Latinsko-slovenski slovar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Avtor: Fran Wiesthaler
Latinsko-slovenski slovar

Latinsko-slovenski slovar avtorja Frana Wiesthalerja je leksikografski, kuriozen, kolosalen, zgodovinski, monumentalen, ... pač spomenik slovenski kulturi. Ta rariteta je nastajala kar 113 let, prepisanih je bilo skoraj 27.000 lističev z rokopisi in pripravljalo ga je več kot 100 sodelavcev. Objavljen je bil (zadnji šesti zvezek!) leta 2007 v 6. zvezkih, na 4.170 straneh, z 48.588 gesli! Za to je poskrbela strokovna ekipa Založbe Kres, ki je gradivo, odtis 1. zvezka in rokopise, ki so jih dolga leta hranili v ljubljanski škofiji, ob končanju projekta pa so jih predali v hrambo SAZU, posodobila ter poskrbela, da je bil zaključen največji projekt klasične filologije in ob SSKJ drugi največji slovarski podvig vseh časov na Slovenskem.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Kljub več kot 300 letni leksikografski tradiciji, ni bil objavljen noben slovar za klasične jezike do konca 19. stoletja. V tistem času je bilo največje izobraževalno vprašanje za Slovence med avstro-ogrsko vladavino, vprašanje slovenščine kot učnega jezika. Slovenski učitelji in politiki so se dolgo časa borili, da bi slovenskim študentom na gimnaziji omogočili učenja šolskih predmetov v svojem maternem slovenskem jeziku, čeprav je bil uradni učni jezik nemški jezik. To je bilo zlasti pomembno za latinski jezik in staro grščino, ki jima je bilo v kurikulumu dodeljenega kar 45 % pouka. Avstrijska vlada je predlog odobrila, vendar le pod pogojem, da so slovenski učitelji sami zagotovili potrebne učbenike, vključno s slovarjem. Toda vsi poskusi izdaje latinskega slovarja so se izjalovili. V osemdesetih letih 19. stoletja je problem pridobival tudi politične razsežnosti.

Delo na latinsko-slovenskem slovarju naj bi organiziral izvoljeni odbor petih cenjenih slovenskih klasičnih filologov s Franom Wiesthalerjem, ki je pripravil shemo dela in zbral sodelavce; izbrani vodja projekta in odgovorni urednik je bil Fran Wiesthaler. Vendar pa zaradi znanstvenih in pedagoških razlogov slovar ne bi smel biti zgolj prevod, temveč samostojno delo. Projekt, ki je na začetku vključeval 13 sodelujočih filologov, se je začel decembra 1895. Prvotni načrt je bil, da slovar vključuje zgodovino latinske klasike, od zgodnjega obdobja do pozne antike; na zahtevo več duhovnikov in odvetnikov je bil kasneje razširjen tako, da je vključeval Vulgate, številne krščanske spise in pravna besedila. Toda težave so se kmalu pojavile: nekateri sodelavci so morali zaradi zdravstvenih razlogov opustiti nalogo, drugi pa se niso mogli uskladiti s svojimi poklicnimi dolžnostmi. Rezultat je bil, da je delo potekalo počasi. Do leta 1906 je bil ročno napisan material v glavnem pripravljen, glavni urednik pa je lahko začel redakcijski proces. Leto 1913 je prineslo napoved, da bi slovar lahko začeli tiskati v roku enega leta, kljub visokim stroškom tiskanja. V juliju 1914 je Wiesthaler končal proces urejanja in zahteval, da se slovar objavi, vendar je objavo preprečil izbruh prve svetovne vojne.

Povojno financiranje projekta je prevzela ljubljanska škofija na pobudo ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča. Priprave na tiskanje so trajale približno dve leti, saj je bil do takrat to eden največjih in tehnično najzahtevnejših tiskarskih projektov v Sloveniji. V letu 1923 so natisnili in objavili testne odtise, ki so vključevali gesla od A do extimesco, z namenom, da bi pridobili strokovno javno mnenje o samem projektu. Vendar pa so poplave v letih 1923 in 1924 povzročile Ljubljanski škofiji veliko škode, zato je mora zmanjšati finančna sredstva in povrniti subvencije za stroške tiskanja. Leta 1925 je bilo tiskanje slovarja ustavljeno, tako da je bilo natisnjeno zgolj 31 strani uvoda in 63 tiskanih listov v slovarju (gesla od A do facilis). Urednik Fran Wiesthaler ni videl objave svojega življenjskega dela: umrl je 26. januarja 1927.

Po Wiesthalerjevi smrti je slovar potekal pod pokroviteljstvom društva "Prijatelji humanistične gimnazije", katerega steber je bil slovenski pedagog, grški učenjak in prevajalec Biblije Franc Jerè. Junija 1929 je zaprosil za subvencijo tedanjo jugoslovansko vlado in več tujih fundacij (Carnegie, Rockefeller), vendar brez uspeha. Leta 1935 je bil natisnjen material za prvih 200 izvodov; do leta 1940 je društvo, ki je imel podporo pri ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu, odkupilo preostanek rokopisnega besedila od dedičev Wiesthalerja in predlagalo nadaljevanje dela. Projekt je bil prekinjen z izbruhom druge svetovne vojne spomladi leta 1941. 28. aprila 1941 je nemška vojska zasegla škofijsko ustanovo sv. Stanislava. Vsi učitelji so morali zapustiti prostore v eni uri; od vseh dragocenih materialov, ki so jih hranili, je Jerè vzel s seboj le zaboj, ki je vseboval rokopis latinskega slovarja, ki ga je med vojno popravljal in ga pripravil za objavo. Po vojni je bil Jerè napoten od škofa Antona Vovka, da vse rokopise in natisnjene kopije slovarja preda Slovenski akademiji znanosti in umetnosti (SASA), kjer se je na rokopisu nabiral prah še nadaljnih 40 let.

Renesansa slovarja[uredi | uredi kodo]

Renesansa slovarja se je začela konec osemdesetih in v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je slovenska Založba Kres na pobudo Dušana Drolca odločila oživiti ta velik projekt, kljub tehnično založniškim in velikim finančnim tveganjem. V nasprotju z državnimi institucijami, katerih finančna podpora za slovarski projekt je bila uboga, je pomoč zagotovil takratni slovenski metropolitanski nadškof dr. Alojzij Šuštar, ki je priznal izjemen pomen projekta in dovolil založniku, da uporablja materiale za slovarje tako tiskane kot ročno napisane, da pripravijo novo izdajo; poleg tega je zavrnil vsa finančna sredstva in še naprej nudil moralno podporo projektu do konca svojega življenja. Vseeno je morala Založba Kres velik del sredstev, namenjenih za projekt, dati za odkup avtorskih pravic.

Po prvih optimističnih napovedih naj bi se je izdaja vseh šestih predvidenih obsegov slovarja zaključila pred letom 2000. Na žalost je bil načrtu, kot v vseh prejšnjih poizkusih, ovira pomanjkanje državnega financiranja; težava finančnega bremena je padla na izdajatelja samega, projekt pa je bil finančno požrešen vse do konca.

Originalni rokopisni lističi za slovar

Leto 1991 je zaznamoval začetek prvega zvezka od predvidenih šestih. Založba je zbrala prvo ekipo sodelavcev, tri študentke latinščine pred zagovorom diplome, ki so začele kopirati, spreminjati in posodabljati že natisnjen del slovarja (gesla od A do facilis), pod nadzorom dveh najbolj cenjenih slovenskih filologov, profesorice Erike Mihevc Gabrovec in profesorja Kajetana Gantarja, članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

Konec leta 1997 je projekt prevzela nova ekipa, ki jo je kot glavni in odgovorni urednik vodil mladi klasični filolog Matej Hriberšek in na novo organiziral delo ter vodil projekt do konca. Preostanek slovarja (črke F-Z) se je ohranil v rokopisu (približno 27.000 rokopisnih papirčkov ), ki je bil opravljen z enim samim popravkom - popravki urednikov in dopolnitve nepopolnih rokopisnih gradiv, pridobljenih od sodelavcev. Sodelavci so bili študenti, ki so študirali latinščino na oddelku za klasike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Začetna skrb, da bi bil odziv študentov za to dodatno delovno obremenitev negative, se je kmalu izkazala za neupravičeno, saj se je kar 26 študentov javilo prostovoljno. Vsi so delo opravljali 'pro bono' oziroma so bili poplačani z zvezkom slovarja, pri nastajanju katerega so sodelovali. Strokovni člani ekipe, ki so jih tako znatno razbremenili, so se lahko osredotočili na zahtevnejše naloge, kot so revizija, razširitev, poenotenje in posodabljanje materialov v slovarju. Po zaključku projekta leta 2007, ko je bil objavljen šesti zvezek, je pri pripravi pomagalo več kot 60 študentov.

Glavne značilnosti[uredi | uredi kodo]

1. Izvirnost[uredi | uredi kodo]

Z majhno pripravljenostjo in odprtostjo za novosti ter lastno neodvisnost, je prvi urednik Wiesthalerjevega besedila v veliki meri upošteval obstoječe tuje slovarje. Glavni viri leksikografskega gradiva so bili: Ausführliches lateinisch-deutsches Handwörterbuch, avtor Karl Ernst Georges; Latinski slovar, avtorja Charlton Thomas Lewis in Charles Short; Wörterbuch der lateinischen Sprache, avtor Wilhelm Freund; Lateinisch-deutsches Wörterbuch, avtor Friedrich Adolph Heinichen; Handwörterbuch der lateinischen Sprache, avtor Reinhold Klotz; vse nemške, francoske in angleške enciklopedije, ki so bile na voljo v tistem času. Leksikografsko delo pri novem nastajanju pa so olajšale elektronske zbirke in izdaje klasičnih besedil in slovarjev: PHI (Institute Packard Humanities Institute), TLG (Thesaurus Linguae Graecae), BTL (Bibliotheca Teubneriana Latina), CLCLT (Catedoc Library of Christian Latin Texts) in Patrologia Latina.

2. Časovni razpon slovarja[uredi | uredi kodo]

Slovar vključuje leksikon, od najstarejših zapisov v latinščini, kot so fibule Praenestina, do poganskih in krščanskih besedil pozne antike. Izbira avtorjev je široka, a ne vseobsegajoča, temelji pa na pričakovanjih glede tega, kaj bi lahko bilo potrebno za šolsko uporabo in kaj za strokovno delo. Njegova obravnava cerkvenih pisateljev je omejena na leksikon nekaterih ključnih krščanskih avtorjev. Reference so omejene na avtorje, brez navedbe dela ali natančne lokacije v besedilu. Ta metoda je ohranjena, ker bi podrobne reference znatno povečale dolžino in velikost slovarja.

3. Etimologija[uredi | uredi kodo]

Prvi urednik Fran Wiesthaler je veliko vpisov izdal z natančnimi etimologijami, ki so sledile razvoju od indoevropskega do latinskega. Upošteval pa je tudi njihov odnos do drugih starodavnih in sodobnih jezikov (grški, grški dialekti, sanskrt, italijanski in germanski jeziki, slovanski jeziki, zlasti slovenski, litovski, ...). Vse etimologije so ohranili, a jih je v skladu z nedavnimi ugotovitvami discipline spremenil novi glavni in odgovorni urednik Matej Hriberšek.

4. Sinonimi[uredi | uredi kodo]

Pomembnost vpisov se razširi s sopomenkami, v korist uporabnikov in prevajalcev. Le te pogosto presegajo število sopomenk, ki so na voljo v drugih evropskih slovarjih latinščine. Vsekakor pa slovar daje predloge in ne navodila.

5. Latinski primeri[uredi | uredi kodo]

Da bi uporabnikom prihranili čas za iskanje po izvirnih latinskih besedilih, so bili številni vnosi razširjeni s številnimi latinskimi primeri. V vseh šestih zvezkih je takih primerov na tisoče.

6. Poslovenjenje izrazov in imen[uredi | uredi kodo]

Ker naj bi celovitost in natančnost slovarja postali osnovna študijska pomoč za klasično filologijo, kot tudi za njene kognitivne in pomožne discipline, je bilo treba ustrezno prilagoditi vso tehnično terminologijo, številne izraze in imena (vsa starodavna imena in njihove pridevniške izpeljanke so slovenska).

7. Enciklopedija slovarja[uredi | uredi kodo]

Številni vnosi presegajo leksikografske standarde. Množica tehničnih izrazov (npr. iz področja politike, kot so javne funkcije, religij, kot so duhovniške funkcije, festivalov, obredov, vojnega življenja, kot so vojska ali vojaški nazivi - consul, tribunus itd.) je skoraj tako bogata kot v referenčnih enciklopedijah. Imena se prav tako obravnavajo bolj izčrpno kot v drugih slovarjih. Geografske postavke, kot so imena mest in drugih naselij, regij, rek, gore itd., pogosto spremljajo njihova sodobna imena.

8. Izjeme[uredi | uredi kodo]

Nenavadne slovnične oblike, različice rokopisa in druge izjeme, so vključene v opombe pri posameznih vnosih. Slovar prav tako zajema tiste besede in oblike, ki so označeni v izvirnih besedilih s crux philologica kot loci desperati.

9. Spremljevalni študiji[uredi | uredi kodo]

Zadnji zvezek slovarja je opremljen s štirimi spremljajočimi razpravami. Prvi opisuje zgodovino latinskega jezika v antiki, medtem ko glavni urednik Mateja Hriberšek predstavlja:

a) zgodovino slovenske in evropske leksikografije klasičnih jezikov;

b) zgodovino besedila Frana Wiesthalerja;

c) ključne smernice in načela za obdelavo leksikografskega gradiva ter podroben prikaz dela, opravljenega od oživitve projekta leta 1990 do njegovega zaključka leta 2007.

Povzetek[uredi | uredi kodo]

Če povzamemo statistiko latinsko-slovenskega slovarja:

  • slovar je bil 113 let v pripravi, od leta 1894 do leta 2007;
  • nad njegovim nastajanjem so bdeli trije uredniki, tri strokovne, tehnične in delovne skupine, skupaj več kot 100 sodelavcev;
  • obsega šest zvezkov na skupaj 4.170 straneh in z 48.588 gesli:
  1. latinsko-slovenski slovar I. zvezek - A - Col (1993) 8925 gesel na 650 straneh;
  2. latinsko-slovenski slovar II. zvezek - Coll - Ex (1995) 8563 gesel na 730 straneh;
  3. latinsko-slovenski slovar III. zvezek - F - K (1999) 7222 gesel na 569 straneh;
  4. latinsko-slovenski slovar IV. zvezek - L - Perf (2002) 8714 gesel na 709 straneh;
  5. latinsko-slovenski slovar V. zvezek - Perg - Sic (2005) 7982 gesel na 728 straneh;
  6. latinsko-slovenski slovar VI. zvezek - Sid - Z (2007) 7182 gesel na 784 straneh;
  • zajema latinski leksikon od najstarejših zapisov (7. stoletje pr. n. št.) do c. v 6. stoletju, in vključuje 141 avtorjev in zbirk besedil (z izjemo različnih besednjakov, vodnikov, epigramskih posvetil, več krščanskih pisateljev in srednjeveškega latinskega leksikona).
  • Latinsko-slovenski slovar je drugi največji leksikografski projekt v Sloveniji, ki je združeval več generacij slovenskih filologov. Projekt, do katerega se je država obnašala mačehovsko, je nastal na 'etični pogon'. Pripravila in končala ga je množica navdušencev brez urnega študijskega dopusta, zunaj rednega delovnega časa, v prostem času in ponoči. Pro bono! Zgolj za zahvalo in nagrado v obliki slovarja!

Viri[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]