Grifin iz Pise

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Grifin iz Pise
Umetnikislamska umetnost
Leto11. stoletje
Vrstabron
Mere107 cm × 87 cm
KrajMuseo dell'Opera del Duomo, stolnica v Pisi

Grifin iz Pise je velika bronasta skulptura grifina, mitske zveri, ki jo kljub islamskemu poreklu, natančneje iz Al Andaluza v 11. stoletju (islamske Španije) hranijo v Pisi v Italiji že od srednjega veka.[1] Grifin iz Pise je največja znana srednjeveška islamska kovinska skulptura, visoka je 1,07 m. Opisan je bil kot »najbolj znan, pa tudi najlepši in monumentalen primer« tradicije zoomorfnega brona v islamski umetnosti.[2] Grifin je zdaj v Museo dell'Opera del Duomo (Muzej stolnice) v Pisi. Grifin se sprva zdi zgodovinska anomalija glede na njegov nedosegljiv izvor in številne možne uporabe, vključno z fontano ali glasbilom. Njegov možni izvor pa je mogoče približati s primerjavo s podobnimi skulpturami tistega časa, in sicer živalskimi skulpturami in fontanami al-andaluzijskih palačnih kompleksov. Poleg tega ima lahko grifin podoben način gradnje in s tem tudi izvor kot al-andaluzijske fontane, ki temeljijo na kovinski vsebnosti bronaste zlitine.

Opis[uredi | uredi kodo]

Grifin ima glavo orla, ušesa konja, petelinji greben, krila in telo leva in drugih sesalcev ude in prste na tacah. Njegove dimenzije so 107 cm X 87 cm X 43 cm. Kip je izdelan iz litega brona (t.i. bakrove zlitine). Njegova krila so ločena in jih držijo zakovice. V notranjosti je večinoma votel. Okoli prsi in bokov zveri je vgraviran okras, vključno z arabskim napisom s kufskimi črkami, ki pravi: »Popoln blagoslov, popolno dobro počutje, popolno veselje, večni mir in popolno zdravje ter sreča in sreča (?) za lastnika.« Krila so okrašena s stiliziranim perjem, prsni koš s prekrivajočimi se polkrožnimi luskami, hrbet pa z vzorcem navadnih krogov, zaprtih v dva obroča na teksturiranem ozadju. Na vrhu vsake tace je bolj dovršena, obrnjena kapljasta cona ali kartuša, kjer žival obdajajo arabeske. Levi so upodobljeni na vsaki sprednji taci. Na vsaki zadnji strani so upodobljene ptice, verjetno orli.[3]

V notranjost kipa so tri odprtine, ki vsebujejo okovje po različnih interpretacijah, opisanih spodaj. V ustih so odprtine, zadaj – morda za manjkajoči rep – in večja pod trebuhom. V notranjosti je »kroglasta 'skodelica' iz brona, odprta proti trebuhu in na hrbtni strani spajkana s finim kosom iste kovine.«

  • Grifin v Pisi v kapitlju stolnice v Pisi, 2014
    Grifin v Pisi v kapitlju stolnice v Pisi, 2014
  • Pogled na grifina z zadnje strani
    Pogled na grifina z zadnje strani
  • Detajl glave grifina
    Detajl glave grifina
  • Detajl ornamenta na sprednji nogi grifina v Pisi
    Detajl ornamenta na sprednji nogi grifina v Pisi
  • Detajl kufskega napisa na grifinu v Pisi
    Detajl kufskega napisa na grifinu v Pisi

Uporaba in zgodovina[uredi | uredi kodo]

Glava vodnjaka[uredi | uredi kodo]

Grifin je največji v skupini preživelih islamskih bronastih živali, od katerih je večina veliko manjših in so delovale kot akvamanili in kadilnice (spodnje slike), katerih izvor sega v predislamske sasanidske posode.[4] Veliko manjša skupina srednje velikih del ki jih je več in so bile očitno fontane, verjetno prvotno razporejene v okrogle skupine, obrnjene navzven, podobno kot slavni kamniti levi (slika spodaj) v Alhambri v Granadi.[5] Med skupino neprenosnih zgodnjih islamskih bronastih živali sta bili dve jasno narejeni kot fontani: lev, morda s Sicilije in precej pozneje, in košuta iz 10. stoletja iz Cordobe.[6] Slednja skulptura košute naj bi bila spremljevalka jelena iz Cordobe, najbolj znanega v skupini po grifinu iz Pise. Ta zadnji kip je visok 61,6 cm, čeprav brez rogovja, ki naj bi ga prvotno imel in sega približno v leto 950–1000. Hranijo ga v Museo Arqueológico Provincial de Cordoba in je bil najden v ruševinah velike mestne palače Madinat Al-Zahra zunaj Cordobe.[7] Drugačna zadnja fontana, najdena v Medina Azahara (Madinat Al- Zahra) je v Narodnem arheološkem muzeju Španije v Madridu (slika spodaj). Zgodovinar iz 16. stoletja Al-Maqqari je zapisal, da so bili »...marmorni bazeni z dovršenimi izlivi v palači Madinat al-Zahra, ki so jih krasile različne živalske glave. Eno od teh je bilo obkroženo z dvanajstimi zlatimi živalskimi skulpturami, ki so bruhale vodo iz ust.«[6] Manjša dela so še Kasselski lev, ki ga je podpisal Abd Allah Mattial iz 10. ali 11. stoletja (Muzej Kassel)[8] in Monzonski lev (slika spodaj) v Louvru.[9]

Domnevajo, da je bil grifin morda postavljen kot vodnjak, iz ust katerega je pritekala voda. Vendar pa so to teorijo pred kratkim postavili pod vprašaj nekateri zgodovinarji, ker grifin ne vsebuje nobenih ostankov hidravličnega sistema, potrebnega za potiskanje vode skozi usta.[10]

  • Perzijski akvamanile - vrč s kartušo nad nogo, c. 1100, uvoženo v Evropo
    Perzijski akvamanile - vrč s kartušo nad nogo, c. 1100, uvoženo v Evropo
  • Perzijska kadilnica, 11.–12. stoletje
    Perzijska kadilnica, 11.–12. stoletje
  • Levji vodnjak na dvorišču levov v Alhambri, 14. stoletje
    Levji vodnjak na dvorišču levov v Alhambri, 14. stoletje
  • Vodnjak iz 10. stoletja v obliki košute iz Madinat Al-Zahra v Madridu. 32,3 cm visok
    Vodnjak iz 10. stoletja v obliki košute iz Madinat Al-Zahra v Madridu. 32,3 cm visok
  • Monzonski lev, vodnjak, 12.-13. stoletje, zdaj v Louvru
    Monzonski lev, vodnjak, 12.-13. stoletje, zdaj v Louvru

Glasbeni instrument[uredi | uredi kodo]

Fotografija piškega grifona v Camposantu v Pisi c. 1890-1900

Novejša teorija, ki temelji na ostankih njegovih notranjih značilnosti, pravi, da sta bila tako grifin kot manjši lev v Metropolitan Museum of Art v New Yorku zasnovana tako, da oddajata hrup iz ust, kot nekakšna mehanska igrača, znana za užitek na islamskih dvorih.[11] Notranjost grifina je votla, razen manjše posode v obliki sklede, ki je na hrbtni strani. Njegova votla notranjost in kovinska zunanjost, skupaj s to notranjo posodo, bi grifina lahko naredila resonančnega.[12] Poleg tega so ga postavili na vrh stolnice v Pisi, kar bi omogočilo, da veter piha skozi strukturo in proizvaja različne glasbene zvoke. Po pisnih zgodovinskih poročilih Al-Hamadanija in Yaquta je imela palača Ghumdan v San'i tudi velike medeninaste kipe levov, ki so oddajali zvok »rjovenja divje zveri«, ko je veter pihal skozi levo stran in ven skozi usta. Poleg tega se domneva, da je bil mehanizem, s katerim je grifin verjetno proizvajal zvok, podoben dudam. Notranja posoda v obliki sklede bi podpirala zračno blazino in hkrati vzdrževala tlak. V bližini ust grifina je bil nameščen trs, ki bi omogočala, da bi se veter premikal z zadnje strani, skozi notranjo posodo in zračno blazino, mimo trstike in iz ust. To bi zahtevalo trdno tesnilo med zračno blazino, trstjem in cevjo, ki vodi do grifonivih ust, vse v trupu. Tako ta teorija ponuja tudi razlago za napačno vlivanje grifina, ker notranja instrumentalna struktura ne bi zahtevala nerazpokane zunanje strukture za ustvarjanje zvoka.[13]

Originalni islamski kontekst[uredi | uredi kodo]

Upodobitev 3D skeniranega modela, ki prikazuje podrobnosti vrezovanja na glavi grifina
Detajl kartuše na nogi grifina

Lociranje območja, kjer je bil grifin narejen, je bilo predmet precejšnje razprave v zvezi z regijami Al Andaluz, Egipt, Sicilija, Severna Afrika in drugimi kraji, predlaganimi na različnih točkah. Razprave se osredotočajo na skupino takšnih ali drugačnih bronastih predmetov, za katere se pogosto domneva, da so bili izdelani na istem območju. Al Andaluz ostaja najbolj priljubljena izbira, vendar sta možni izvorni lokaciji tudi južna Italija ali Sicilija.[14] Vendar se zdi, da je Egipt večinoma izpadel iz debate.[15]

Robert Hillenbrand namiguje, da je na fantastično naravo grifina in drugih kipov živali vplivalo prepričanje, da je manj verjetno, da bodo takšne mitske zveri obravnavane kot malikovalske kot realistične živalske oblike. Vse predstavitve živali v verskem kontekstu so bile v nasprotju s strogimi interpretacijami islama. Tridimenzionalne predstavitve, zlasti velike skulpture, kot so te, so bile še posebej verjetno obtožene, da se izogibajo malikovalstvu in so bile zato redke v verski islamski umetnosti. V muzeju Ermitaž so akvamanilu krave in teleta, ki ju je napadel lev, kasneje živalim prerezali grla z ostrim žlebom, očitno zato, da bi bilo jasno, da so mrtve.[16] Oleg Grabar namiguje, da bi lahko bila gravirana dekoracija »prevod v cenejši bron« vložkov in emajliranja na zlatih in srebrnih bizantinskih predmetih.[17] Krožni vzorci na hrbtu grifina, kot tudi kartuše na vsaki taci, so izpeljani iz tekstilnih vzorcev.

Prihod v Piso[uredi | uredi kodo]

Replika grifina nad apsido stolnice v Pisi (desno) v snegu, s krstilnico na levi in stolpom v Pisi na desni

Na splošno velja, da je grifin prišel v Piso v nekem trenutku v poznem 11. ali zgodnjem 12. stoletju in je morda bil plen ene od mnogih uspešnih "vojn" ali napadov, ki jih je izvedla Republika Pisa proti islamskim državam.[18] V tem obdobju je bila Pisa na vrhuncu svoje moči kot pomorska republika. Uspešen napad leta 1087 na Mahdijo v sodobni Tuniziji, prestolnici lokalne dinastije Zirid, je eden od kandidatov.[19] Še en močan kandidat je pohod Pisancev proti Saracenom z Balearskih otokov v Španiji med letoma 1113 in 1115. Grifin je bil postavljen na ploščo na vrhu stebra, ki se dviga iz zatrepa nad apsido na vzhodnem koncu stolnice v Pisi, verjetno kot del prvotne gradnje, ki se je začela leta 1064. To je bil zelo viden položaj, čeprav ni mogel biti viden od blizu. Tako je bil njen islamski izvor skozi stoletja pozabljen.[20] Po kasnejših lokalnih legendah naj bi šlo za rimsko skulpturo, lokalno srednjeveško stvaritev, za vojni plen iz leta 1115 ali za čudežno najdbo, ko so izkopali temelje stolnice.[21] Ker je grifin izdelan iz brona, so Pisanci morda potegnili podobnosti med tem kipom in preživelimi bronastimi rimskimi skulpturami, ki spominjajo Pisance na njihovo cesarsko preteklost. Veliko evropsko bronasto ulivanje v tem obdobju je bilo specializirano za fontane in pare vrat, od katerih je v istem muzeju lep romanski par z reliefi.

Zgodovina gibanja[uredi | uredi kodo]

Leta 1828 so grifina odstranili in postavili v muzej stolnice, replika pa je kasneje nadomestila prvotni položaj. Ko so ga pozorno pogledali, je kufski napis kazal na njegovo islamsko poreklo, čeprav je Murrayjev priročnik za Italijo iz leta 1861 fantaziral, da »čeprav arabski, ni prav tako očitno Mahometanski in je najverjetneje idol ali talisman, ki pripada Druzom, oz. nekaterim drugim plemenom, ki še vedno skrivaj zavračajo doktrine Korana.«[22] Razprava o kraju in datumu njegovega nastanka se nadaljuje vse do danes.

V Pisi se je grifin pridružil drugim trofejnim predmetom prestižnih bronastih skulptur, ki so bile razstavljene v središču meščanskega prostora, kot so (pozneje) Konji svetega Marka in lev na stebru na Piazzetti v Benetkah.[23] Je del verjetno najbolj znanega ansambla romanske arhitekture v Italiji naPiazza dei Miracoli, ki gleda na poševni stolp v Pisi s krstilnico za njim.

V zadnjih letih je grifin potoval na razstave v Berlin leta 1989, Granado, New York leta 1992 in Univerzo Brigham Young v Provo leta 2012.

V sodelovanju z Univerzo v Oxfordu, Univerzo v Pisi, CNR-ISTI v Pisi, Opera della Primaziale Pisana in Istituto Superiore per la Conservazione ed il Restauro je v teku interdisciplinarni projekt Pisa Griffin, sorodnem kovinskem delu in materialni kulturi.[24] Med rezultati projekta bodo natančen digitalni 3D model kipa, pridobljen s 3D skeniranjem, video posnetki, knjiga in razstava.[25]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ Quantara, 2008; Hoffman, 2007, p. 318
  2. ↑ Ettinghausen, Grabar, Jenkins-Madina, 2001, p. 210
  3. ↑ Quantara Arhivirano 2012-03-26 na Wayback Machine., moveable zoom, close-up image], see Quantara, 2008}} also.
  4. ↑ Ettinghausen, Grabar, Jenkins-Madina, 2001, pp. 66, 210
  5. ↑ Christie's, 1997; Art of Medieval Spain, 1993, p. 80-84; Dodds, 1992
  6. ↑ 6,0 6,1 Christie's, 1997
  7. ↑ Cordoba Stag: Jones, Michell, 1976, p. 167, cat. 172;"Spout of a fountain in the form of a stag" Arhivirano 2012-03-26 na Wayback Machine., Quantara; Image of the Cordoba Stag Arhivirano 2012-03-16 na Wayback Machine.; further reading about Madinat Al-Zahra in Dodds, 1992
  8. ↑ Jones, Michell, 1976, p. 165, cat. 168
  9. ↑ Lion with an articulated tail Arhivirano 2016-04-13 na Wayback Machine., the "Monzon Lion" on Quantara
  10. ↑ Quantara, 2008; Contadini, Camber, Northover, 2002 sets out this theory
  11. ↑ Contadini, Camber, 2018, p. 30 and Contadini, Camber, Northover, 2002, p. 69
  12. ↑ Contadini, Camber, Northover, 2002, p. 69
  13. ↑ Contadini, Camber, Northover, 2002, p. 70
  14. ↑ Mathews, 2012, p. 237
  15. ↑ Quantara, 2008; "A SPANISH ISLAMIC DOOR KNOCKER, 11TH CENTURY" Christie's Lot description and notes. Sale 6373, ISLAMIC ART AND MANUSCRIPTS, 10 October 2000 London, King Street; see also Christie's, 1997.
  16. ↑ Jones, Michell, 1976, p. 169, cat 178; full account here
  17. ↑ Ettinghausen, Grabar, Jenkins-Madina, 2001, p. 238
  18. ↑ Contadini, 2010, p. 54 and Jenkins, 1978
  19. ↑ Ettinghausen, Grabar, Jenkins-Madina, 2001, p. 210. Other possibilities are the Pisan–Genoese expeditions to Sardinia (1015–1016) and 1113–1115 Balearic Islands expedition.
  20. ↑ Mack, 2002, p. 3
  21. ↑ Quantara, 2008; Mack, 2002, pp. 181–182, note 5
  22. ↑ Handbook for travellers in central Italy, by O. Blewitt, p. 49, 1861, John Murray
  23. ↑ Mack, 2002, pp. 3–4
  24. ↑ Pisa Griffin Project, 2012
  25. ↑ Dr Anna Contadini, SOAS, London

Reference[uredi | uredi kodo]

  • »AN IMPORTANT BRONZE FOUNTAINHEAD IN THE FORM OF A HIND, UMAYYAD CORDOBA, SPAIN CIRCA MID-10TH CENTURY«. Christie's (lot description and notes). 25. april 1997. Lot 259, Sale 5779, Islamic.
  • Balafrej, Lamia (2012), »Saracen or Pisan? The Use and Meaning of the Pisa Griffin on the Duomo«, Ars Orientalis, zv. 42, str. 31–40
  • Contadini, Anna (2005), »Musical Beasts: The Swan-Phoenix in the Ibn Bakhtishu Bestiaries«, v O'Kane, Bernard (ur.), The Iconography of Islamic Art, Edinburgh University Press, str. 93–101
  • Contadini, Anna (2010), »Translocation and Transformation: Some Middle Eastern Objects in Europe«, v Saurma-Jeltsch, Lieselotte (ur.), The Power of Things and the Flow of Cultural Transformations, str. 42–64, ISBN 978-3-422-06978-7
  • Contadini, A.; Camber, R.; Northover, P. (2002). »Beasts that Roared: The Pisa Griffin and the New York Lion«. V Ball, W.; Harrow, L. (ur.). Cairo to Kabul: Afghan and Islamic Studies Presented to Ralph Pinder-Wilson. Melisende. str. 65–83. ISBN 9781901764123.
  • Contadini, Anna; Camber, Richard (2018), »Presenting the Pisa Griffin and the Mari-Cha Lion«, v Contadini, Anna (ur.), The Pisa Griffinand the Mari-Cha Lion: Metalwork, Art, and Technology in the Medieval Islamicate Mediterranean, Pacini Editore Srl, str. 19–34, ISBN 978-88-6995-306-4
  • Dodds, Jerrilynn, ur. (1992), Al-Andalus: The Art of Islamic Spain (exhibit catalog), New York: The Metropolitan Museum of Art
  • Ettinghausen, Richard; Grabar, Oleg; Jenkins-Madina, Marilyn (2001). Islamic Art and Architecture: 650-1250. Yale University Press. ISBN 0-300-08869-8.
  • Hillenbrand, Robert (2003). »Islamic art: Introduction ix«. Grove Art Online. doi:10.1093/gao/9781884446054.article.T041771. {{navedi splet}}: Manjkajoč ali prazen |url= (pomoč)
  • Hoffman, Eva R. (2007). »Pathways of Portability: Islamic and Christian Interchange from the Tenth to the Twelfth Century«. Late Antique and Medieval Art of the Mediterranean World. Blackwell Publishing. ISBN 978-1-4051-2071-5.
  • Jones, Dalu; Michell, George, ur. (1976). The Arts of Islam. Arts Council of Great Britain. ISBN 0-7287-0081-6.
  • Mack, Rosamond (2002). Bazaar to piazza: Islamic trade and italian art, 1300-1600. University of California Press. ISBN 9780520221314.
  • Mathews, Karen (2012), »Plunder of war or objects of trade? The reuse and reception of Andalusi objects in medieval Pisa«, Journal of Medieval Iberian Studies, zv. 4, št. 2, str. 233–258
  • Matthews, Karen (Julij 2010). Cultural Hybridities: Christians, Muslims & Jews in the Medieval Mediterranean. NEH Summer Institute for College and University Professors. objects from al-Andalus as decoration on Pisan churches. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 18. avgusta 2011.
  • Jenkins, M. (1978), »New evidence for the history and provenance of the so-called Pisa Griffin«, Islamic Archaeological Studies, zv. 5, str. 79–81
  • Parker, Matthew (2014), »Pisa, Catalonia, and the Muslim Pirates: Intercultural Exchanges in the Balearic Crusade of 1113-1115«, Viator, zv. 45, št. 2, str. 77–100
  • »The griffon of Pisa«. Quantara. 2008. Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 26. marca 2012. Pridobljeno 15. maja 2011.
  • The Art of medieval Spain, A.D. 500-1200 (exhibit catalog). The Metropolitan Museum of Art. 1993. str. 80–82.
  • »The Pisa Griffin Project«. Oktober 2012.—a comparative study of three artworks (bronze casts of Islamic provenance)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Wikimedijina zbirka ponuja več predstavnostnega gradiva o temi: Grifin iz Pise.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Grifin_iz_Pise&oldid=6037111«