Klemens von Metternich

Klemens von Metternich
Rojstvo	15. maj 1773({{padleft:1773|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:15|2|0}})[…] Koblenz, Elektorat Trier, Sveto rimsko cesarstvo
Smrt	11. junij 1859({{padleft:1859|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:11|2|0}})[…] (86 let) Dunaj
Državljanstvo	Sveto rimsko cesarstvo  Avstrijsko cesarstvo
Poklic	diplomat, politik, pisatelj
Podpis

Knez Klemens von Metternich (polno ime knez Klemens Wenzel Nepomuk Lothar von Metternich-Winneburg zu Beilstein, do leta 1813 grof Metternich-Winneburg zu Beilstein), avstrijski državnik, pisatelj, politik in diplomat, * 15. maj 1773, Koblenz, † 11. junij 1859, Dunaj, Avstrijsko cesarstvo.

Metternich se je rodil leta 1773 v plemiški družini Metternich kot sin diplomata. Na univerzah v Strasbourgu in Mainzu se je dobro izobrazil diplomacije. Povzpel se je na ključne diplomatske položaje, vključno z veleposlaniškimi vlogami v Kraljevini Saški, Kraljevini Prusiji in zlasti v Napoleonovi Franciji. Ena njegovih prvih nalog kot zunanjega ministra je bila pomiritev odnosov s Francijo, ki je vključevala poroko Napoleona z avstrijsko vojvodinjo Marijo Luizo. Kmalu zatem je poskrbel za vstop Avstrije v vojno šeste koalicije na strani zaveznikov, podpisal pogodbo iz Fontainebleauja, ki je Napoleona poslala v izgnanstvo in vodil avstrijsko delegacijo na Dunajskem kongresu, ki je po Napoleonu razdelil Evropo med velike sile. Za svoje zasluge avstrijskemu cesarstvu je oktobra 1813 prejel naziv knez.

Pod njegovim vodstvom se je »Metternichov sistem« mednarodnih kongresov nadaljeval še desetletje, ko se je Avstrija povezala z Rusijo in v manjši meri z Prusijo. To je zaznamovalo vrhunec avstrijskega diplomatskega pomena, nato pa je Metternich počasi zdrsnil na obrobje mednarodne diplomacije. V Avstrijskem cesarstvu je od leta 1809 do strmoglavljenja v revolucionarnem letu 1848 je bil zunanji minister (Außenminister) in glavni minister (leitender Minister) Avstrijskega cesarstva, od leta 1821 do 1848 pa je opravljal funkcijo državnega kanclerja (Staatskanzler) in sicer pod Francem I. in njegovim sinom Ferdinandom I. Po kratkem izgnanstvu v Londonu, Brightonu in Bruslju, ki je trajalo do leta 1851, se je vrnil na dunajski dvor, tokrat le zato, da bi svetoval Francu Jožefu. Umrl je junija 1859 v starosti 86 let.

Metternich je bil tradicionalni konservativec in se je prizadeval ohranjati ravnovesje moči, zlasti z upiranjem ruskim ozemeljskim ambicijam v Srednji Evropi in Osmanskem cesarstvu. Ni maral liberalizma in si je prizadeval preprečiti morebitni razpad Avstrijskega cesarstva, na primer z zatiranjem nacionalističnih uporov v avstrijski severni Italiji. Doma je sledil podobni politiki, pri čemer je uporabljal cenzuro in široko vohunsko mrežo za zatiranje nemirov.

Metternich je bil zaradi politike, ki jo je izvajal, deležen tako pohval kot ostrih kritik. Njegovi podporniki so poudarjali, da je predsedoval »avstrijskemu sistemu«, ko je mednarodna diplomacija pomagala preprečiti večje vojne v Evropi. Njegove diplomatske lastnosti so bile pohvaljene, nekateri pa so menili, da so bili njegovi dosežki precejšnji glede na šibkost njegovega pogajalskega položaja. Medtem so njegovi kritiki trdili, da bi lahko veliko storil za zagotovitev prihodnosti Avstrije in da je veljal za oviro reformam v Avstriji. Bil je tudi zagovornik umetnosti, še posebej se je zanimal za glasbo; poznal je nekatere najuglednejše skladatelje v Evropi, vključno s Haydnom, Beethovnom, Rossinijem, Paganinijem in Lisztom.

Zgodnje življenje

Klemens Metternich se je rodil v stari renski hiši Metternichov, 15. maja 1773 Franzu Georgu Karlu grofu Metternich-Winneburg zu Beilstein (1746–1818), diplomatu, ki je prešel iz službe volilnega okrožja Trier v službo cesarskega dvora, in njegovi ženi grofici Mariji Beatrix Aloisiji von Kageneck (1755–1828). Ime je dobil v čast saškega princa Klemena Venčeslava, nadškofa in volilnega kneza Trierja in nekdanjega delodajalca svojega očeta. Bil je najstarejši sin in je imel starejšo sestro Paulino (1772–1855), ženo vojvode Ferdinanda Friderika Avgusta Württemberškega. Ob njegovem rojstvu je družina imela v lasti porušeno trdnjavo v Beilsteinu, grad v Winnebergu, posestvo zahodno od Koblenza in še eno v Königswartu na Češkem, osvojeno v 17. stoletju. V tem času je bil Metternichov oče, ki ga je sodobnik opisal kot »dolgočasnega klepetača in kroničnega lažnivca«, avstrijski veleposlanik na dvorih treh renskih volilnih knezov (Trier, Köln in Mainz). Za Metternichovo izobraževanje je skrbela njegova mati, na katero je močno vplivala bližina Francije; Metternich je bolje govoril francosko kot nemško. Kot otrok je z očetom hodil na uradne obiske in se pod vodstvom protestantskega mentorja Johna Fredericka Simona učil akademskih predmetov, plavanja in jahanja.

Sredi leta 1788 je Metternich začel študirati pravo na Univerzi v Strasbourgu. Med študijem je bil nekaj časa nastanjen pri princu Maksimilijanu Zweibrückenskem, bodočem bavarskem kralju. V tem času ga je Simon opisal kot »srečnega, čednega in ljubkega«, čeprav so sodobniki kasneje pripovedovali, kako lažniv in bahav je bil. Metternich je septembra 1790 zapustil Strasbourg, da bi se udeležil kronanja Leopolda II. oktobra v Frankfurtu, kjer je opravljal večinoma častno vlogo ceremonialnega maršala katoliške klopi kolegija vestfalskih grofov. Tam se je pod očetovim okriljem srečal z bodočim dvojnim cesarjem Francem I.

Med koncem leta 1790 in sredino leta 1792 je Metternich študiral pravo na Univerzi v Mainzu in prejel bolj konzervativno izobrazbo kot v Strasbourgu, kamor se zaradi francoske revolucije, ki se je začela leta 1789, ni bilo mogoče vrniti. Poleti je delal z očetom, ki je bil imenovan za pooblaščenega in dejanskega vladarja Avstrijske Nizozemske. Marca 1792 je Franc nasledil svetega rimskega cesarja in bil julija kronan, kar je Metternichu omogočilo ponovitev njegove prejšnje vloge ceremonialnega maršala.

Medtem je Francija napovedala vojno Avstriji, s čimer se je začela vojna prve koalicije (1792–97) in Metternichovo nadaljnje študiranje v Mainzu je bilo onemogočilo.

Ker je bil zdaj zaposlen pri očetu, je bil poslan na posebno misijo na fronto. Tam je vodil zaslišanje francoskega vojnega ministra, markiza de Beurnonvilla, in več spremljevalnih komisarjev Nacionalne konvencije. Metternich je opazoval obleganje in padec Valenciennesa, na to pa se je kasneje spominjal kot na pomembne lekcije o vojskovanju. V začetku leta 1794 je bil poslan v Anglijo, domnevno zaradi službenih zadev, da bi pomagal vikontu Desandrouinu, generalnemu blagajniku Avstrijske Nizozemske, pri pogajanjih o posojilu.

Poroka in kongres v Rastattu

Grofica Eleonora Kaunitz-Rietberg (1775–1825), Metternichova prva žena

V Angliji se je večkrat srečal s kraljem Jurijem III. in večerjal s številnimi vplivnimi britanskimi politiki, vključno z Williamom Pittom, Charlesom Jamesom Foxom in Edmundom Burkejom. Večerjal je tudi s priznanim skladateljem Josephom Haydnom in njegovim impresariom Johannom Petrom Salomonom, potem ko si je ogledal več njihovih koncertov na Hanover Squareu. Na enem od teh koncertov je v občinstvu prepoznal svojega nekdanjega učitelja Andreasa Hofmanna, ki je šel vohunit za Anglijo za Francoze. Metternich je bil imenovan za novega pooblaščenega ministra za Avstrijsko Nizozemsko in je septembra 1794 zapustil Anglijo. Ob prihodu je našel izgnano in nemočno vlado, ki se je pred najnovejšim francoskim prodorom brezglavo umikala. Oktobra je obnovljena francoska vojska vdrla v Nemčijo in priključila vsa posestva Metternichovcev razen Königswarta. Razočaran in prizadet zaradi ostre kritike očetove politike se je novembra pridružil staršem na Dunaju.

27. septembra 1795 se je poročil z grofico Eleonore von Kaunitz-Rietberg(1775–1825), hčerko Ernsta Christopha Fürst von Kaunitz-Rietberg (1737–1797) in princese Marije Leopoldine zu Oettingen-Spielberg (1741–1795), vnukinjo nekdanjega avstrijskega kanclerja Wenzela Antona, kneza Kaunitz-Rietberga. Poroko je uredila Metternichova mati in ga je seznanila z dunajsko družbo. To je bil nedvomno del motivacije za Metternicha, ki ji je izkazoval manj naklonjenosti kot ona njemu. Oče neveste, knez Kaunitz, je postavil dva pogoja: prvič, še mlada Eleonora naj bi še naprej živela doma; in drugič, Metternichu je bilo prepovedano opravljati diplomatsko delo, dokler je bil knez še živ. Njuna hčerka Marija se je rodila v januarja 1797.

Po Metternichovem študiju na Dunaju je knezova smrt septembra 1797 Metternichu omogočila sodelovanje na kongresu v Rastattu. Sprva ga je njegov oče, ki je vodil cesarsko delegacijo, vzel za tajnika, hkrati pa je poskrbel, da je bil decembra 1797 imenovan za predstavnika katoliškega sodnega zbora vestfalskega kolegija. Zdolgočasen je ostal v Rastattu v tej vlogi do leta 1799, ko se je kongres dokončno zaključil. V tem obdobju se je Eleonora odločila živeti z Metternichom v Rastattu in rodila sinova Francisa (februarja 1798) in kmalu po koncu kongresa Klemensa (junija 1799). Na Metternichovo veliko žalost je Klemens umrl po le nekaj dneh, Francis pa je kmalu zbolel za pljučno okužbo, od katere si ni nikoli več opomogel.

Veleposlanik

Dresden in Berlin

Poraz Svetega rimskega cesarstva v vojni druge koalicije je pretresel diplomatske kroge in obetavnemu Metternichu so zdaj ponudili izbiro med tremi ministrskimi položaji: v cesarskem parlamentu v Regensburgu, v Kraljevini Danski v Københavnu ali v volilni deželi Saški v Dresdnu. Konec januarja 1801 se je odločil ministrski položaj v Dresdnu, njegovo imenovanje pa je bilo uradno objavljeno februarja. Metternich je poletje preživel na Dunaju, kjer je napisal svoja Navodila, memorandum, ki kaže veliko večje razumevanje državniškega vedenja kot njegovo prejšnje pisanje. Jeseni je obiskal posestvo Königswart, preden je 4. novembra prevzel svoj novi položaj. Subtilnosti memoranduma so bile na saškem dvoru, ki ga je vodil upokojeni Friderik Avgust I., mož z malo politične pobude, spregledane. Kljub dolgočasju dvora je Metternich užival v lahkotnem in sproščenem življenju mesta in si vzel ljubico, princeso Katarino Bagration-Muhransko, ki mu je rodila hčerko Marie-Clementine. Januarja 1803 sta Metternich in njegova žena dobila sina Viktor. V Dresdnu je Metternich navezal tudi številne pomembne stike, vključno s publicistom Friedrichom Gentzom, ki je bil Metternichu naslednjih trideset let tako zaupnik kot kritik. Vzpostavil je tudi stike s pomembnimi poljskimi in francoskimi političnimi osebnostmi.

Da bi nadomestili izgubo Metternichovih rodovnih posesti v dolini Mozele, ko je Francoska republika priključila zahodni breg Rena, je cesarska kriza leta 1803 Metternichovi družini prinesla nova posestva v Ochsenhausnu s suverenimi pooblastili, nazivom kneza Svetega rimskega cesarstva in sedežem v cesarskem zboru. V poznejših diplomatskih prestrukturiranjih je bil Metternich imenovan za veleposlanika v Kraljevini Prusiji, o čemer je bil obveščen februarja 1803 in je svoj položaj prevzel novembra istega leta.

V Prusijo je prispel na kritičnem prelomnem trenutku evropske diplomacije, kjer je kmalu postal zaskrbljen zaradi ozemeljskih ambicij Napoleona Bonaparteja, novega voditelja Francije. Ta strah je delil tudi ruski dvor pod carjem Aleksandrom I., ki pa je Metternicha obveščal o ruski politiki. Do jeseni 1804 se je Dunaj odločil za ukrepe, ki so se začeli avgusta 1805, ko se je Avstrijsko cesarstvo začelo vpletati v vojno tretje koalicije. Metternichova skoraj nemogoča naloga je bila prepričati Prusijo, naj se pridruži koaliciji proti Bonaparteju. Njihov končni dogovor pa ni bil Metternichova zasluga in po porazu koalicije v bitki pri Austerlitzu je Prusija sporazum prezrla in namesto tega podpisala pogodbo s Francozi.

Pariz

V poznejših preureditvah na Dunaju je Johann Philipp Stadion, grof Warthausen, postal zunanji minister avstrijskega cesarstva, kar je Metternichu omogočilo, da prevzame mesto veleposlanika v Ruskem imperiju. V Rusijo ni nikoli prišel, saj je na francoskem dvoru obstajala potreba po novem Avstrijcu. Metternich je bil za to mesto potrjen junija 1806. Užival je v tem, da je bil iskan, in bil je vesel, da so ga poslali v Francijo z letno plačo 90.000 guldnov. Po napornem potovanju se je avgusta 1806 naselil, kjer sta ga seznanila baron von Vincent in Engelbert von Floret, ki ju je dve desetletji obdržal za tesnega svetovalca. 5. avgusta se je v gradu Saint-Cloud srečal s francoskim zunanjim ministrom, princem Charlesom Mauriceom de Talleyrand-Périgord, pet dni pozneje pa z Napoleonom samim. Vojna četrte koalicije je Talleyranda in Napoleona potegnila proti vzhodu.

Po Tilzitskemu miru julija 1807 je Metternich videl, da je položaj Avstrije v Evropi veliko bolj ranljiv, vendar je menil, da sporazum med Rusijo in Francijo ne bo trajen. Medtem je ugotovil, da je novi francoski zunanji minister Jean-Baptiste Champagny nepopustljiv in se je trudil doseči zadovoljivo rešitev glede prihodnosti več francoskih utrdb na reki Inn. V naslednjih mesecih sta se doseg avstrijske politike in Metternichov lastni ugled povečala.

Erfurtski kongres, delo Nicolasa Gosseja, 1838. Napoleon sprejema von Vincenta v Erfurtu, kongres, ki se ga Metternich ni smel udeležiti

V nepozabnem dogodku se je Metternich na praznovanju Napoleonovega 39. rojstnega dne avgusta 1808 prepiral z Napoleonom zaradi vse bolj očitnih priprav na vojno na obeh straneh. Kmalu zatem je Napoleon zavrnil Metternichovo udeležbo na kongresu v Erfurtu. Metternich je bil kasneje vesel, ko je od Talleyranda slišal, da so bili Napoleonovi poskusi na kongresu, da bi Rusijo prepričal v napad na Avstrijo, neuspešni.

V poročilu Stadionu je Metternich ugotovil, da so bili Hohenzollerji izrinjeni ter da se je položaj Avstrije poslabšal. Renska konfederacija je bila sovražna do Avstrije in vojaški spopad s Francijo bi se moral bojevati na dveh frontah med rekama Vislo in Inn. Metternich je še naprej nasprotoval vojni s Francijo in poudaril, da mora vlada na Dunaju le počakati, saj Napoleon ni imel načrtov za lastno nasledstvo.

Zunanji minister

Popuščanje napetosti s Francijo

Metternich se je vrnil v Avstrijo in bil priča porazu avstrijske vojske v bitki pri Wagramu leta 1809. Stadion je po bitki odstopil z mesta zunanjega ministra, cesar pa je mesto takoj ponudil Metternichu. Metternich se je bal, da bi Napoleon to izkoristil in zahteval strožje mirovne pogoje, zato se je namesto tega strinjal, da bo postal državni minister (kar je postal 8. julija) in vodil pogajanja s Francozi, pri čemer se je dogovoril, da bo Stadiona na mestu zunanjega ministra nadomestil pozneje. Med mirovnimi pogajanji v Altenburgu je Metternich predstavil profrancoske predloge za rešitev avstrijske monarhije. Napoleonu pa njegovo stališče o prihodnosti Poljske ni bilo všeč, zato ga je iz pogajanj postopoma izpodrinil Janez I. Jožef, knez Liechtensteina. Vendar je kmalu, 8. oktobra, ponovno pridobil vpliv kot zunanji minister in dodatno kot minister cesarske hiše. V začetku 1810. leta je Metternichova prejšnja afera z Junotom postala javna, vendar je bil škandal zaradi Eleonorinega razumevanja minimalen.

Metternich je imel velik vpliv na poroko Napoleona z nadvojvodinjo Marijo Luizo Avstrijsko. Poroka Napoleona in Marije Luize, delo Georgesa Rougeta

Ena prvih Metternichovih nalog je bila spodbuditi Napoleonovo poroko z nadvojvodinjo Marijo Luizo in ne s carjevo najmlajšo sestro Ano Pavlovno. Metternich se je kasneje poskušal distancirati od poroke, češ da je bila to Napoleonova lastna ideja, vendar je to malo verjetno; v vsakem primeru je takrat z veseljem prevzel odgovornost. Do 7. februarja je Napoleon privolil in par se je 11. marca poročil po pooblaščencu. Marija Luiza je kmalu zatem odšla v Francijo, Metternich pa ji je sledil po drugi poti in neuradno. Potovanje je bilo, kot je pojasnil Metternich, namenjeno prevozu njegove družine domov in poročanju avstrijskemu cesarju o dejavnostih Marije Luize.

Namesto tega je Metternich ostal šest mesecev in zaupal svojo funkcijo na Dunaju očetu. Poroko in laskanje je izkoristil za ponovna pogajanja o pogojih Schönbrunnske pogodbe. Koncesije, ki jih je dobil, pa so bile nepomembne: nekaj trgovinskih pravic, odložitev plačila vojne odškodnine, vračilo nekaterih posesti Nemcev v avstrijski službi, vključno z družino Metternich, in odprava omejitve 150.000 mož za avstrijsko vojsko. Slednje je bilo še posebej dobrodošlo kot znak večje avstrijske neodvisnosti, čeprav si Avstrija ni mogla več privoščiti večje vojske od predpisane.

Kot francoski zaveznik

Ko se je Metternich oktobra 1810 vrnil na Dunaj, ni bil več tako priljubljen. Njegov vpliv je bil omejen na zunanje zadeve, njegovi poskusi, da bi ponovno uvedel polnopravni državni svet, pa so propadli. Prepričan, da se mora močno oslabljena Avstrija izogniti še eni invaziji Francije, je zavrnil prizadevanja carja Aleksandra in namesto tega 14. marca 1812 sklenil zavezništvo z Napoleonom. Podpiral je tudi obdobje zmerne cenzure, katere cilj je bil preprečiti provokacije Francozov. Zahteva, da se ob Francozih bori le 30.000 avstrijskih vojakov, Zavezniška pogodba je bila bolj velikodušna od tiste, ki jo je Prusija podpisala mesec dni prej; to je Metternichu omogočilo, da je tako Veliki Britaniji kot Rusiji zagotovil, da je Avstrija še vedno zavezana omejevanju Napoleonovih ambicij. Maja 1812 je svojega vladarja spremljal na zadnjem srečanju z Napoleonom v Dresdnu, preden je izvedel pohod na Rusijo.

Dresdenski sestanek je razkril, da je avstrijski vpliv v Evropi dosegel najnižjo točko, Metternich pa je bil zdaj odločen, da ta vpliv ponovno vzpostavi z uporabo tega, kar je sam menil, da so močne vezi z vsemi stranmi v vojni, in predlagal splošne mirovne pogovore pod vodstvom Avstrije. V naslednjih treh mesecih se je Avstrije počasi oddaljil od francoskega cilja, hkrati pa se je izogibal zavezništvu s Prusijo ali Rusijo, in ostaja odprt za vsak predlog, ki bi zagotovil mesto za združeno dinastijo Bonaparte-Habsburžani. To je bilo posledica zaskrbljenosti, da bi Rusija in Prusija v primeru Napoleonovega poraza pridobili preveč. Napoleon je bil nepopustljiv in boji (zdaj že vojna Šeste koalicije) so se nadaljevali. Avstrijsko zavezništvo s Francijo se je končalo februarja 1813, Avstrija pa je nato prešla na položaj oborožene nevtralnosti.

Kot nevtralen

Srečanje francoskega cesarja Napoleona I. in avstrijskega diplomata Klemensa von Metternicha v palači Marcolini v Dresdnu, 26. junij 1813

Metternich je bil veliko manj naklonjen obrnitvi proti Franciji kot mnogi njegovi sodobniki in je podpiral lastne načrte za splošno rešitev. Novembra 1813 je Napoleonu ponudil frankfurtske predloge, ki bi Napoleonu omogočili, da ostane cesar, vendar bi Francijo zmanjšali na njene »naravne meje« in ji odvzeli nadzor nad večino Italije, Nemčije in Nizozemske. Napoleon, ki je zmagal v bitkah pri Lütznu in Budišinu, je predolgo odlašal in zamudil to priložnost; do decembra je bil poražen v bitki pri Leipzigu in zavezniki so ponudbo umaknili. V začetku leta 1814, ko so se bližali Parizu, se je Napoleon prepozno strinjal s frankfurtskimi predlogi in zavrnil nove, strožje pogoje, ki so bili takrat predlagani.

Kljub temu se zaveznikom ni šlo dobro in čeprav je Rusija dosegla izjavo o splošnih vojnih ciljih, ki je vključevala številne namige Avstriji, je Velika Britanija ostala nezaupljiva in na splošno ni bila pripravljena opustiti vojaške pobude, za katero se je borila 20 let. Kljub temu je Franc imenoval avstrijskega zunanjega ministra, velikega kanclerja viteškega reda Marije Terezije, mesto, ki je bilo prosto že od Kaunitzovih časov. Metternicha je vse bolj skrbelo, da bo Napoleonov umik prinesel nered, ki bi škodoval Habsburžanom. Verjel je, da bo treba kmalu skleniti mir. Ker Britanije ni bilo mogoče prisiliti, je predloge poslal le Franciji in Rusiji. Ti so bili zavrnjeni, vendar je bilo po bitkah pri Lütznu (2. maja) in bitki pri Bautzenu (20.–21. maja) na pobudo Francije razpisano premirje. Aprila je Metternich začel »počasi in nejevoljno« pripravljati Avstrijo na vojno s Francijo; premirje je Avstriji zagotovilo čas za mobilizacijo.

Junija je Metternich zapustil Dunaj, da bi osebno vodil pogajanja v Jičínu na Češkem. Ob prihodu je izkoristil gostoljubje princese Viljemine, vojvodinje Saganske in z njo začel afero, ki je trajala več mesecev. Nobena druga ljubica ni nikoli dosegla takšnega vpliva na Metternicha kot ona in po njuni ločitvi ji je še naprej pisal. Medtem je francoski zunanji minister Hugues-Bernard Maret ostal nedosegljiv, čeprav se je Metternichu 18. in 19. junija v Opočni uspelo pogovoriti o stanju s carjem. V pogovorih, ki so bili kasneje ratificirani kot Reichenbachova konvencija, so se dogovorili o splošnih mirovnih zahtevah in določil postopek, po katerem bi Avstrija lahko vstopila v vojno na koalicijski strani. Kmalu potem je bil Metternich povabljen, da se pridruži Napoleonu v Dresdnu, kjer je lahko neposredno postavil pogoje. Čeprav ni zanesljivega zapisa o njunem srečanju 26. junija 1813, se zdi, da je bilo burno, a učinkovito srečanje. Dogovor je bil končno dosežen, ko je bil Metternich tik pred odhodom in mirovna pogajanja se bi začela v Pragi julija in trajala do 20. avgusta. S tem, ko je v to privolil, je Metternich ignoriral Reichenbachovo konvencijo, kar je razjezilo avstrijske koalicijske zaveznike. Konferenca v Pragi se ni pravilno sestala, saj Napoleon svojim predstavnikom Armandu Caulaincourtu in grofu Narbonnskemu ni dal zadostnih pooblastil za pogajanja. Na neformalnih razpravah, ki so potekale namesto konference, je Caulaincourt namignil, da se Napoleon ne bo pogajal, dokler zavezniška vojska ne bo ogrozila same Francije. To je prepričalo Metternicha in potem ko Metternichov ultimat Franciji ni bil upoštevan, je Avstrija 12. avgusta napovedala vojno.

Kot koalicijski partner

Karl von Schwarzenberg in trije zavezniški monarhi po bitki pri Leipzigu, 1813 (Deklaracija zmage po bitki pri Leipzigu, Johann Peter Krafft)

Avstrijski zavezniki so izjavo razumeli kot priznanje, da so avstrijske diplomatske ambicije propadle, Metternich pa jo je imel za eno potezo v veliko daljši kampanji. Do konca vojne si je prizadeval ohraniti koalicijo skupaj in s tem zajeziti ruski zagon v Evropi. V ta namen je dosegel zgodnjo zmago, ko je bil za vrhovnega poveljnika koalicijskih sil potrjen avstrijski general, knez Schwarzenberg, namesto carja Aleksandra I. Uspelo mu je tudi prepričati tri zavezniške monarhe (Aleksandra, Franca in Friderika Pruskega ), da so mu in njihovim vojskam sledili na pohodu. S Tepliško pogodbo je Metternich Avstriji dovolil, da ostane neobvezna glede prihodnosti Francije, Italije in Poljske. Vendar so ga Britanci, ki so subvencionirali Prusijo in Rusijo, še vedno omejevali (septembra je Metternich zahteval subvencije tudi za Avstrijo). 18. oktobra 1813 je bil Metternich priča uspešni bitki pri Leipzigu in dva dni pozneje je bil za svoje »modro vodstvo« nagrajen s činom kneza (Fürst). Metternich je bil navdušen, ko je bil Frankfurt v začetku novembra ponovno zavzet, še posebej pa nad spoštovanjem, ki ga je car izkazal Frančišku na slovesnosti, ki jo je tam organiziral Metternich. Diplomatsko je bil ob koncu vojne odločen preprečiti nastanek močne, enotne nemške države in je Napoleonu celo ponudil radodarne pogoje, da bi ga obdržal kot protiutež. 2. decembra 1813 se je Napoleon strinjal s pogovori, čeprav so bili ti pogovori odloženi zaradi potrebe po sodelovanju višjega britanskega diplomata Roberta Stewarta, vikonta Castlereagha.

Preden so se pogovori lahko začeli, so koalicijske vojske 22. decembra prečkale reko Ren. Metternich se je iz Frankfurta umaknil v Breisgau, da bi praznoval božič z družino, preden je januarja 1814 odpotoval v novi koalicijski sedež v Basel. S carjem Aleksandrom so se prepirali, zlasti glede usode Francije. Metternich in Castlereagh sta navezala dober delovni odnos in se nato srečala z Aleksandrom v Langresu. Car pa je ostal nepopustljiv in je zahteval prodor v središče Francije; vendar je bil preveč zaposlen, da bi nasprotoval drugim Metternichovim idejam, kot je bila končna mirovna konferenca na Dunaju. Metternich se ni udeležil pogovorov s Francozi v Châtillonu, saj je želel ostati z Aleksandrom. Pogajanja so zastala in po kratkem napredovanju so se morale koalicijske sile po bitki pri Montmirailu in bitki pri Montereauju umakniti. To je odpravilo Metternichove strahove, da bi lahko preveč samozavestni Aleksander deloval enostransko.

Metternich je nadaljeval pogajanja s francoskim odposlancem Caulaincourtom do začetka do sredine marca 1814, ko je zmaga v bitki pri Laonu koalicijo znova spodbudila k ofenzivi. Do takrat se je Metternich naveličal poskušati ohraniti koalicijo skupaj in niti pogodba iz Chaumonta, ki so jo sklenili Britanci , ni pomagala. V odsotnosti Prusov in Rusov se je koalicija strinjala z obnovitvijo dinastije Burbonov. Cesar Franc je zavrnil Napoleonovo zadnjo prošnjo, da se bo odpovedal prestolu v korist svojega sina z Marijo Luizo za regentko in Pariz je padel 30. marca. Vojaški manevri so Metternicha 24. marca prisilili na zahod v Dijon in je po odlašanju 7. aprila odpotoval v francosko prestolnico. 10. aprila je našel mesto v miru, a na njegovo veliko jezo večinoma pod nadzorom carja Aleksandra. Avstrijcem niso bili všeč pogoji Fontainebleaujske pogodbe, ki jo je Rusija v njihovi odsotnosti vsilila Napoleonu, vendar se jim Metternich ni hotel upreti in je 11. aprila pogodbo podpisal. Nato se je osredotočil na zaščito avstrijskih interesov v prihajajočem miru; uveljavljanje avstrijskega vpliva v Nemčiji nad vplivom Prusije; in odpravo ruske prevlade. Zaradi teh razlogov je zagotovil, da sta bili italijanski provinci Lombardija in Benečija, ki sta bili leta 1805 izgubljeni v korist francoskih vazalnih držav, ustrezno ponovno priključeni kot Lombardsko-beneško kraljestvo.

Glede delitve Poljske in Nemčije, ki sta bili prej pod francosko okupacijo, je bil Metternich bolj omejen z interesi zaveznikov. Po dveh neuspelih predlogih Prusa je bilo vprašanje preloženo na podpis mirovne pogodbe. Drugod si je Metternich, tako kot mnogi njegovi kolegi, želel obnovljeni francoski monarhiji zagotoviti sredstva za ohranitev nadzora. Velikodušna Pariška pogodba je bila podpisana 30. maja. Zdaj svoboden je Metternich spremljal carja Aleksandra v Anglijo; Wilhelmina, ki je sledila Metternichu v Pariz, je prav tako prečkala mejo. Zmagoslavni Metternich je svoje štiri tedne zapolnil z veseljem, s čimer je ponovno vzpostavil svoj ugled in ugled Avstrije. Na Univerzi v Oxfordu mu je bila v tem času podeljena častna diploma iz prava. V nasprotju s tem in na Metternichovo zadovoljstvo je bil Aleksander nevljuden in pogosto žaljiv. Kljub priložnostim je bilo malo diplomacije; namesto tega so se trdno dogovorili le, da bodo ustrezni pogovori potekali na Dunaju, z datumom, ki je bil okvirno določen za 15. avgust. Ko je car poskušal pogovor prestaviti na oktober, se je Metternich strinjal, vendar je postavil pogoje, ki so Aleksandru preprečili, da bi izkoristil kakršno koli prednost zaradi njegovega dejanskega nadzora nad Poljsko. Metternich se je sredi julija 1814 ponovno združil s svojo družino v Avstriji, zatem ko se je za teden dni ustavil v Franciji, da bi pomiril strah glede Napoleonove žene Marije Luize, ki je bila takrat vojvodinja Parmska. Njegovo vrnitev na Dunaj so občasno proslavili z kantato, ki je vključevala verz Zgodovina te potomcem postavlja kot vzor med velikimi možmi.

Dunajski kongres

Več informacij: Dunajski kongres

Metternich skupaj z Wellingtonom, Talleyrandom in drugimi evropskimi diplomati na Dunajskem kongresu leta 1815

Državne meje znotraj Evrope, ki jih je določil Dunajski kongres

Jeseni 1814 so se na Dunaju začeli zbirati poglavarji petih vladajočih dinastij in predstavniki 216 plemiških družin. Preden so prispeli ministri »velike četverice« (koalicijskih zaveznikov Britanije, Avstrije, Prusije in Rusije), je Metternich tiho ostal v Badenu pri Dunaju (Kopanju), dve uri južneje. Ko je izvedel, da so prispeli na Dunaj, se je odpravil na srečanje z njimi in jih spodbudil, naj se z njim gredo v Baden. Pobudo so zavrnili in v samem mestu so potekala štiri srečanja. Na teh so se predstavniki dogovorili o delovanju kongresa in na Metternichovo veselje imenovali svojega pomočnika Friedricha von Gentza za sekretarja za pogajanja Britanije, Avstrije, Prusije in Rusije ter Francije in Španije). Ko sta Charles-Maurice de Talleyrand-Périgord in španski predstavnik Pedro Gómez Labrador izvedela za te odločitve, sta bila ogorčena, ker so se o sporazumih pogajali le veliki štirje. Švedska in Portugalska sta bili podobno jezni zaradi njune izključitve iz vsega kongresa razen polnega, še posebej ker je bil Metternich odločen, da bo slednji skupini dal čim manj moči. Posledično je šesterica postala predhodni odbor osmih, katerega prva odločitev je bila, da se kongres preloži na 1. november. Pravzaprav bi ga kmalu spet prestavili, saj bi novembra delo začela le manjša komisija. Medtem je Metternich organiziral kontroverzno paleto zabav za delegate, vključno z njim.

Castlereaghu je pustil, da se pogaja v imenu carja Aleksandra, in svojo pozornost na kratko usmeril k zatiranju protihabsburških čustev v Italiji. Približno v istem času je izvedel, da se vojvodinja Saganska dvori carju. Razočaran in izčrpan od družabnih pogovorov je Metternich popustil in med pogajanji o Poljski (ki ji je takrat vladal Napoleon kot Velikemu vojvodstvu Varšavi) razjezil carja Aleksandra, saj je namignil, da bi se Avstrija lahko vojaško kosala z Rusijo. Kljub tej napaki Franc ni hotel odstaviti Metternicha, Dunaj pa je novembra pretresala politična kriza, ki je dosegla vrhunec z izjavo carja Aleksandra, da Rusija ne bo popustil glede svojih zahtev po Poljski kot satelitskem kraljestvu. Koalicija je to odločno zavrnila in dogovor se je zdel bolj oddaljen kot kdaj koli prej. Zdi se, da je Aleksander med zastojem celo izzval Metternicha na dvoboj. Vendar je Aleksander kmalu naredil preobrat in privolil v delitev Poljske. Prav tako je nekoliko popustil glede germanskega kraljestva Saška in Talleyrandu prvič dovolil sodelovanje v vseh razpravah velike četverice (zdaj velike peterke).

Z novim soglasjem so bila glavna vprašanja glede Poljske in Nemčije rešena v drugem tednu februarja 1815. Avstrija je z delitvijo Poljske pridobila ozemlja in preprečila prusko priključitev Saške, vendar je bila prisiljena sprejeti rusko prevlado na Poljskem in vse večji pruski vpliv v Nemčiji. Metternich se je nato osredotočil, da bi različne nemške države prepustile zgodovinske pravice novemu zveznemu parlamentu, ki bi se lahko postavil po robu Prusiji. Pomagal je tudi švicarskemu odboru in se ukvarjal s številnimi manjšimi vprašanji, kot so pravice do plovbe po Renu. 7. marca se je Metternich zbudil z novico, da je Napoleon pobegnil iz svojega otoškega zapora na Elbi. in se v eni uri srečal tako s carjem kot s pruskim kraljem. Metternich ni želel prenagljene spremembe kongresa in sprva je bil vpliv na kongres majhen. Končno je 13. marca pet velikih sil razglasilo Napoleona za izobčenca in zavezniki so začeli priprave na obnovljene boje. 25. marca so podpisali pogodbo, s katero so se zavezali, da bodo poslali 150.000 mož, pri čemer ni bilo veliko znakov o njihovih prejšnjih razdornih stališčih. Po odhodu vojaških poveljnikov se je Dunajski kongres lotil resnega dela, določil meje neodvisne Nizozemske, formaliziral predloge za ohlapno konfederacijo švicarskih kantonov in ratificiral prejšnje sporazume glede Poljske. Do konca aprila sta ostali le še dve glavni vprašanji, organizacija nove nemške federacije in problem Italije.

Slednje je kmalu začelo dosegati vrhunec. Avstrija je utrdila svoj nadzor nad Lombardijo-Benečijo in razširila svojo zaščito na province, ki so bile nominalno pod nadzorom Francove hčerke Marije Ludovike. Metternich je 18. aprila napovedal, da je Avstrija formalno v vojni z Muratovim Neapljem. Avstrija je 3. maja zmagala v bitki pri Tolentinu in manj kot tri tedne pozneje zavzela Neapelj. Metternich je nato lahko odločitev o prihodnosti države odložil na čas po Dunaju. Razprave o Nemčiji so se vlekle do začetka junija, ko je bil ratificiran skupni avstrijsko-pruski predlog. Večino ustavnih vprašanj je prepustil novemu parlamentu; njegov predsednik je postal sam cesar Franc.

Kljub kritikam znotraj Avstrije je bil Metternich zadovoljen z izidom in stopnjo nadzora, ki ga je podelil Habsburžanom, in prek njih še sebi. Metternich je zagotovo lahko parlament večkrat izkoristil za svoje namene. Dogovor je bil podobno priljubljen pri večini nemških predstavnikov. 19. junija je bila podpisana poravnalna pogodba (Rusi so jo podpisali teden dni kasneje),  s katero se je Dunajski kongres uradno končal. Metternich sam se je 13. junija odpravil na fronto, pripravljen na dolgotrajno vojno proti Napoleonu. Vendar je bil Napoleon 18. junija v bitki pri Waterlooju odločno poražen.

Pariz in Italija

Zemljevid Evrope, ki poudarja Sveto alianso, leta 1840

Od leta 1815 naprej so se državniki v Evropi osredotočali na preprečevanje grožnje socialne revolucije, ker je bil Napoleon poražen. Metternich je objavil predloge reform. Predvideval je ohranitev obstoječe socialne hierarhije in v ta namen stalno avtoriteto legitimnih suverenov ter vladavino prava. Povzpel se je v vodilnega konzervativnega državnika v Evropi, njegov nadzor pa je trajal do leta 1848. Habsburški vladarji avstrijskega cesarstva so stavili, da bo ideja o narodnosti preprečila pogubo.

Vrnil se je k koalicijskim zaveznikom v Pariz, kjer so ponovno razpravljali o mirovnih pogojih. Po 133 dneh pogajanj e bila 20. novembra sklenjena druga pariška pogodba. Metternich je menil, da Francije ne bi smeli razkosati. Zato je bil z rezultatom zadovoljen. Francija je izgubila le malo ozemlja ob svojih vzhodnih mejah, sedemsto milijonov francoskih frankov in umetniška dela, ki jih je oropala. Sprejela je tudi okupacijsko vojsko, ki je štela 150.000 mož. Medtem je bila 26. septembra podpisana ločena pogodba, ki jo je predlagal Aleksander in jo je preoblikoval Metternich. S tem je bila ustvarjena nova Sveta aliansa s središčem v Rusiji, Prusiji in Avstriji; to je bil dokument, ki ga Metternich ni niti spodbujal niti si ga ni želel zaradi njegovih nejasno liberalnih stališč.

Predstavniki večine evropskih držav so sčasoma podpisali pogodbo, z izjemo Papeške države, Velike Britanije in Osmanskega cesarstva. Kmalu je ločena pogodba potrdila še Četverostransko zvezo in s svojim šestim členom vzpostavila kongresni sistem rednih diplomatskih srečanj. Z mirom v Evropi je avstrijska zastava zdaj plapolala na več kot 50 odstotkih več ozemlja kot takrat, ko je Metternich postal zunanji minister.

Metternich se je nato vrnil k vprašanju Italije in jo prvič obiskal v decembra 1815. Po obisku Benetk se mu je družina 18. decembra pridružila v Milanu. Tokrat je Metternich igral liberalca in zaman pozival Franca, naj regiji podeli nekaj avtonomije. Metternich je štiri mesece preživel v Italiji, neskončno zaposlen in trpel za kroničnim vnetjem vek. Iz Milana je poskušal nadzorovati avstrijsko zunanjo politiko, in ko je prišlo do resnega nesoglasja med cesarstvom in Kraljevino Bavarsko, je bil zaradi svoje odsotnosti deležen ostrih kritik. Vendar njegovi sovražniki tega niso mogli izkoristiti. Stadion je bil zaposlen z njegovim delom finančnega ministra, cesarica Marija Ludovika Avstrijska, ostra kritičarka Metternichove politike, pa je aprila umrla.

Nenavadna razlika med stališči Metternicha in njegovega cesarja se je zmanjšala le z aktivnim kompromisom predlogov. Metternich se je 28. maja 1816 po skoraj enoletni odsotnosti vrnil na Dunaj. Poklicno je preostanek leta 1816 za utrujenega ministra minil mirno, saj se je ukvarjal s fiskalno politiko in spremljal širjenje liberalizma v Nemčiji ter nacionalizma v Italiji. Osebno ga je novembra pretresla smrt Julie Zichy-Festetics. Dve leti pozneje je zapisal, da se je njegovo "življenje tam končalo" in da se je njegova stara lahkomiselnost vrnila šele čez nekaj časa. Edina tolažba je bila julijska novica, da bo Metternich prejel nova posestva ob Renu v Johannisbergu, 40 km od njegovega rojstnega kraja.

Junija 1817 je moral Metternich pospremiti cesarjevo novoporočeno hčer Marijo Leopoldino na ladjo v Livornu. Ob prihodu je prišlo do zamude, zato je Metternich ta čas ponovno porabil za potovanje po Italiji. Obiskal je Benetke, Padovo, Ferraro, Piso, Firence in Lucco. čeprav je bil zaradi razvoja dogodkov zaskrbljen, je ugotovil, da vse Frančiškove koncesije še vedno niso bile uresničene. Toda Metternich je bil optimističen in je 29. avgusta ponovno pozval k decentralizaciji. Potem ko to ni uspelo, se je Metternich odločil razširiti svoja prizadevanja na splošno upravno reformo, da bi se izognil vtisu, da daje prednost Italijanom pred preostalim delom cesarstva. Medtem ko je delal na tem, se je 12. septembra 1817 vrnil na Dunaj, kjer se je le tri dni pozneje takoj posvetil organizaciji poroke svoje hčerke Marije z grofom Jožefom Esterházyjem. Metternich pa je zbolel. Po premoru za okrevanje je Metternich svoje predloge za Italijo strnil v tri dokumente (27. oktobra 1817), ki jih je predložil cesarju Francu. Uprava bi ostala nedemokratična, vendar bi bilo novo ministrstvo za pravosodje in štirje novi kanclerji. Vsak z lokalnimi pristojnostmi, vključno z enim za "Italijo". Predlagal je regionalne in ne nacionalne delitve Italije. Na koncu je Franc sprejel revidirane predloge, čeprav z več spremembami in omejitvami.

Aachen, Teplice, Karlovi Vari, Opava in Ljubljana

Spomenik aachenskemu kongresu

Metternich se je še naprej osredotočal predvsem na ohranjanje enotnosti med velikimi silami Evrope in s tem lastne moči kot mediatorja. Skrbelo ga je tudi naraščajoči vpliv liberalno mislečega Janeza grofa Koprskega (J. A. Kapodistrias) na carja Aleksandra in nenehna grožnja, da bi Rusija priključila velika območja Osmanskega cesarstva (tako imenovano vzhodno vprašanje). Kot je že prej predvideval, je Velika Britanija do aprila 1818 pripravila načrte, ki jih je Metternich uveljavil, da bi šest mesecev pozneje sklicali kongres v Aachnu, takrat pruskem obmejnem mestu. Medtem so Metternichu svetovali, naj odpotuje v zdraviliško mesto Karlsbad, kjer bi si lajšal revmatične bolečine v hrbtu. Preživel je prijetno enomesečno potovanje, čeprav je tam prejel novico o smrti očeta, ki je bil star 72 let.

Ob koncu avgusta je obiskal družinsko posestvo v Königswartu in nato Frankfurt, da bi spodbudil države članice Nemške konfederacije k dogovoru o proceduralnih vprašanjih. Metternich je zdaj lahko prvič po 25 letih obiskal tudi Koblenz in svoje novo posestvo v Johannisbergu. Med potovanjem s cesarjem Francem so ga toplo pozdravila katoliška mesta ob Renu proti Aachnu. Vnaprej je poskrbel, da bodo časopisi poročali o prvem mirnodobnem kongresu te vrste. Ko so se začele razprave, si je Metternich prizadeval za umik zavezniških čet iz Francije in za sredstva za ohranitev enotnosti evropskih sil. O prvem so se dogovorili skoraj takoj, drugi sporazum pa se je nanašal le na ohranitev Četverne zveze. Metternich je zavrnil carjeve idealistične načrte za (med drugim) enotno evropsko vojsko. Njegova lastna priporočila Prusom za večji nadzor nad svobodo govora so bila za druge sile, kot je Velika Britanija, prav tako težko odkrito podpreti.

Atentat na von Kotzebueja 1819 je Metternich izkoristil za obračun z opozicijo.

Metternich je kmalu po razhodu kongresa odpotoval z Dorotheo Lieven v Bruselj in čeprav ni mogel ostati več kot nekaj dni, sta si naslednjih osem let izmenjevala pisma. Na Dunaj je prispel 11. decembra 1818 in končno lahko preživel precej časa s svojima otrokoma. Med božičem je gostil carja in dvanajst tednov spremljal Italijo in Nemčijo, preden se je s cesarjem odpravil na tretje potovanje v Italijo. Potovanje je prekinil atentat na konservativnega nemškega dramatika Augusta von Kotzebueja. Po kratkem odlašanju se je Metternich odločil, da če nemške vlade ne bodo ukrepale proti tej zaznani težavi, jih bo morala Avstrija k temu prisiliti. Sklical je neformalno konferenco v Karlsbadu in si predhodno zagotovil prusko podporo na srečanju s Friderikom Viljemom III. Pruskim julija v Teplicah. Metternich je zmagal, saj je z nedavnim poskusom atentata na glavnega ministra Nassaua, Carla Ibella, dosegel soglasje za konservativni program, danes znan kot Tepliška konvencija. Karlsbadska konferenca se je začela 6. avgusta in je trajala do konca meseca. Metternich je preprečil vsakršno nasprotovanje svoji predlagani "skupini protirevolucionarnih ukrepov, pravilnih in preventivnih", čeprav so jih zunanji opazovalci obsodili. Kljub graji je bil Metternich zelo zadovoljen z rezultatom, ki je poznan kot Karlsbadski odloki.

Takratna satirična litografija, ki se posmehuje omejitvam svobode tiska in govora, kot so jih predpisovali Karlsbadski odloki

Na konferenci na Dunaju pozneje istega leta se je znašel pod pritiskom kraljev Württemberga in Bavarske, da opusti svoje načrte za reformo Nemške konfederacije. Zdaj je obžaloval, da je tako hitro sprejel prvotno ustavo pet let prej. Kljub temu je vztrajal pri drugih vprašanjih in sklepna listina konference je bila zelo reakcionarna, tako kot si jo je Metternich predstavljal. Na Dunaju je ostal do konca maja 1820, kjer se mu je celotna zadeva zdela dolgočasna. 6. maja je izvedel za smrt svoje hčerke, princese Klementine von Metternich, zaradi tuberkuloze. Na poti v Prago je izvedel, da je tudi njegova najstarejša hči Marija zbolela za jetiko. Bil je ob njeni postelji v Badenu pri Dunaju, ko je 20. julija umrla. To je Eleonoro in preostale otroke spodbudilo k odhodu na »čistejši« francoski zrak.

Preostanek leta 1820 je bil poln liberalnih uporov, na katere naj bi se Metternich odzval. Avstrijski zunanji minister je bil na koncu razpet med tem, ali naj izpolni svojo konservativno obljubo (politika, ki so jo podpirali Rusi) in ali naj se izogiba državi, v kateri Avstrija ni imela interesa (ki so jo podpirali Britanci). Odločil se je za "sočutno neaktivnost" glede Španije, toda na njegovo razočaranje in presenečenje je Guglielmo Pepe v začetku julija vodil upor v Neaplju in prisilil kralja Ferdinanda, da sprejme novo ustavo. Metternich se je (nejevoljno) strinjal, da se bo oktobra udeležil kongresa v Troppauu, ki ga je sprožila Rusija, da bi razpravljal o omenjenih dogodkih. Ni mu bilo treba skrbeti: car je popustil in sprejel kompromisni predlog zmernega intervencionizma, določenega v Troppauskem protokolu. Kapodistriasov vpliv na carja ga je še vedno skrbel, zato je svoja konservativna načela zapisal v dolgem memorandumu, v katerem je napadel svobodni tisk in pobudo srednjega razreda.

Kongres se je končal v tretjem tednu decembra, naslednji korak pa bi bil Ljubljanski kongres, na katerem bi se s Ferdinandom pogovorili o intervenciji. Metternich je ugotovil, da lahko Ljubljana prevlada bolj kot kateri koli drug kongres, saj je nadzoroval Ferdinandovo zavrnitev liberalne ustave, s katero se je strinjal le nekaj mesecev prej. Avstrijske vojske so februarja odšle v Neapelj in marca vstopile v mesto. Kongres je bil prekinjen, toda Metternich je, bodisi vnaprej opozorjen bodisi po sreči, držal predstavnike sil blizu, dokler upor ni bil zadušen. Posledično je imel Metternich, ko so sredi marca v Piemontu izbruhnili podobni upori, pri roki carja, ki se je strinjal, da bo v znak solidarnosti na mejo poslal 90.000 mož. Na Dunaju so se stopnjevali pomisleki, da je Metternichova politika predraga. Odgovoril je, da bosta Neapelj in Piemont plačala za stabilnost; kljub temu je bil tudi on očitno zaskrbljen za prihodnost Italije. Olajšanje je odneslo, ko je 25. maja lahko imenoval dvornega kanclerja in državnega kanclerja, položaj. Zadovoljen je bil tudi z obnovljeno (čeprav krhko) bližino med Avstrijo, Prusijo in Rusijo; vendar je šlo za to na račun avstrijsko-britanske antante.

Kancler

Hannover, Verona in Črnovice

Karikatura Veronskega kongresa, 1822

Leta 1821, ko je bil Metternich še vedno v Ljubljani s carjem Aleksandrom, je upor kneza Aleksandra Ypsilantisa grozil, da bo Osmansko cesarstvo pripeljal na rob propada. Metternich si je želel močno Osmansko cesarstvo, ki bi uravnotežilo Rusijo, zato je nasprotoval vsem oblikam grškega nacionalizma. Preden se je Aleksander vrnil v Rusijo, si je Metternich zagotovil njegovo soglasje, da ne bo deloval enostransko, in je carju vedno znova pisal, v katerem ga je prosil, naj ne posreduje. Za dodatno podporo se je oktobra v Hannovru srečal z vikontom Castlereaghom (zdaj tudi markizom Londonderryjskim ) in kraljem Združenega kraljestva Jurijem IV. Toplino Metternichovega sprejema je posladkala njegova obljuba, da bo delno poravnal avstrijske finančne dolgove do Velike Britanije. Prejšnja anglo-avstrijska antanta je bila s tem obnovljena in oba sta se strinjala, da bosta podprla avstrijsko stališče glede Balkana. Metternich je odšel srečen, predvsem zato, ker se je ponovno srečal z Dorotheo Lieven.

Za božič je car omahoval bolj, kot je Metternich pričakoval, in februarja 1822 poslal Dmitrija Tatiščeva na Dunaj na pogovore z Metternichom. Metternich je kmalu prepričal »domišljavega in ambicioznega« Rusa, naj mu dovoli narekovati dogodke. V zameno je Avstrija obljubila, da bo podprla Rusijo pri uveljavljanju njenih pogodb z Osmani, če bodo druge članice zavezništva storile enako; Metternich se je zavedal, da je to za Britance politično nemogoče. Metternichov nasprotnik na ruskem dvoru, Kapodistrias, se je tam upokojil; vendar se je do konca aprila pojavila nova grožnja: Rusija je bila zdaj odločena posredovati v Španiji, kar je Metternich opisal kot "popoln nesmisel". Igral je na čas in prepričal svojega zaveznika Castlereagha, naj pride na Dunaj na pogovore pred načrtovanim kongresom v Veroni, čeprav je Castlereagh 12. avgusta storil samomor. S Castlereaghovo smrtjo in oslabljenimi odnosi z Britanci je Metternich izgubil koristnega zaveznika. Veronski kongres je bil odličen družabni dogodek, a diplomatsko manj uspešen. Ker naj bi bil kongres zaskrbljen zaradi Italije, se je moral namesto tega osredotočiti na Španijo. Avstrija je pozvala k neintervenciji, vendar so Francozi s svojim predlogom za skupno invazijsko silo zmagali. Prusija je zagotovila može, car pa je obljubil 150.000 mož. Metternicha so skrbele težave pri prevozu takšnega števila vojakov v Španijo in francoske ambicije, a je še vedno obljubil (čeprav le moralno) podporo skupni sili.

V Veroni se je zadržal do 18. decembra, nato pa je nekaj dni preživel v Benetkah s carjem in nato sam v Münchnu. Na Dunaj se je vrnil v začetku januarja 1823 in ostal do septembra; po Veroni je potoval veliko manj kot prej, deloma zaradi novega položaja kanclerja in deloma zaradi vse slabšega zdravja. Prihod družine iz Pariza maja ga je spodbudil. V dunajski družbi je znova zasijal. Politično gledano je bilo leto polno razočaranj. Marca so Francozi enostransko prečkali Pireneje in s tem razveljavili »moralno solidarnost«, vzpostavljeno v Veroni. Podobno je Metternich menil, da je novi papež Leon XII. preveč profrancoski, med Avstrijo in več nemškimi državami pa so se pojavile težave glede tega, zakaj niso bile vključene v Verono. Poleg tega je Metternich z diskreditacijo ruskega diplomata Pozza di Borga namesto tega obnovil carjev prejšnji sum do njega. Še huje je bilo konec septembra: medtem ko je spremljal cesarja na srečanje z Aleksandrom v Černovicu, je Metternich zbolel za vročino. Ni mogel nadaljevati in se je moral zadovoljiti s kratkimi pogovori z ruskim zunanjim ministrom Karlom Nesselrodejem. Na pogovorih v Černovicu je v Metternichovi odsotnosti nestrpni car zahteval sklic kongresa v Sankt Peterburgu, da bi razpravljali o vzhodnem vprašanju. Metternich, ki se je bal, da bi Rusi prevladovali v zadevah, je lahko le igral na čas.

Metternichova pisarna, 1829

Carjev dvojni predlog za srečanja v Sankt Peterburgu, rešitev vzhodnega vprašanja v korist Rusije in omejena avtonomija treh grških kneževin, je bil za druge evropske sile neprijetna kombinacija, potencialni udeleženci, kot je britanski zunanji minister Canning, pa so se počasi obračali stran, kar je Aleksandru zelo jezilo. Metternich je še nekaj mesecev zatem verjel, da si je pridobil edinstveno raven vpliva na carja. Medtem je obnovil konservativni program, ki ga je začrtal v Karlsbadu pet let prej, in si prizadeval za nadaljnje povečanje avstrijskega vpliva na nemški zvezni parlament. Tisk je tudi obvestil, da ne smejo več objavljati zapisnikov sej parlamenta, temveč le njegove sklepe.

Leta 1824 je bil izvoljen za častnega člana Filharmonične družbe v Ljubljani.

Januarja 1825 ga je začelo skrbeti zdravje njegove žene Eleonore in malo pred njeno smrtjo 19. marca v Parizu prispel do njene bolniške postelje. Iskreno je žaloval za njo in izkoristil priložnost za večerjo s pariško elito. Pripoved, ki jo je tam izrekel o carju, se je pojavila v medijih in ni okrepila njegovega ugleda. Pariz je zadnjič zapustil 21. aprila, po prihodu 7. maja pa se mu je v Milanu pridružil cesar. Papeževo povabilo, da postane kardinal cerkve, je zavrnil. Odpravil se je tudi na kratek izlet v Genovo. V začetku julija se je dvor razšel in Metternich je obiskal svoji hčerki Leontino (štirinajst) in Hermino (devet) v mirnem mestu Bad Ischl. Kljub osamljenosti je nenehno prejemal poročila, vključno s poročili o zloveščih dogodkih v Otomanskem cesarstvu, kjer je Ibrahim Ali iz Egipta hitro zatrl grški upor. Ukvarjati se je moral tudi s posledicami iz Sankt Peterburga, kjer se je car, čeprav ni mogel sklicati polnega kongresa, pogovarjal z vsemi pomembnimi veleposlaniki. Do sredine maja je bilo jasno, da se zavezniki ne morejo odločiti o poteku ukrepov in zato Sveta aliansa ni bila več sposobna politična entiteta.

Ogrski parlament, smrt Aleksandra I. in težave v Italiji

V zgodnjih dvajsetih letih 19. stoletja je Metternich svetoval Francu, da bi sklic ogrskega parlamenta pomagal pridobiti odobritev finančne reforme. Pravzaprav je bil v parlamentu med letoma 1825 in 1827 300 sej, polnih kritik o tem, kako je cesarstvo spodkopalo zgodovinske pravice madžarskega plemstva. Metternich se je pritoževal, da je to "vmešavalo v [njegov] čas, [njegove] običaje in [njegovo] vsakdanje življenje", saj je bil prisiljen potovati v Bratislavo, da bi opravljal slovesne dolžnosti in opazoval. Zaskrbljen je bil zaradi naraščajočega madžarskega nacionalizma in previden zaradi naraščajočega vpliva nacionalista Istvána Széchenyija, s katerim se je leta 1825 srečal dvakrat. Sredi decembra, – ko se je vrnil na Dunaj – je z mešanimi občutki slišal za smrt carja Aleksandra. Carja je dobro poznal in se je spomnil na lastno krhkost, čeprav je smrt morda izbrisala kislo diplomatsko tablo. Poleg tega si je lahko pripisal zasluge za predvidevanje liberalnega decembrskega upora, ki ga je moral zatrti novi car Nikolaj I. Metternich se je takrat odločil, da bo poslal nadvojvodo Ferdinanda, da prvi vzpostavi stik z njim. Metternich je bil prijatelj tudi z britanskim odposlancem (vojvodo Wellingtonskim) in ga je zaprosil za pomoč, da bi "očaral" Nikolaja. Kljub temu prvih 18 mesecev Nikolajeve vladavine za Metternicha ni šlo dobro: prvič, Britanci so bili izbrani namesto Avstrijcev za nadzor rusko-osmanskih pogovorov; in posledično Metternich ni mogel vplivati ​​na nastalo Akkermansko konvencijo. Tudi Francija se je začela oddaljevati od Metternichovega neintervencionističnega stališča. Avgusta 1826 je ruski zunanji minister Nesselrode zavrnil Metternichov predlog za sklic kongresa, na katerem bi razpravljali o dogodkih, ki so sčasoma privedli do izbruha državljanske vojne na Portugalskem. Avstrijski zunanji minister je to sprejel s "presenetljivo vztrajnostjo". 29. marca 1827 je Metternich govoril in se udeležil pogreba Beethovna, ki ga je morda srečal med Dunajskim kongresom, čeprav je bil Beethoven eden Metternichovih najostrejših kritikov.

Leta 1826 je Metternich kupil posest cistercijanskega samostana Plasy, h kateri je spadala tudi oddaljena romarska cerkev Mariánska Týnice pri Kralovicah. Samostan je preuredil v rezidenco ter ga je dal obnoviti in s progresivnim gospodarskim upravljanjem izboljšal gospodarski donos pripadajočih obsežnih posesti, zlasti gozdov. Ostalo posest je družina Metternich uporabljala le za kmetijske namene in v cerkvi Mariánska Týnice zgradila žitnico. Posestvo je bilo vredno 1.100.050 gld. Od skupno 27.888 hektarjev zemlje je bilo 13.127 ha posestev (gozdovi 8.831 ha, polja 2.986 ha). V lastnem upravljanju so upravljali 5–8 dvorišč, 13 ovčjih ograd, 13 gozdnih okrožij in 50 ribnikov. Na Metternichovo pobudo je bila leta 1829 v Plasyju ustanovljena železarna, ki je poleg uradnikov zaposlovala 169 delavcev.

5. novembra 1827 je baronica Antoinette von Leykam (1806–1829) postala Metternichova druga žena. Spoznala sta se na Dunaju na plesu, ki ga je priredil britanski veleposlanik Henry Wellesley. Antoinette je bila stara (komaj) dvajset let in njuna poroka, majhna afera v Hetzendorfu (vasi tik pred Dunajem), je bila zaradi njunega različnega statusa deležna precejšnjih kritik. Pripadala je nižjemu plemstvu, toda Antoinettina gracioznost in šarm sta kmalu osvojili dunajsko visoko družbo. Istega dne so britanske, ruske in francoske sile v bitki pri Navarinu uničile osmansko floto. Metternicha je skrbelo, da bi nadaljnje posredovanje strmoglavilo Osmansko cesarstvo in porušilo ravnovesje, ki je bilo vzpostavljeno leta 1815. V njegovo olajšanje sta se novi britanski premier Wellington in njegov kabinet prav tako bala, da bi Rusiji dala prednost na Balkanu. Potem ko je bil zavrnjen še en krog njegovih predlogov za kongrese, se je Metternich umaknil od vzhodnega vprašanja in septembra 1829 spremljal podpis Odrinskega miru. Čeprav ga je kritiziral, ker je bil prestrog do Turčije, je bil zasebno zadovoljen z njegovo popustljivostjo in obljubo grške avtonomije, zaradi česar je postala blažilec ruske širitve in ne ruska satelitska država. Metternichovo zasebno življenje so sočasno spremljale tragedije. Novembra 1828 mu je umrla mati, januarja 1829 pa je umrla Antoinette, pet dni po rojstvu sina Richarda. Sin Viktor, takrat mlajši diplomat, je zaradi jetike novembra 1829 umrl. Posledično je božič preživel sam in depresiven, zaskrbljen zaradi drakonskih metod nekaterih svojih kolegov konservativcev in obnovljenega pohoda liberalizma.

Maja si je Metternich privoščil prepotrebne počitnice na svojem posestvu v Johannisbergu. Mesec dni pozneje se je vrnil na Dunaj, še vedno zaskrbljen zaradi t. i. kaosa v Londonu in Parizu in vse manjše sposobnosti, da bi ga preprečil. Ko je slišal, da naj bi se Nesselrode zdravil v Karlsbadu, se je z njim tam srečal konec julija. Oštel je tihega Nesselroda, a se ni zameril. Dogovorila sta se za drugo srečanje avgusta. Medtem je Metternich slišal za francosko julijsko revolucijo, ki ga je globoko pretresla in nakazala potrebo po kongresu Četverne zveze. Namesto tega se je Metternich po načrtih sestal z Nesselrodejem in čeprav je Rus zavrnil njegov načrt za obnovitev starega zavezništva, sta se strinjala glede vojn iz Karlsbada: panika je bila nepotrebna, razen če nova vlada ne bi pokazala ozemeljskih ambicij v Evropi. Čeprav je bil Metternich s tem zadovoljen, so mu razpoloženje pokvarile novice o nemirih v Bruslju (takrat del Združenega kraljestva Nizozemske), odstop Wellingtona v Londonu in pozivi k ustavnosti v Nemčiji. Z mračnim in »skoraj morbidnim užitkom« je zapisal, da je to »začetek konca« stare Evrope. Kljub temu ga je spodbudilo dejstvo, da je julijska revolucija onemogočila francosko-rusko zavezništvo in da je Nizozemska sklicala kongres starega tipa, kakršnega je tako užival. Tudi sklic madžarskega parlamenta leta 1830 je bil uspešnejši od prejšnjih, saj je nadvojvodo Ferdinanda kronal za ogrske kralje z malo nestrinjanja. Poleg tega je bila do novembra dogovorjena njegova zaroka s 25-letno grofico Melanie Zichy-Ferraris, ki je izhajala iz madžarske družine, ki so jo Metternichevi že dolgo poznali. Objava je na Dunaju povzročila veliko manj vznemirjenja kot Metternichova prejšnja nevesta in sta se 30. januarja 1831 poročila.

Februarja 1831 so uporniki zavzeli Parmo, Modeno in Bologno ter Francijo zaprosili za pomoč. Njihovi nekdanji vladarji so zaprosili za pomoč Avstrijo, toda Metternich si je želel, da bi avstrijske čete brez dovoljenja novega papeža Gregorja XVI. vkorakal v Papeško državo. Vendar je zasedel Parmo in Modeno (obe sta vladali Habsburžani) in sčasoma prestopil na papeško ozemlje. Posledično se je Italija do konca marca pomirila. Julija je odobril umik čet iz Papeške države, toda do januarja 1832 so se vrnile, da bi zatrle drugi upor.

Metternich se je do takrat že opazno staral: lasje so mu bili sivi, obraz pa upadel in vdrt, čeprav je žena še vedno uživala v njegovi družbi. Februarja 1832 se mu je rodila hči, prav tako Melanie; leta 1833 sin Klemens, ki je umrl star dva meseca; oktobra 1834 drugi sin Paul; in leta 1837 tretji sin z Melanie, Lothar. Politično je imel Metternich novega nasprotnika, lorda Palmerstona, ki je leta 1830 prevzel britansko zunanje ministrstvo. Do konca leta 1832 sta se spopadla praktično pri vseh vprašanjih. »Skratka,« je zapisal Metternich, »se Palmerston moti glede vsega.« Metternicha je predvsem motilo njegovo vztrajanje, da ima VB v skladu s sporazumi iz leta 1815 pravico nasprotovati avstrijskemu zaostrovanju nadzora nad univerzami v Nemčiji, kot je Metternich storil ponovno leta 1832. Metternicha je skrbelo tudi, da bi se njegov vpliv znatno zmanjšal, če bi se prihodnji kongresi odvijali v Veliki Britaniji, kot si je želel Palmerston.

Ponovna obravnava vprašanja vzhoda in mir v Evropi

Metternich, ok. 1835–1840

Leta 1831 je Egipt napadel Osmansko cesarstvo. Nekateri so se bali, da bo Osmansko cesarstvo propadlo, kar Avstriji ne bi koristilo. Metternich je zato predlagal večstransko podporo Osmanskemu cesarstvu in sklical dunajski kongres, da bi uredili podrobnosti, vendar so se Francozi izogibali, Britanci pa so zavrnili njegov predlog. Do sredine leta 1833 so anglo-avstrijski odnosi dosegli novo dno. Z Rusijo je bil Metternich bolj samozavesten glede vpliva. Vendar se je zmotil in je od daleč opazoval rusko posredovanje v regiji, ki je doseglo vrhunec s Hünkârsko pogodbo. Še vedno se je dogovoril za srečanje s pruskim kraljem Friderikom Viljemom III. v Teplicah in za spremljanje cesarja Franca na srečanju s carjem Nikolajem v Mnichovem Hradištu septembra 1833. Prvo srečanje je potekalo dobro – Metternich se je še vedno počutil sposobnega prevladovati nad Prusi, kljub njihovemu napredujočemu gospodarstvu v Evropi prek Nemške carinske zveze (Zollverein). Nadaljevanje je bilo bolj napeto, ampak ko se je Nicholas nekoliko omehčal, so sklenili tri münchengrätske sporazume, ki so oblikovali novo konservativno zvezo za ohranjanje obstoječega reda v Turčiji, na Poljskem in drugod. Metternich je odšel zadovoljen; njegovo edino razočaranje je bilo, da se je moral zavezati, da bo do poljskih nacionalistov strožji. Skoraj takoj je slišal za ustanovitev Četverne zveze leta 1834 med Veliko Britanijo, Francijo, Španijo in Portugalsko. To zavezništvo liberalcev je bila takšna žalitev avstrijskih vrednot, da je Palmerston zapisal, da bi »rad videl Metternichov obraz, ko bo bral našo pogodbo«. Dejansko je bila deležna ostro obsodbo, predvsem zato, ker je bila povod za izbruh vojne. Metternich je poskušal z dvema pristopoma: spletkariti za odstavitev britanskega zunanjega ministra in (zaman) poskušati skleniti sporazume med silami. Palmerston je novembra res zapustil položaj, vendar le začasno in ne po Metternichovi zaslugi. Vendar se je obsežni vojni izognil in je Četverna zveza začela razpadati.

2. marca 1835 je umrl cesar Franc, nasledil pa ga je epileptični sin Ferdinand I. Kljub razširjenemu mnenju, da je bil Ferdinand »duh monarha«, je Metternich zelo cenil legitimnost in si je prizadeval za delovanje vlade. Kmalu ga je spremljal na njegovem prvem srečanju s carjem Nikolajem in pruskim kraljem, ponovno v Teplicah. Ferdinand je bil prevzet, še posebej, ko so delegacije paradirale v Prago. Na splošno pa je bilo srečanje mirno. Naslednjih nekaj let je za Metternicha minilo razmeroma mirno: diplomatski zapleti so bili omejeni na občasne ostre izmenjave s Palmerstonom in na Metternichov neuspeh, da bi posredoval med Britanci in Rusi v njihovem sporu glede Črnega morja. Prav tako si je prizadeval uvesti nove tehnologije, kot so železnice, v Avstrijo. Najbolj pereče vprašanje je bila Ogrska, kjer je Metternich še naprej okleval podpreti sredinskega in nacionalističnega Széchenyija. Njegova neodločnost je bila »žalosten pokazatelj upadanja njegove politične moči in vpliva«. Na dvoru je Metternich vse bolj izgubljal moč v korist vzhajajoče zvezde Franza Antona von Kolowrat-Liebsteinskega, zlasti pri njegovih predlogih za povečanje vojaškega proračuna. Po neuspelem poskusu leta 1836, da bi uveljavil ustavno reformo (ki bi mu dala večji vpliv) – ki ga je v veliki meri preprečil bolj liberalno misleči nadvojvoda Janez – je bil Metternich prisiljen deliti več moči s Kolowratom in nadvojvodo Ludvikom v okviru avstrijske tajne državne konference. Odločanje je bilo ustavljeno. Vzdrževanje njegovih posesti v Johannisbergu, Königswartu in Plasyju mu je v času, ko je moral preživljati štiri majhne otroke, jemalo veliko sredstev, kar mu je povzročalo še večji stres.

Sprejem velikega vojvode Aleksandra Nikolajeviča pri Metternichu v dunajskem Hofburgu, 1839

Metternich je že dolgo napovedoval novo krizo na Vzhodu in ko je leta 1839 izbruhnila egiptovsko-osmanska vojna, si je želel ponovno vzpostaviti avstrijske diplomatske akreditacije. Hitro je zbral predstavnike na Dunaju, od koder so 27. julija Carigradu poslali sporočilo, v katerem so jim obljubili podporo. Vendar je car Nikolaj iz Sankt Peterburga poslal Metternichu sporočilo, v katerem je izpodbijal Dunajsko trditev o osrednji diplomatski vlogi. Metternich je delal tako vneto, da je zbolel in naslednjih pet tednov počival v Johannisbergu. Avstrijci so izgubili pobudo in Metternich se je moral sprijazniti s tem, da bo London novo središče pogajanj o vzhodnem vprašanju. Le tri tedne po ustanovitvi je Metternichova Evropska liga velikih sil (njegov diplomatski odgovor na agresivne poteze francoskega predsednika vlade Adolphea Thiersa) postala zgolj zanimivost. Prav tako se je malo slišalo o njegovih predlogih za sklic kongresa v Nemčiji. Zavrnjen je bil tudi ločen poskus krepitve vpliva veleposlanikov, nameščenih na Dunaju. To je zaznamovalo njegov preostanek kanclerskega mandata. Drugim se je zdelo, da je njegova bolezen uničila njegovo radost do položaja. V naslednjem desetletju se je njegova žena tiho pripravljala na njegovo upokojitev ali smrt na položaju. Metternichovo delo v zgodnjih 1840-ih je bilo spet v znamenju Madžarske in, bolj splošno, vprašanj nacionalne identitete znotraj cesarstva. Tukaj je Metternich »kazal [trenutke] ostre zaznave«. Njegovi madžarski predlogi pa so prišli veliko prepozno, saj je Lajos Kossuth že vodil vzpon madžarskega nacionalizma. Metternichova podpora drugim narodnostim je bila neenakomerna, saj je nasprotoval le tistim, ki so ogrožale enotnost cesarstva.

Na državni konferenci leta 1840 je Metternich izgubil svojega glavnega zaveznika, grofa Karla von Clam-Martinica (1792–1840), kar je še poslabšalo ohromelost v osrčju avstrijske vlade. Zdaj se je trudil uveljaviti celo želeno raven cenzure. Režimu od zunaj ni bilo večjih izzivov. Italija je bila tiha in niti Metternichov poskus pridiganja novemu pruskemu kralju Frideriku Viljemu IV. niti dolgčas nove britanske kraljice Viktorije na njunem prvem srečanju nista predstavljala takojšnjih težav. Veliko bolj zaskrbljujoč je bil car Nikolaj, ki je izražal slabo mnenje o Avstriji. Po improvizirani turneji po Italiji leta 1845 se je car nepričakovano ustavil na Dunaju. Že tako slabe volje je bil neroden gost, čeprav je med kritikami Avstrije Metternicha pomiril, da Rusija ne bo ponovno napadla Osmanskega cesarstva. Dva meseca pozneje sta morali njuni državi sodelovati glede galicijskega kmečkega upora, ki mu je sledil pokol in razglasitve neodvisnosti Svobodnega mesta Krakov. Odobril je okupacijo mesta in vojaško vzpostavitev reda v okoliških območjih, z namenom, da bi razveljavil navidezno neodvisnost, ki je bila Krakovu podeljena leta 1815. Po mesecih pogajanj s Prusijo in Rusijo je Avstrija novembra 1846 mesto priključila. Metternich je to imel za osebno zmago, a hkrati za dejanje dvomljive koristnosti: poljski disidenti niso bili le uradno del Avstrije, temveč je vseevropsko poljsko disidentsko gibanje aktivno delovalo proti »Metternichovemu sistemu«, ki je razveljavil pravice, določene leta 1815. VB in Francija sta bili videti podobno ogorčeni, čeprav so bili pozivi k Metternichovemu odstopu prezrti. Naslednji dve leti Ferdinand ni mogel abdicirati v korist svojega nečaka brez regentstva; Metternich je verjel, da ga bo Avstrija v vmesnem času potrebovala in, da bo vlado ohranil skupaj.

Revolucije leta 1848

Revolucije leta 1848 v Evropi

Čeprav je bil Metternich utrujen, so iz njegovega kanclerskega urada kar naprej prihajali memorandumi. Kljub temu ni predvidel gradbene krize. Novi papež Pij IX. si je pridobival sloves liberalnega nacionalista, ki je bil protiutež Metternichu in Avstriji; hkrati je cesarstvo zaradi slabe letine doživljalo brezposelnost in naraščajoče cene. Metternicha je zmedlo ogorčenje Italijanov, papeža in Palmerstona, ko je sredi leta 1847 ukazal zasedbo Ferrare, ki je bila pod papeškim nadzorom. Kljub temu, da sta si s Françoisom Guizotom prvič po letih zagotovili francosko soglasje glede švicarske državljanske vojne, sta bili Francija in Avstrija prisiljeni podpreti odcepljene kantone. Predlagali sta konferenco, vendar je vlada upor zatrla. To je bil hud udarec za Metternichov ugled, njegovi nasprotniki na Dunaju pa so to označili za dokaz njegove nesposobnosti. Januarja 1848 je Metternich napovedal težave v Italiji v prihodnjem letu. Na podlagi tega je ukrepal tako, da je v Italijo poslal odposlanca Karla Ludwiga von Ficquelmonta, obudil svoje načrte za italijansko kanclerstvo iz leta 1817 in s Francozi dogovoril različne načrte za nepredvidene razmere. Konec februarja je avstrijski feldmaršal Josef Radetsky zaradi širjenja nemirov v avstrijski Italiji uvedel vojno stanje. Kljub temu in vesti o ponovni revoluciji v Franciji je bil Metternich previden, saj je še vedno menil, da je domača revolucija malo verjetna.

Karikatura o Metternichovem pobegu, marec 1848

3. marca je imel Kossuth v madžarskem parlamentu ognjevit govor, v katerem je pozval k ustavi. Šele 10. marca je Metternicha zaskrbelo dogajanje na Dunaju, kjer so se pojavljale grožnje in proti grožnje. Organizirani sta bili dve peticiji, ki sta pozivali k večji svobodi, preglednosti in zastopanosti. Študenti so sodelovali v več demonstracijah, ki so dosegle vrhunec 13. marca, ko so pozdravili cesarsko družino, a izrazili jezo nad Metternichom. Po običajnem dopoldnevu so Metternicha kmalu po poldnevu poklicali na sestanek z nadvojvodo Ludvikom. Kot kancler je dal na ulice poslati vojake in hkrati napovedal vnaprej dogovorjeno in minimalno koncesijo. Popoldne je množica postala sovražna in divizija vojakov je nanjo odprla ogenj ter ubila pet ljudi. "Drhal" je bila zdaj resnično razburjena, saj so se liberalcem pridružili prikrajšani Dunajčani, ki so začeli povzročati kaos. Študenti so ponudili ustanovitev provladne akademske legije, če bodo njihove zahteve izpolnjene. Ludvik je bil pripravljen sprejeti odstop in je Metternichu povedal, naj odstopi, na kar je ta nejevoljno pristal. Potem ko je spal v kanclerskem uradu, so mu svetovali, naj bodisi umakne odstop bodisi zapusti mesto. Potem ko mu je Ludvik poslal sporočilo, da vlada ne more zagotoviti njegove varnosti, se je Metternich odpravil v hišo grofa Taaffeja in nato s pomočjo prijateljev Karla von Hügla in Johanna Rechberga dosegel družinsko rezidenco kneza Liechtensteina v Valticah. Metternichova hči Leontina se jim je pridružila 21. marca in predlagala Anglijo kot zatočišče; Metternich, Melanie in 19-letni Richard so se strinjali, odpravili so se na pot, mlajše otroke pa pustili pri Leontini. Metternichov odstop je bil na Dunaju sprejet z navdušenjem in celo dunajski meščani so pozdravili konec Metternichove dobe socialnega konzervativizma.

Izgnanstvo, vrnitev in smrt

Modra plošča na trgu Eaton Square v spomin na eno od Metternichovih londonskih rezidenc med njegovim izgnanstvom

Po devetih dneh (tesnobnega) potovanja, med katerim so jih v nekaterih mestih počastili, v druga pa jim je bil vstop prepovedan, so: Metternich z ženo in sinom Richardom prispeli v nizozemsko mesto Arnhem. Ostali so, dokler si Metternich ni opomogel, nato pa so prispeli v Amsterdam in nato Haag, kjer so čakali na rezultate demonstracij angleških čartistov, načrtovanih za 10. april. 20. aprila so pristali v Blackwallu v Londonu, kjer so dva tedna bivali v hotelu Brunswick na Hanover Squareu, dokler niso našli stalnega prebivališča. Metternich je v Londonu večinoma užival: vojvoda Wellingtonski, ki je bil zdaj star skoraj osemdeset let, ga je poskušal zabavati, obiskali pa so ga tudi Palmerston, Guizot (ki je zdaj prav tako v izgnanstvu) in Benjamin Disraeli, ki so uživali v njegovih političnih pogovorih. Edino razočaranje je bilo, da Victoria sama ni priznala njegove prisotnosti v prestolnici. Trojica je za štiri mesece najela hišo na naslovu Eaton Square 44. Mlajši otroci so se jim pridružili poleti. Dogodke v Avstriji je spremljal od daleč. Znano je bilo, da je zanikal, da bi kdaj storil napako; pravzaprav je nemire v Evropi razglasil za opravičilo svoje politike. Na Dunaju ga je postcenzurni tisk še naprej napadal; zlasti so ga obtožili poneverbe in sprejemanja podkupnin, kar je sprožilo preiskavo. Metternicha so sčasoma oprostili bolj skrajnih obtožb, iskanje dokazov za manjše pa je ostalo praznih rok. Medtem je bil Metternich ironično odvisen od posojil, ker mu je bila odrečena pokojnina.

Fotografija kneza Metternicha v pozni starosti

Sredi septembra se je družina preselila na Brunswick Terrace 42 v Brightonu na južni obali Anglije. Obiskali so jih parlamentarni predstavniki, zlasti Disraeli, pa tudi Metternichova nekdanja prijateljica Dorothea Lieven (Melanie je vodila spravo med njima). Družina se je 23. aprila 1849, v pričakovanju obiska Metternichove hčerke Leontine in svoje hčerke Pauline, preselila v apartmajsko sobo v palači Richmond. Med obiskovalci so bili Wellington, ki je še vedno pazil na Metternicha; skladatelj Johann Strauss in Dorothea de Dino, sestra Metternichove nekdanje ljubice Wilhelmine Saganske; in nekdanja ljubica Catherine Bagration. Metternich je kazal znake staranja, njegovo pogosto omedlevanje pa je vzbujalo zaskrbljenost. Nekdanjega kanclerja je potrla tudi odsotnost komunikacije z novim cesarjem Francem Jožefom I. in avstrijsko vlado. Leontine je pisala na Dunaj, da bi spodbudila ta stik, in avgusta je Metternich prejel topel dopis Franca Jožefa; iskren ali ne, ga je to precej okrepilo. Od sredine avgusta je Melanie začela zagovarjati selitev v Bruselj, mesto z nižjimi življenjskimi stroški in bližje središču celinskih političnih dogajanj. Tja so prispeli oktobra in prenočili v hotelu Bellevue. Ker so se revolucionarni pretresi polegali, je Metternich upal, da se bodo vrnili na Dunaj. Njihovo bivanje se je dejansko raztegnilo na več kot 18 mesecev, medtem ko je Metternich čakal na priložnost za vrnitev v avstrijsko politiko. Bivanje je bilo dokaj prijetno (in poceni), najprej na Boulevard de l’Observatoire, pozneje pa v četrti Sablon, zaznamovano z obiski politikov, pisateljev, glasbenikov in znanstvenikov. Za Metternicha pa sta se občutek enoličnosti in domotožje le še stopnjevala. Marca 1851 ga je Melanie spodbudila, da je pisal novi politični sili na Dunaju, knezu Schwarzenbergu in ga vprašal, ali se lahko vrne, če obljubi, da se ne bo vmešaval v javne zadeve. Aprila je prejel pritrdilen odgovor, odobren s strani Franca Jožefa.

Viri in literatura

• Bertier de Sauvigny, Guillaume de (1962). Metternich and His Times. Prevedel Peter Ryde. London: Darton, Longman and Todd.
• Cecil, Algernon (1947). Metternich (3rd izd.). London: Eyre and Spottiswoode.
• Ford, Franklin L. (1971). Europe, 1780–1830. Hong Kong: Longman. ISBN 978-0-582-48346-0.
• Hamilton-Williams, David (1996). Waterloo New Perspectives: the Great Battle Reappraised. Wiley. ISBN 0-471-05225-6.
• Herre, Franz (1997). Metternich: Staatsmann des Friedens. Augsburg: Bechtermünz Verlag. ISBN 3-86047-813-3.
• Jarrett, Mark (2013). The Congress of Vienna and its Legacy: War and Great Power Diplomacy after Napoleon. London: I. B. Tauris & Company, Ltd. ISBN 978-1780761169.
• May, Arthur J. (1963). The Age of Metternich 1814–1848.
• Musulin, Stella (1975). Vienna in the Age of Metternich. London: Faber and Faber. ISBN 0-571-09858-4.
• Nadeau, Ryan M. (2016). »Creating a Statesman: The Early Life of Prince Clemens von Metternich and its Effect on his Political Philosophy«. The Gettysburg Historical Journal. 15. ISSN 2327-3917. OCLC 830314384.
• Okey, Robin (2001). The Habsburg Monarchy, c. 1765–1918. Macmillan. ISBN 978-0-333-39654-4.
• Palmer, Alan (1972). Metternich: Councillor of Europe (1997 reprint izd.). London: Orion. ISBN 978-1-85799-868-9.
• Phillips, Walter Alison (1911). »Metternich-Winneburg, Clemens Wenzel Lothar« . V Chisholm, Hugh (ur.). Enciklopedija Britannica (v angleščini). Vol. 18 (11. izd.). Cambridge University Press. str. 301–307.
• Riley, J. P. (2013). Napoleon and the World War of 1813: Lessons in Coalition Warfighting. Routledge.
• Ross, Stephen T. (1969). European Diplomatic History 1789–1815: France against Europe.
• Seward, Desmond (1991). Metternich: The First European. London: Viking. ISBN 978-0-670-82600-1.
• Sked, Alan (1983). »Metternich«. History Today. 33 (6).
• Sked, Alan (2008). Metternich and Austria: An Evaluation. Basingstoke, England: Palgrave Macmillan. ISBN 978-1-4039-9114-0.
• Zamoyski, Adam (2007). Rites of Peace: The fall of Napoleon & the Congress of Vienna. ISBN 0-00-712375-2.

Glej tudi

• Metternichov absolutizem