Kolizej
Kolizej (nemško Coliseum) je tip monumentalne, večnamenske in večnadstropne zgradbe, ki se je razvil na področju Avstrije v drugi četrtini 19. stoletja. Zgradbe so dobile ime po Vespazijanovemu rimskemu Koloseju.[1]
Zgodovina[uredi | uredi kodo]
Takratna avstrijska zakonodaja je določala, da so naselja oz. posamezniki dolžni poskrbeti za nastanitev vojaških enot na transportu. Zaradi pomanjkanja namenskih zgradb so bili vojaki tako nameščeni v cerkvah, gledališčih, zasebnih zgradbah oz. v improviziranih zgradbah (barake, šotori). Posledično so v treh mestih zgradili štiri kolizeje in sicer dva na Dunaju, enega v Gradcu in enega v Ljubljani. Medtem ko je bil primarni namen zgradbe kratkotrajna namestitev večjega števila vojakov (od tisoč do več tisoč) z njihovo popolno oskrbo (skladišča, hlevi za konje in živino, obrtniške delavnice), pa so istočasno tudi predstavljale prve stanovanjsko-poslovne objekte. Tako so v zgradbe nastanili tudi različne trgovce, gostilne/kavarne/vinotoče, jih opremili s plesnimi dvoranami in letnimi vrtovi,... Zaradi gradnje namenskih vojašnic v drugi polovici 19. stoletja pa so zgradbe preuredili v civilne stanovanjsko-poslovne objekte.
Leta 2011, ko je bil porušen ljubljanski Kolizej, je bil to zadnji obstoječi kolizej od štirih zgrajenih.[2] To je bil tudi edini še ohranjeni primer romantične umetnosti na prehodu iz bidermajerja v historizem.[3] Kolizeji pa so predstavljali tudi predhodnike poznejših delavskih, narodnih in zadružnih domov.[3]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Branko C. Šuštar: Spodnja Šiška - pušeljc Ljubljane: Arhivski zapisi s poti vasi v predmestje 1885 - 1914 (Zgodovinski arhiv Ljubljana, 1996), 296.
- ↑ Siol.net - Rušenje ljubljanskega Kolizeja se je začelo
- ↑ 3,0 3,1 Delo.si - Začelo se je rušenje Kolizeja, tokrat zares
