Grad Greben

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Koordinati: Grad Greben 46°10′31″N, 16°17′00″E Grad Greben (hrvaško Grebengrad) je bil srednjeveški grad – trdnjava, ki je bila zgrajena konec 12. stoletja ali ob začetku 13. stoletja. Predstavljala je drugo največjo trdnjavo na obronkih Ivanščice na jugozahodni meji varaždinske mestne gosposke. V začetku 18. stoletja je že bila ruševina.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Grad ali trdnjava Greben se v pisnih virih prvič pojavi leta 1209, ko je ogrsko-hrvaški kralj Andrej II. Arpadovič (1205-1235), ko je mestu Varaždin podelil določene privilegije in določil meje mestne posesti. Takrat je "...castrum Greben..." omenjen na južni meji varaždinske oblasti. Kdaj in kdo je trdnjavo zgradil ni znano iz zgodovinskih listin. V dokumentu kralja Andreja II., ki je v požaru zgorel, naj bi se imenovala trdnjava, deset let kasneje leta 1220 pa je v listini njegovega sina Bele II. (1235-1270) omenjena le vas "villa Greben". To pri zgodovinarjih povzroča dvome o dokumentu Andreja, in sklepajo, da je bila trdnjava Greben zgrajena kasneje kot del obrambnega sistema, ki so ga začeli graditi po vdoru Tatarov leta 1241. Po tej teoriji naj bi grad Greben zgradil leta 1247 grof Farkaš.

Prvi fevdalni lastnik gospostva Greben je po kraljevi listini iz leta 1209 bil grof Gardun. Gospostvo se izrecno omenja šele leta 1277, ko je grof Gardun z brati pred zagrebškim Kaptolom menjeval neka zemljišča z Jurijem Branićem in njegovimi brati. Potomci Garduna so si leta 1290 dodali pridevnik "de G(e)reben", in gospostvo imeli ob manjših presledkih do izumrtja te družine konec 15. stoletja. Nato najdemo listine v zvezi z gospostvom Greben, ki jih je izdal kralj Karel Robert leta 1322. Leta 1324 je h gospostvu priključena še vas Zamlake.

Plemiška družina Gardun Grebenski je bila zelo pomembna na Hrvaškem Zagorju in Ogrskem in je svoj vrhunec dosegla na prelomu med 13. in 14. stoletjem. O tem govori pismo papeža Nikolaja IV. iz leta 1290, ko je med 10 velikaši naveden grof Gardun. Verjetno je to vezano na spremembo na ogrskem prestolu, ki so jo grebenski podprli. Posledično je vladar grofu Gardunu in njegovemu bratu Vukoslavu podaril grad Medvedgrad, Kalnik in Hrašćino. Novi kralj Andrej III. se je hotel obdati z zvestimi pristaši. S širitvijo družine grofov de G(e)reben so bila družinska posestva v 14. in prvi polovici 15. stoletja večkrat delila. Teritorialni obseg grebenskega gospostva ni poznan vse do konca 14. stoletja. Šele iz leta 1399 najdemo dokument s sumarnim popisom vseh naselij, ki so bila del tega fevdalnega gospostva. Takrat se je gospostvo razprostiralo od današnjih ruševin trdnjave do Hrašćine, na jug do Huma Brezničkega in Visokog, a na severu proti Ključu in v krogu nazaj do ruševin. V sklop gospostva je šlo dvajset naselij od katerih so se z izvornimi imeni obdržala Madžarevo (Magyarlak), Zamlaka (Zamlacha), Gojanec (Gayawch), Beletinec (Beletynch), Radešić (Radosowch), Breznica (Breznicha), Vukovec (Wlchowch ?) itd. Grebenski so bili v prvi četrtini 14. stoletja v krvavih sporih s sosednjo opatijo Bela, cerkvenega reda Ivanovcev. Ogrski kralj Karl Robert je leta 1322 potrdil pogodbo o pomiritvi med belskim priorjem Gerardom in generalnim priorjem reda Phylippom z ene in Hektorjem Vukoslavom in njegovim bratom Punykom Grebenskim. Grebenski gospodje so s tekom časa družinsko povezali s številnimi sosednjimi družinami kot je družina Kastellanffy, lastniki Bisaga, Herkffy, posestniki bližnje Zajezde, s katerimi so sklenili pogodbe o medsebojnem dedovanju. Izgleda da so Punyk Grebenski ali njegovi sinovi, Petar in Lorand, sredi 14. stoletja izgubili gospostvo zaradi nezvestobe kralju. Na to nas navaja listina kralja Ludvika I. (1342-1382) izdana Petru Punykovem, s katero mu leta 1357 vrača posest Zamlako. Razlog temu je bila je vdano služenje Petra pri povračilu jadranskih mest izpod mljetskega jarma, in uspešno zaključen mir v Zadru leta 1358.

Svoj zgodovinski pomen trdnjava Greben potrjuje s prihodom celjskih grofov in njihovega vojskovodje, ki je kasneje postal hrvaški ban, Jana Vitovca, ki je Grebenskim odvzel to posest leta 1445. Na pomen tega gospostva kaže tudi podatek, da je Vitovec poleg družinskega imena dodal pridevnik "de Gereben". Zagorski grof in ban Vitovec je leta 1467 začel graditi samostansko cerkev Blažene Marije Device v trškem naselju gospostva – Remetincu, ki pa jo je dokončal šele Ivan Korvin. Vitovca, ki umre leta 1469, za kratek čas nasledita sinova Jurij in Ivan. Ker sta bila tajna zaveznika nemškega cesarja Maksimilijana I. Habsburškega in obtožena izdajstva, jima leta 1488 grad in posestvo, kot vsa druga, ogrski kralj Matija Korvin odvzame in podari svojemu nezakonskemu sinu Ivanu Korvinu. Takrat je (V)Ladislav Hermanffy, slavonski podban in ogrski podpalatin, uspel gospostvo ponovno pridobiti po svojih prednikih. Bil je zadnji izvirni grebenski gospodar, ki je leta 1481, ker ni imel potomcev, posinovil Baltazarja Batthyanya. S smrtjo (V)Ladislava Hermanffy de Gereben leta 1490 je ugasnila ta stara plemiška družina. Po posvojiteljevi smrti Baltazar Batthyany ni prevzel lastništva nad grebenskim gospostvom, ampak jo je prevzel slavonski herzeg in nezakonski sin kralja Ivan Korvin, ki je leta 1504 umrl brez potomcev. Nato je Baltazar prevzel lastništvo ogromnega gospostva, s čemer je utemeljil moč te družine na Hravaškem in v Slavoniji. Gospostvo je nato za 150 let z manjšo prekinitvijo s strani bana Nikole Frankopana leta 1621/22 zadržala družina Batthyany. S poroko Elizabete Batthyany z Jurijem Erdödyem je gospostvo sredi 17. stoletja prešlo v last grofov Erdödy. Kdaj natančno je srednjeveški grad in utrdba propadla ni znano, je pa znano, da ni bila več v funkciji v začetku 18. stoletja, saj viri zagrebškega Kaptola iz leta 1712 omenja le še ruševino ("...diruti castri Greben...").

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Nada Klaić, Zadnji knezi celjski v deželah sv. krone, Celjski zbornik, Celje 1982),
  • Đuro Szabo, Sredovječni gradovi u Hrvatskoj i Slavoniji, (Matica hrvatska, Zagreb 1920)

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]