Gorivna celica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Gorivna celica je naprava, ki spremeni kemično energijo goriva v električno energijo s pomočjo kemične reakcije in oksidanta.[1] Najpogostejše gorivo je vodik, lahko pa se uporablja tudi fosilna goriva kot zemeljski plin, alkohol (metanol) in drugi ogljikovodiki. Gorivne celice se razlikujejo od baterij v tem da potrebujejo za delovanje vir goriva in oksidanta.

Gorivna celica na metanol

Prve gorivne celice so izumili že leta 1838. Več kot stoletje pozneje je NASA razvila celice za pogon vesoljskih sond, satelitov in kapsul. Iz teh so se razvile komercialne celice, ki se jih uporablja na številnih drugih področjih. Uporablja se jih kot pomožni vir energije v industriji, stavbah in odmaknjenih področjih. V prihodnosti jih lahko pričakujemo širšo uporabo v avtomobilih, viličarjih, motorjih, podmornicah, čolnih, letalih in marsikje drugje.

Tipi gorivnih celic[uredi | uredi kodo]

Obstaja več vrst gorivnih celic, vse pa imajo negativno anodo in pozitivno katodo ter elektrolit. Elektroni tečejo od anode do katode v enosmernem toku. Glavna razlika med celicami je tip elektrolika. Različen je tudi čas zagona in sicer 1 sekunda pri PEMFS in do deset minut pri SOFC. Obstajajo tudi različne velikosti, manjše proizvajajo napetost 0,7 V, ki so vezane serijsko za večjo napetost.[2]. Gorivne celice imajo izkoristek 40–60%, kar je več kot npr. izkoristek batnega motorja (titpično 20-40%), manj pa od klasičnih baterij (90%).Celice poleg elektrike proizvajajo tudi toploto, v tem primeru je lahko izkoristek 85%.

Trg gorivnih celic vztrajno rase, ocenjuje se 50 GW okrog leta 2020.[3]

Sklici in reference[uredi | uredi kodo]

  1. Khurmi, R. S. Material Science. 
  2. Nice, Karim and Strickland, Jonathan. "How Fuel Cells Work: Polymer Exchange Membrane Fuel Cells". How Stuff Works, accessed 4 August 2011
  3. Prabhu, Rahul R. (13 January 2013). "Stationary Fuel Cells Market size to reach 350,000 Shipments by 2022". Renew India Campaign. Pridobljeno dne 2013-01-14. 

Bibliografija[uredi | uredi kodo]

  • Vielstich, W., et al, ur. (2009). Handbook of fuel cells: advances in electrocatalysis, materials, diagnostics and durability. Hoboken: John Wiley and Sons. 
  • Gregor Hoogers (2003). Fuel Cell Technology – Handbook. CRC Press. 
  • James Larminie; Andrew Dicks (2003). Fuel Cell Systems Explained (Second izd.). Hoboken: John Wiley and Sons. 
  • Subash C. Singhal; Kevin Kendall (2003). High Temperature Solid Oxide Fuel Cells-Fundamentals, Design and Applications. Elsevier Academic Press. 
  • Frano Barbir (2005). PEM Fuel Cells-Theory and Practice. Elsevier Academic Press. 
  • EG&G Technical Services, Inc. (2004). Fuel Cell Technology-Handbook, 7th Edition. U.S. Department of Energy. 
  • Matthew M. Mench (2008). Fuel Cell Engines. Hoboken: John Wiley & Sons, Inc. 
  • Noriko Hikosaka Behling (2012). Fuel Cells: Current Technology Challenges and Future Research Needs (First izd.). Elsevier Academic Press. 

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]