Pojdi na vsebino

Kruševska republika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Kruševska republika
Крушевска Република
Republica di Crushuva
1903–1903
Zastava Kruševska republika
Zastava
Geslo: "Свобода или смърть"
"Svoboda ali smrt" (v bolgarščini)[1][2]
StatusUporniška država
Glavno mestoKruševo
Vladarepublika
predsednik 
• 1903
Nikola Karev
predsednik vlade 
• 1903
Vangel Dinu
Zgodovinska dobaIlindenska-preobrazbena vstaja
• ustanovitev
3. avgust 1903
• ukinitev
13. avgust 1903
Predhodnice		 Naslednice
Osmansko cesarstvo
Osmansko cesarstvo
Danes delSeverna Makedonija

Kruševska republika (bolgarsko Крушевска Република, makedonsko Крушевска Република, latinizirano: Kruševska Republika,[3] vlaško Republica di Crushuva) je bila kratkotrajna politična enota, ki so jo leta 1903 razglasili uporniki iz IMRO v Kruševu med protiosmansko Ilindensko-preobrazbeno vstajo.[4] Po poznejših bolgarskih in poznejših makedonskih pripovedih je bila to ena prvih novodobnih republik na Balkanu.

Zgodovina

[uredi | uredi kodo]
Bolgarska razglednica, ki predstavlja upornika z zastavo Kruševske čete
Vojvode IMRO iz Kruševa avgusta 1903
Brezdomci Kruševljana pred ruševinami mesta. Glede bega bolgarske četrti pred uničenjem je obstajal sum podkupovanja,[5] ali morda strah pred eksplozijo tam skladiščenega streliva.[6]

3. avgusta 1903 so uporniki zavzeli mesto Kruševo v vilajetu Manastir Osmanskega cesarstva (današnja Severna Makedonija) in vzpostavili revolucionarno vlado. Entiteta je obstajala le 10 dni: od 3. do 13. avgusta, vodil pa jo je Nikola Karev. Bil je močan levičar, zavračal je nacionalizem etničnih manjšin in bil naklonjen zavezništvu z običajnimi muslimani proti sultanatu, prav tako pa je podpiral idejo o Balkanski federaciji.

Med različnimi etnoverskimi skupinami (milleti) v Kruševu je bil izvoljen republiški svet s 60 člani – 20 predstavniki iz treh skupin: Aromuni, bolgarski eksarhisti in grški patriarhisti.[7] Svet je izvolil tudi izvršni organ - začasno vlado - s šestimi člani (po 2 iz vsake omenjene skupine),[8] katerih dolžnost je bila spodbujanje javnega reda in miru ter upravljanje preskrbe, financ in zdravstvene oskrbe. Domnevni »Kruševski manifest« je bil objavljen prve dni po razglasitvi. Napisal ga je Nikola Kirov in je orisal cilje vstaje ter pozval muslimansko prebivalstvo, naj združi moči z začasno vlado v boju proti osmanski tiraniji, da bi dosegli svobodo in neodvisnost.[9] Tako Nikola Kirov kot Nikola Karev sta bila člana Bolgarske delavske socialdemokratske stranke, od koder sta črpala te levičarske ideje.

Dogajanje v Kruševu, kot ga vidi ameriški New York Times; 14. avgust 1903..[10]

Vendar se je pojavil problem etnične identifikacije. Karev je vse člane lokalnega sveta imenoval bratje Bolgari, medtem ko so uporniki IMRO izobesili bolgarske zastave, ubili pet grških patriarhistov, obtoženih, da so osmanski vohuni in nato napadli lokalne Turke in albanske muslimane. Dokler so mesto nadzorovali bolgarski komitadžiji, je bila patriarhistična večina osumljena in terorizirana.[11] Razen eksarhističnih Aromunov, ki so bili bolgarofili (kot je Pitu Guli in njegova družina), je večina članov drugih etnoreligioznih skupnosti zavračala IMRO kot probolgarsko.[12][13]

Osmanska vlada, ki jo je vstaja sprva presenetila, je sprejela izredne vojaške ukrepe, da bi jo zadušila. Četa Pituja Gulija je poskušala mesto braniti pred osmanskimi četami, ki so prihajale iz Bitole. Vsa četa in njihov vodja (vojvoda) so umrli. Po hudih bojih pri Mečkinem Kamenu so Osmani uspeli uničiti Kruševsko republiko in zagrešiti grozodejstva nad uporniškimi silami in lokalnim prebivalstvom.[14] Zaradi streljanja je bilo mesto delno požgano.[15] Po plenjenju mesta s strani turških vojakov in albanskih bašibazukov so osmanske oblasti prebivalcem Kruševa v podpis razposlale izjavo, da so bolgarski komitadžije zagrešili grozodejstva in izropali mesto. Nekaj državljanov ga je pod administrativnim pritiskom res podpisalo.[16]

Fotografija čete Pitu Guli v bližini vasi Birino, blizu Kruševa, 1903

Praznovanje

[uredi | uredi kodo]

Praznovanje dogodkov v Kruševu se je začelo med prvo svetovno vojno, ko je območje, takrat imenovano Južna Srbija, zasedla Bolgarija. Naum Tomalevski, ki je bil imenovan za župana Kruševa, je organiziral vsedržavno proslavo 15. obletnice ilindenske vstaje. Na kraju bitke pri Mečkinem Kamenu so zgradili spomenik in spominsko obeležje. Po vojni jih je uničila srbska oblast, ki je nadaljevala s politiko nasilne srbizacije. Tradicija praznovanja teh dogodkov se je obnovila med drugo svetovno vojno v regiji, ko se je že imenovala Vardarska banovina in je bila uradno priključena Bolgariji.[17]

Medtem so novoorganizirani projugoslovanski makedonski komunistični partizani razvili idejo o nekakšni socialistični kontinuiteti med svojim bojem in bojem upornikov v Kruševu. Poleg tega so pozivali prebivalstvo k boju za »svobodno Makedonijo« in proti »fašističnim bolgarskim okupatorjem«. Po vojni se je zgodba nadaljevala v Socialistični republiki Makedoniji, kjer je bila Kruševska republika vključena v zgodovinsko pripoved. Nova komunistična oblast je uspešno izbrisala preostala bolgarofilska čustva. V okviru prizadevanj za dokazovanje kontinuitete novega makedonskega naroda in nekdanjih upornikov so trdili, da so bili aktivisti IMRO zavestno makedonski po identiteti.[18] Ustanovitev kratkotrajne entitete danes v Severni Makedoniji vidijo kot uvod v neodvisnost sodobne makedonske države.[19]

Muzej Ilindenske vstaje je bil ustanovljen leta 1953 ob 50. obletnici Kruševske republike. Nastal je v prazni hiši družine Tomalevski, kjer je bila razglašena republika, čeprav je bila družina že zdavnaj emigrirala v Bolgarijo. Leta 1974 so na hribu nad Kruševom postavili ogromen spomenik, ki je obeležil podvig revolucionarjev in ASNOM-a. V okolici je še spomenik Mečkin kamen.[20]

Sodobno sklicevanje

[uredi | uredi kodo]
Družinska hiša Tomalevskega, kjer je bila razglašena republika. Danes muzej.

Zapisi Nikole Kirova, ki so med najbolj znanimi primarnimi viri o uporu, omenjajo Bolgare, Vlahe (Aromune) in Grke (sic: Grke), ki so sodelovali v dogodkih v Kruševu.[21] Čeprav so jugoslovanski komunistični zgodovinarji po drugi svetovni vojni nasprotovali Kirovovi klasifikaciji slovanskega prebivalstva Kruševa kot bolgarskega, so vse drugo v njegovi pripovedi o dogodkih leta 1903 hitro sprejeli kot dokončno. Vendar pa je bilo v obdobju Informbiroja ime vodje upornikov Nikole Kareva črtano iz makedonske himne,[22] saj so njega in njegove brate sumili, da so bolgarofilski elementi. Nekateri sodobni makedonski zgodovinarji, kot je Blaže Ristovski, so priznali, da je bila entiteta, ki je danes simbol makedonske državnosti, sestavljena iz ljudi, ki so se identificirali kot "Grki", "Vlahi" (Aromuni) in "Bolgari".[23][24] V zgodnjem 20. stoletju je bilo Kruševo poseljeno s slovanskim prebivalstvom, Aromuni in pravoslavnimi Albanci, pri čemer so bili prebivalci mesta etnoreligiozno razdeljeni med različne osmanske millete, pri čemer so bili grški patriarhisti največja skupnost, sledili so jim bolgarski eksarhisti in Ullah Millet za Aromune. Po statistiki etnografa Vasila Kanchova na podlagi jezikovne sorodnosti je takratno prebivalstvo mesta štelo: 4950 Bolgarov, 4000 Vlahov (Aromunov) in 400 pravoslavnih Albancev.[25] Ko je antropolog Keith Brown na pragu 21. stoletja obiskal Kruševo, je odkril, da tamkajšnji aromunski jezik še vedno ne razlikuje med »makedonščino« in »bolgarščino« in uporablja oznako Vrgari, tj. »Bolgari«, za obe etnični skupini.[26] To vznemirja mlajše generacije Makedoncev v mestu, saj je biti Bolgar stigma že od jugoslovanskih časov.

Galerija

[uredi | uredi kodo]
  • Spomenik bitke pri Mečkinem Kamenu, ki so ga zgradile bolgarske oblasti med prvo svetovno vojno.
    Spomenik bitke pri Mečkinem Kamenu, ki so ga zgradile bolgarske oblasti med prvo svetovno vojno.
  • Proslava 15. obletnice dogodkov v Kruševu leta 1918 med bolgarsko okupacijo.
    Proslava 15. obletnice dogodkov v Kruševu leta 1918 med bolgarsko okupacijo.
  • Stari komitadžija, ki praznuje ilindensko vstajo v Kruševu leta 1943, med bolgarsko aneksijo.
    Stari komitadžija, ki praznuje ilindensko vstajo v Kruševu leta 1943, med bolgarsko aneksijo.
  • Spomenik bitke pri Slivi, blizu Kruševa.
    Spomenik bitke pri Slivi, blizu Kruševa.
  • Ilinden (spomenik), ki so ga zgradile jugoslovanske oblasti leta 1974.
    Ilinden (spomenik), ki so ga zgradile jugoslovanske oblasti leta 1974.
  • Praznovanje Ilindena 2. avgusta 2011 na Mečkinem Kamenu, Republika Makedonija.
    Praznovanje Ilindena 2. avgusta 2011 na Mečkinem Kamenu, Republika Makedonija.

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. ↑ Notranja makedonska revolucionarna organizacija je bila navdihnjena pri bolgarskih borcih za svobodo in je sprejela slogan "Svoboda ali smrt", ki je bil priljubljen prejšnjim bolgarskim upornikom, revolucionarji IMRO so se jasno videli kot dediči bolgarske revolucionarne tradicije in so se identificirali kot Bolgari. Jonathan Bousfield, Dan Richardson, Bulgaria, Rough Guides, 2002, ISBN 1858288827, p. 450.
  2. ↑ Skupina IMRO se je oblikovala po revolucionarnih organizacijah Vasila Levskega in drugih znanih bolgarskih revolucionarjev, kot sta Hristo Botev in Georgi Benkovski, od katerih je bil vsak voditelj med zgodnejšim bolgarskim revolucionarnim gibanjem. Približno v tem času ca. 1894 je bil odtisnjen pečat za uporabo vodstvu organizacije; na njej je bil napisan stavek "Svoboda ali smrt" (Svoboda ali smurt). Duncan M. Perry, The Politics of Terror: The Macedonian Liberation Movements, 1893-1903, Duke University Press, 1988, ISBN 0822308134, pp. 39-40.
  3. ↑ »Makedonska revolucionarna organizacija je uporabljala bolgarski knjižni jezik v vseh svojih programskih izjavah in njena korespondenca je bila izključno v bolgarskem jeziku. Skoraj vsi njeni voditelji so bili bolgarski učitelji ali bolgarski častniki in so prejemali finančno in vojaško pomoč iz Bolgarije. 1944 je bilo treba vso literaturo makedonskih pisateljev, spomine makedonskih voditeljev in pomembne dokumente prevesti iz bolgarščine v novo izumljeno makedonščino. Za več glej: Bernard A. Cook ed., Europe Since 1945: An Encyclopedia, Volume 2, Taylor & Francis, 2001, ISBN 0815340583, str. 808.
  4. ↑ Bil je celo poskus oblikovanja neke vrste revolucionarne vlade, ki bi jo vodil socialist Nikola Karev. Razglašen je bil Kruševski manifest, ki je prebivalstvu zagotovil, da je upor proti sultanu in ne proti muslimanom na splošno in da bodo vključeni vsi narodi. Ker je bilo prebivalstvo Kruševa dve tretjini heleniziranih "Vlahov" (Aromuni) in patriarhističnih Slovanov, je bila to modra poteza. Kljub tem obljubam so uporniki povsod izobesili bolgarske zastave in marsikje je vstaja res povzročila napade na muslimanske Turke in Albance, ki so se sami organizirali za samoobrambo." Kdo so Makedonci? Hugh Poulton, C. Hurst & Co. Publishers, 1995, ISBN 1850652384, stran 57.
  5. ↑ Keith Brown, The Past in Question: Modern Macedonia and the Uncertainties of Nation, Princeton University Press, 2018, ISBN 0691188432, p. 71.
  6. ↑ Dragi Ǵorǵiev, Lili Blagaduša, Documents Turcs sur l'insurrection de St. Élie provenants du fonds d'archives du Sultan "Yild'z", Arhiv na Makedonija, 1997, p. 131.
  7. ↑ Contested Ethnic Identity: The Case of Macedonian Immigrants in Toronto, 1900–1996, Chris Kostov, Peter Lang, 2010, ISBN 3034301960, p. 71.
  8. ↑ We, the People: Politics of National Peculiarity in Southeastern Europe, Diana Mishkova, Central European University Press, 2009, SBN 9639776289, p. 124.
  9. ↑ Pål Kolstø, Myths and boundaries in south-eastern Europe, Hurst & Co., ISBN 1850657726, p. 284.
  10. ↑ V nizu poročil so dopisniki časopisa obvestili bralce: 7. avgusta je bila razstreljena guvernerjeva palača v Kruševu. Pobitih petdeset Turkov. Porta naj sprejme "skrajno stroge ukrepe"; 8. avgusta so bolgarske čete zasedle Kruševo in oblegale druge vasi pri Monastiru; 14. avgusta štiri tisoč turških vojakov obstreljuje mesto in tamkajšnji Bolgari hudo trpijo; 15. avgusta so poročali o neusmiljenih pobojih obeh strani. Vsi Turki v Kruševu pobiti, Muslimani pravijo, da so pobili skoraj vse kristjane v Kitševu; 22. avgusta je bilo v Kruševu poleg nedolžnih Grkov in Vlahov pobitih tristo Bolgarov. 8.000 ljudi strada.
  11. ↑ Michael Palairet, Macedonia: A Voyage through History (Vol. 2), Cambridge Scholars Publishing, 2016, ISBN 1443888494, p. 149.
  12. ↑ Andrew Rossos, Macedonia and the Macedonians: A History, Hoover Press, 2013, ISBN 081794883X,p. 105.
  13. ↑ Philip Jowett, Armies of the Balkan Wars 1912–13: The priming charge for the Great War, Bloomsbury Publishing, 2012, ISBN 184908419X, p. 21.
  14. ↑ P. H. Liotta, Dismembering the State: The Death of Yugoslavia and why it Matters, Lexington Books, 2001, ISBN 0739102125, p. 293.
  15. ↑ John Phillips, Macedonia: Warlords and Rebels in the Balkans, I.B.Tauris, 2004, ISBN 0857714511, p. 27.
  16. ↑ Feliks Gross, Violence in politics: Terror and political assassination in Eastern Europe and Russia, Volume 13 of Studies in the Social Sciences, Walter de Gruyter, 2018, ISBN 3111382443, p. 128.
  17. ↑ Bulgaria During the Second World War, Marshall Lee Miller, Stanford University Press, 1975, ISBN 0804708703, p. 128.
  18. ↑ James Frusetta "Common Heroes, Divided Claims: IMRO Between Macedonia and Bulgaria". Central European University Press, 2004, ISBN 978-963-9241-82-4, pp. 110–115.
  19. ↑ Zdi se, da politični in vojaški voditelji Slovanov v Makedoniji na prelomu stoletja niso slišali poziva k ločeni makedonski nacionalni identiteti; še naprej so se v nacionalnem smislu opredeljevali kot Bolgari in ne kot Makedonci.[...] Zdi se, da (ni) nikoli niso dvomili o "pretežno bolgarskem značaju prebivalstva Makedonije". »Makedonski konflikt: etnični nacionalizem v transnacionalnem svetu«, Princeton University Press, Danforth, Loring M. 1997, ISBN 0691043566, str. 64.
  20. ↑ »Meckin Kamen monument – Travel to Macedonia«. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. maja 2022. Pridobljeno 11. julija 2022.
  21. ↑ For more see: Chris Kostov, Contested Ethnic Identity: The Case of Macedonian Immigrants in Toronto, 1900–1996, Volume 7 of Nationalisms across the globe, Peter Lang, 2010, ISBN 3034301960, p. 71.
  22. ↑ Pål Kolstø, Strategies of Symbolic Nation-building in South Eastern Europe, Routledge, 2016, ISBN 1317049365, p. 188.
  23. ↑ Misirkov je imel popolnoma prav tudi v svoji temeljni kritiki vstaje in njenih voditeljev. Njegovi namigi so se v kasnejši praksi izkazali za povsem pravilne. Tako so na primer v osvobojenem Kruševu oblikovali mestno upravo, sestavljeno iz "Bolgarov ", Vlahi in Grki, tako da se Makedonci ne pojavljajo v ohranjenih pisnih aktih (!)... Блаже Ристовски, "Столетиjа на македонската свест", Скопје, Култура, 2001, стр. 458.
  24. ↑ "We, the People: Politics of National Peculiarity in Southeastern Europe" Diana Mishkova, Central European University Press, 2009, ISBN 9639776289, p. 124: 'Ristovski obžaluje dejstvo, da so »vlado« »republike« (ki danes velja za simbol makedonske državnosti) dejansko sestavljali dva »Grka«, dva »Bolgara« in en »Romun«. prim. Ristovski (2001)
  25. ↑ Васил Кънчов. „Македония. Етнография и статистика“. София, 1900, стр.240 (Kanchov, Vasil. Macedonia — ethnography and statistics Sofia, 1900, p. 39-53).
  26. ↑ Chris Kostov, Contested Ethnic Identity: The Case of Macedonian Immigrants in Toronto, 1900–1996, Peter Lang, 2010, ISBN 3034301960, p. 71.

Viri

[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave

[uredi | uredi kodo]
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Kruševska_republika&oldid=6271470«