Kjat

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Dioniz in menada ter stransko oko na atiškem črnofiguralnem kjatu (550–540 pr. n. št.), Louvre

Kjat (grško κύαθος, latinsko cyathus – vrč) je posoda ali zajemalka. Tako so jo imenovali v grški antiki, uporabljali pa so jo tudi drugod po grškem svetu.

Najprej je bil kjat kovinska zajemalka z dolgim ročajem. To ime so uporabili tudi za skodelice, izdelane iz gline, ki so imele dolg ročaj. Z njim so zajemali vino iz mešalne posode in ga točili v servirno posodo. Poleg dvignjene zanke ročaja s trnom na konici ušesa je bilo treba uporabiti palec za boljši oprijem. Keramične kjate odlikuje natančno in pogosto grško vazno slikarstvo. Skoraj zanesljivo je, da je keramični kalup narejen po kovinskem modelu, ki je bil verjetno iz Etrurije in narejen za izvoz. Še posebej profilirane izdelke je za etruščanski trg izdelal znani lončar Nikosten. Znani so tudi kjati iz grških in etruščanskih delavnic, posebej iz Davnije v današnji Apuliji.

Beseda kjat je gotovo povezana z oznako za votlo mero kjat, ki ustreza približno 0,045 litra.[1]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Lucius Iunius Moderatus Columella: De re rustica 2,10,27; 6,30,7; 6,31,1; 6,34,1; 7,10,3; 8,4,5; 8,5,2; 8,111,6

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Wolfgang Schiering: Die griechischen Tongefässe. Gestalt, Bestimmung und Formenwandel (= Gebr.-Mann-Studio-Reihe). 2., wesentlich veränderte und ergänzte Auflage. Mann, Berlin 1983, ISBN 3-7861-1325-4, S. 147
  • Ingeborg Scheibler: Griechische Töpferkunst. Herstellung, Handel und Gebrauch der antiken Tongefässe (= Becks archäologische Bibliothek). C. H. Beck, München 1983, ISBN 3-406-09544-5, S. 20

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]