A History of Sweden, 1523–1611 |url=https://books.google.com/books?id=x243AAAAIAAJ |publisher=Cambridge University Press |location=Cambridge |year=1968 |isbn=1-00-129698-2}}
* {{citation |last=Solovyov |first=Sergey |authorlink= |title=History of Russia from the Earliest Times |year=1791 |language=ru|publisher=MintRight Inc |location=New York |url=https://books.google.com/books?id=4MmZEvjDGDsC |isbn=5-17-002142-9 |volume=VI }}
* {{citation |last=Steinke |first=Dimitri |title=Die Zivilrechtsordnungen des Baltikums unter dem Einfluss ausländischer, insbesondere deutscher Rechtsquellen |publisher=Vandenhoeck & Ruprecht |location=Göttingen |year=2009 |series=Osnabrücker Schriften zur Rechtsgeschichte |volume=16 |isbn=978-3-89971-573-6 |language=de}}
* {{citation |last=Stevens |first=Carol Belkin |title=Russia's wars of emergence, 1460–1730 |series=Modern wars in perspective |url=https://books.google.com/books?id=s5tPKOehY5kC |publisher=Pearson Education |location=Upper Saddle River, New Jersey |year=2007 |isbn=978-0-582-21891-8}}
* {{citation |last=Stone |first=Daniel |title=The Polish-Lithuanian state, 1386–1795 |series=History of East Central Europe |volume=4 |url=https://books.google.com/books?id=LFgB_l4SdHAC |isbn=0-295-98093-1 |publisher=University of Washington Press |location=Seattle |year=2001}}
* {{citation |last=Tuchtenhagen |first=Ralph |title=Geschichte der baltischen Länder |publisher=C.H.Beck |location=Munich |year=2005 |series=Beck'sche Reihe |volume=2355 |isbn=3-406-50855-3 |language=de}}
* {{citation |last=Wernham |first=Richard Bruce |title=The new Cambridge modern history: The Counter-Reformation and price revolution, 1559–1610 |publisher=Cambridge University Press Archive |location=Cambridge |year=1968 |isbn=0-521-04543-6}}
{{refend}}

{{Normativna kontrola}}

[[Kategorija:Poljsko-ruske vojne]]
[[Kategorija:Zgodovina Rusije]]
[[Kategorija:Zgodovina Poljske]]
[[Kategorija:Zgodovina Litve]]
[[Kategorija:Zgodovina Latvije]]
[[Kategorija:Zgodovina Estonije]]
[[Kategorija:Zgodovina Švedske]]
[[Kategorija:Zgodovina Danske]]
[[Kategorija:Zgodovina Norveške]]
[[Kategorija:Livonska vojna| ]]