Ogled vira Gibanje za zemljiško reformo (Kitajska)

'''Gibanje za zemljiško reformo''', znano tudi pod kitajsko okrajšavo '''Tǔgǎi''' ('''土改'''), je bila kampanja voditelja [[Komunistična partija Kitajske|kitajske komunistične partije]] (KPK) pod vodstvom [[Mao Cetung|Maa Cetunga]] v pozni dobi kitajske državljanske vojne in zgodnjih letih obstoja [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]].<ref name="Short">{{navedi knjigo|last1=Short|first1=Philip|title=Mao: A Life|publisher=Owl Books|year=2001|url=https://books.google.com/books?id=HQwoTtJ43_AC&pg=PA436|isbn=0-8050-6638-1|pages=436–7}}</ref> Kampanja je vključevala množično pobijanje posestnikov s strani najemnikov in prerazdelitev zemlje kmetom. Ocenjeno število žrtev gibanja se giblje od sto tisoč do milijonov.<ref name="Roberts">{{navedi knjigo|last1=Roberts|first1=J. A. G.|date=2006|title=A History of China (Palgrave Essential Histories Series)|url=https://books.google.com/books?id=oJhMDwAAQBAJ&pg=PA257|publisher=[[Palgrave Macmillan]]|page=257|isbn=978-1-4039-9275-8|author-link=J. A. G. Roberts|quote="Estimates of the number of landlords and rural power-holders who died range from 200,000 to two million."}}{{Slepa povezava|date=januar 2023 |bot=InternetArchiveBot |fix-attempted=yes }}</ref><ref name="Teiwes">{{cite encyclopedia|last=Teiwes|isbn=0-521-24336-X|archive-date=2019-02-20|archive-url=https://web.archive.org/web/20190220225306/https://books.google.com/books?id=ioppEjkCkeEC&pg=PA87&dq=at+least+one+landlord,+and+usually+several,+in+virtually+every+village+for+public+execution&ei=wP14R6muKIi0iQHR4ezAAQ&ie=ISO-8859-1&sig=9REVjFOEIx_4TIMFixd7fhgC9FY|quote="For a careful review of the evidence and a cautious estimate of 200,000 two 800,000 executions, see Benedict Stavis, ''The Politics of Agricultural Mechanization in China'' (Ithaca, NY: Cornell University Press, 1978), 25–30.|access-date=2008-08-23|chapter-url=https://books.google.com/books?id=ioppEjkCkeEC&pg=PA87|page=87|publisher=[[Cambridge University Press]]|first=Frederic|year=1987|title=The Cambridge history of China|editor3=Roderick MacFarquhar|editor2=John K. Fairbank|editor1-first=Denis|editor1-last=Twitchett|chapter=Establishment of the New Regime|url-status=live}}</ref><ref name="Rummel223">{{navedi knjigo|last1=Rummel|first1=Rudolph J.|title=China's bloody century: genocide and mass murder since 1900|publisher=Transaction Publishers|year=2007|page=223|url=http://www.hawaii.edu/powerkills/NOTE2.HTM|isbn=978-1-4128-0670-1|access-date=2016-11-02|archive-url=https://web.archive.org/web/20161109091539/https://www.hawaii.edu/powerkills/NOTE2.HTM|archive-date=2016-11-09|url-status=live}}</ref> Glede na oceno KPK je [[Džov Enlaj|Zhou Enlai]] ocenil, da je bilo ubitih 830.000 ljudi, Mao Cetung pa je ocenil, da je bilo ubitih kar 2 do 3 milijone ljudi.<ref name="ccpevaluation">{{navedi knjigo|title=Daniel Chirot. Modern Tyrants: The Power and Prevalence of Evil in Our Age. Princeton University Press, 1996: 187 [ 2014-03-30 ] . ISBN 0-691-02777-3 (original content. Archived in 2014-07-03).}}</ref>

{{Infopolje Napad na civiliste|title=Gibanje za zemljiško reformo|image=Choubapi.jpg|caption=Kmet pri soočanju s posestnikom leta 1946|date=1946 - 1953|location=[[Ljudska republika Kitajska]]|victims=2 - 3 milijone|perpetrators=[[Mao Cetung]], [[Komunistična partija Kitajske]]}}

Tisti, ki so bili ubiti, so bili tarča na podlagi njihovega družbenega razreda in ne njihove etnične pripadnosti; neologizem classicide se uporablja za opis množičnih pobojev.<ref name="Wu">{{cite encyclopedia|last=Wu|first=Harry|chapter=Classicide in Communist China|editor-last=Arrigo, Bruce and Heather Bersot|year=2013|title=The Routledge Handbook of International Crime and Justice Studies|publisher=Routledge|isbn=978-1-136-86850-4|ref=none}}, [https://books.google.com/books?hl=en&lr=&id=8WptAAAAQBAJ&oi=fnd&pg=PR25&dq=classicide&ots=uq4DuOFT_q&sig=oCVuLPriVw4ZjVSSIA6MSjYAonM#v=onepage&q=classicide&f=false xxv-xxvi]</ref> Razredno motivirani množični umori so se nadaljevali skoraj skozi 30 let družbene in gospodarske preobrazbe na [[Maoizem|maoistični]] Kitajski, do konca reform pa je bil razred posestnikov v veliki meri izgnan iz celinske Kitajske ali pa je pobegnil na [[Tajvan]].<ref>[https://books.google.com/books?id=BHaRAAAAIAAJ]"Wealthy farmers" and rural landlords fleeing the communist land redistribution program (mostly during 1951 to 1954)</ref> Do leta 1953 je bila zemljiška reforma v večini delov celinske Kitajske končana, razen v [[Šindžjang|Xinjiangu]], [[Tibet|Tibetu]], [[Činghaj|Qinghaju]] in [[Sečuan|Sečuanu]]. Od leta 1953 dalje je KPK začela izvajati kolektivno lastništvo razlaščenega zemljišča z ustanovitvijo "kmetijskih proizvodnih zadrug", s čimer je prenesla lastninske pravice iz prejšnjega razreda posestnikov na kitajsko državo.

== Izvor ==
Sredi 19. stoletja je imel upor Taiping, kratkotrajen program zaplembe zemlje in prerazporeditve, po revoluciji Xinhai leta 1911 pa je ustanovitelj kitajske nacionalistične stranke [[Sun Jatsen|Sun Yat-sen]] zagovarjal program "zemlja, ki se obdeluje", enakomerna porazdelitev zemlje, ki jo je delno izvajala nacionalistična vlada pod Čang Kaj Šekom. 

[[Mao Cetung]] je že leta 1927 verjel, da bo podeželje osnova revolucije. Zemljiška reforma je bila ključna za KPK tako za izvajanje svojega programa socialne enakosti kot za razširitev nadzora na podeželje. Za razliko od [[Rusija|Rusije]] pred [[Oktobrska revolucija|oktobrsko revolucijo]], kmetje na imperialni Kitajski niso bili v fevdalnem suženjstvu velikih posestev;  ali so imeli v lasti svojo zemljo ali jo dali v najem. Svoje pridelke so tržili za gotovino na vaških tržnicah, vendar so lokalne elite uporabile svoje povezave z uradnostjo, da bi prevladovale v lokalni družbi. Ko je sredinska oblast v poznem 19. stoletju začela izgubljati nadzor in nato po letu 1911 razpadla, so lokalne plemiške in klanske organizacije postale še močnejše. Maovo poročilo iz leta 1927 o preiskavi kmečkega gibanja v Hunanu je zagovarjalo takratno heretično strategijo mobilizacije revnih kmetov za izvajanje "boja" (douzheng). Mao je od takrat naprej zavračal idejo o mirni zemljiški reformi in trdil, da kmetje ne morejo doseči prave osvoboditve, če ne sodelujejo pri nasilnem strmoglavljenju zemljiških gospodov.     

== Množični poboji posestnikov pod poveljstvom Maa Cetunga ==

=== Začetna kampanja (1946–1948) ===
V naslednjih desetletjih je stranka prešla naprej in nazaj na strategijo. Voditelji so se borili glede vprašanj, kot je raven nasilja, ki naj bi se uporabila; ali vabiti ali ciljati na srednje kmete, ki so obdelovali večino zemlje; ali prerazporediti vso zemljo revnim kmetom. Med drugo kitajsko-japonsko vojno in drugo združeno fronto je stranka poudarjala zmeren program Sun Yat-sena »od zemlje do obdelovanca«, ki je omejil najemnino na 37+1⁄2 % pridelka, ne pa prerazporeditev zemlje. Ob izbruhu [[Kitajska državljanska vojna|kitajske državljanske vojne]] leta 1946 se je Mao začel zavzemati za vrnitev k radikalni politiki za mobilizacijo vasi proti razredu posestnikov, vendar je zaščitil pravice srednjih kmetov in navedel, da bogati kmetje niso posestniki. Direktiva z dne 7. julija iz leta 1946 je sprožila osemnajstmesečni hud spopad, v katerem je bilo treba zapleniti vso bogato kmečko in zemljiško lastnino vseh vrst in jo prerazporediti revnim kmetom. Partijske delovne ekipe so hitro hodile od vasi do vasi in razdelile prebivalstvo na posestnike, bogate, srednje, revne in brezzemeljske kmete. Ker delovne ekipe v proces niso vključevale vaščanov, so se bogati in srednji kmetje hitro vrnili na oblast. 

Okvirni zakon o zemljiščih iz oktobra 1947 je povečal pritisk.<ref>{{cite encyclopedia|editor-last=Saich|editor-first=Tony|chapter=Outline of China's Land Law (10 October 1947)|title=The Rise to Power of the Chinese Communist Party|url=https://www.google.com/books/edition/The_Rise_to_Power_of_the_Chinese_Communi/w48YDQAAQBAJ?hl=en&gbpv=1&bsq=Outline%20Land%20Law|publisher=M.E. Sharpe|year=1996|series=East Gate|pages=1295–1298|isbn=9781315288192}}</ref> Partijska centrala je poslala delovne ekipe nazaj na vasi, da so zadolžili revne in brezzemeljske kmete, ter naložili odpravo zemljiške rente, ki jo je primerjal s fevdalnim izkoriščanjem, in odpravo zemljiškega statusa. Delovne ekipe so mobilizirale revne in brezzemeljske kmete, da so neposredno in nasilno ukrepali proti vodilnim klanom in družinam sosednjih vasi, da bi zagotovili, da družinska zvestoba ne bi ovirala kampanje. V eni vasi v južnem Hebeiju so tuji opazovalci zabeležili, da so bili štirje ljudje pretepljeni do smrti, William Hinton pa je poročal, da je bilo v vasi, ki jo je imenoval Longbow, do smrti pretepenih vsaj ducat domnevno bogatih kmetov ali posestnikov.<ref>{{navedi knjigo|last1=Tanner|first1=Harold Miles|year=2015|title=Where Chiang Kai-Shek Lost China: The Liao-Shen Campaign, 1948|publisher=Indiana University Press|location=Bloomington|url=https://books.google.com/books?id=no4bCgAAQBAJ|isbn=978-0-253-01692-8}} [https://books.google.com/books?id=no4bCgAAQBAJ&printsec=frontcover#v=onepage&q=land%20reform&f=false p.135-137]</ref>

=== Velike posestniške čistke (1949–1953) ===
[[Slika:A man reads the Land Reform Law of PRC.jpg|sličica|260x260_pik|Moški pri branju zakona o zemljiški reformi LRK iz leta 1950]]
Kmalu po ustanovitvi [[Ljudska republika Kitajska|Ljudske republike Kitajske]] leta 1949 se je zemljiška reforma, po mnenju Maovega biografa Philipa Shorta, "nasilno nagnila na levo stran", pri čemer je Mao Cetung določil nove smernice za "nepopravljanje ekscesov predčasno", ki jih je partija promovirala, tudi niso bile prepovedane. Medtem ko posestniki niso imeli zaščite, so bili tisti, ki so bili označeni kot "bogati kmetje", prejeli zmerno zaščito pred nasiljem, tisti, ki so bili na nižjem koncu, pa so bili popolnoma zaščiteni.<ref name="Scheidel225">{{navedi knjigo|last1=Scheidel|first1=Walter|author-link=Walter Scheidel|title=The Great Leveler: Violence and the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-First Century|publisher=[[Princeton University Press]]|year=2017|isbn=978-0-691-16502-8|url=http://press.princeton.edu/titles/10921.html|page=225|access-date=2017-09-03|archive-url=https://web.archive.org/web/20170904231557/http://press.princeton.edu/titles/10921.html|archive-date=2017-09-04|url-status=live}}</ref> V tem smislu je Mao vztrajal, da bi se morali ljudje sami, ne pa varnostni organi tajne policije, vključiti v sprejemanje zakona o zemljiški reformi in ubijanje posestnikov, ki so jih zatirali, kar je bilo precej drugačno od sovjetske prakse razkulačenje. Mao je menil, da bodo kmetje, ki so pod njegovimi ukazi pobijali posestnike, postali trajno povezani z revolucionarnim procesom na način, na katerega pasivni gledalci ne bi mogli biti.

[[Jean-Louis Margolin]] v [[Črna knjiga komunizma|črni knjigi komunizma]] trdi, da poboji niso bili predpogoj za zemljiško reformo, saj so se zemljiške reforme na [[Tajvan|Tajvanu]] in na [[Japonska|Japonskem]] začele z malo nasilja. Nasilje je bilo prej posledica dejstva, da je zemljiška reforma šla premalo za prerazporeditev (ker je bilo treba v nekaj letih po reformah večino zemlje predati kolektivnim kmetijam), kot pa za odpravo »sovražnikov podeželja« in  prevzem lokalne oblasti s strani komunistov. Margolin opaža, da so bili tudi v zelo revnih vaseh (ki so pokrivale polovico severne Kitajske), kjer se nihče ni mogel označiti za posestnika, nekatere posestnike izmučili, da bi jih lahko preganjali. V vasi Wugong je bilo 70 gospodinjstev (od skupno 387 gospodinjstev) iz srednjih kmetov spremenjenih v bogate kmete, zaradi česar so postala sprejemljiva tarča razrednega boja.<ref>Margolin, Jean-Louis. "Mao's China: The Worst Non-Genocidal Regime?." In The historiography of genocide, pp. 438–467. Palgrave Macmillan, London, 2008, p.452</ref> V nekaterih regijah Kitajske so obstajale politike (ni nujno upoštevane), ki je zahtevala izbiro "vsaj enega najemodajalca, običajno pa več, v skoraj vsaki vasi za javno usmrtitev".<ref name="rummel">{{navedi knjigo|last1=Rummel|first1=Rudolph .J.|title=China's bloody century: genocide and mass murder since 1900.|url=https://archive.org/details/chinasbloodycent0000rrum|date=2007|publisher=Transaction Publishers|isbn=978-1-4128-0670-1|page=[https://archive.org/details/chinasbloodycent0000rrum/page/222 222]}}</ref> Uradnik je poročal, da je bilo samo v provinci Kwangsi usmrčenih od 180 do 190 tisoč posestnikov, poleg tega pa je katoliški šolski učitelj poročal, da je bilo pobitih 2,5 % njegove vasi. Nekatere obsojene kot posestnike so komunisti žive zakopali, razkosali, zadavili ali ustrelili. V mnogih vaseh so gosposke gosposke "prerazporedili" kot priležnice ali hčere kmetom ali pa so jih sili, naj se poročijo z moževimi preganjalci.<ref>Su, Yang. Collective killings in rural China during the cultural revolution. Cambridge University Press, 2011, p.111</ref><ref>Margolin, Jean-Louis. "Mao's China: The Worst Non-Genocidal Regime?." In The historiography of genocide, pp. 438–467. Palgrave Macmillan, London, 2008, p.455</ref>  

=== Ocenjeno število smrtnih žrtev ===
Ocene števila smrtnih žrtev segajo od nižjega razpona od 200.000 do 800.000 in višje ocene od 2.000.000<ref>{{navedi knjigo|last1=Stavis|first1=Benedict|title=The Politics of Agricultural Mechanization in China|date=1978|publisher=Cornell University Press|location=University of California|isbn=978-0-8014-1087-1|url=https://www.google.com/books/edition/The_Politics_of_Agricultural_Mechanizati/IzC6AAAAIAAJ?hl=en&gbpv=1&bsq=execution}}</ref> do 5 milijonov usmrtitev za v letih 1949–1953, skupaj z 1,5 milijona do 6 milijonov<ref name="feig">Lee Feigon. ''Mao: A Reinterpretation.'' Ivan R. Dee, 2002. {{ISBN|1-56663-522-5}} p. 96: "By 1952 they had extended land reform throughout the countryside, but in the process somewhere between two and five million landlords had been killed."</ref> poslanih v koncentracijska taborišča za "reformo prek dela" (Laogai), kjer so mnogi umrli.<ref name="Valentino">Benjamin A. Valentino. ''[https://books.google.com/books?id=LQfeXVU_EvgC&pg=PA121&dq=four+million+to+six+million+forced+labor#v=onepage&q=four%20million%20to%20six%20million%20forced%20labor&f=false Final Solutions: Mass Killing and Genocide in the Twentieth Century] {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20190220225307/https://books.google.com/books?id=LQfeXVU_EvgC&pg=PA121&dq=four+million+to+six+million+forced+labor#v=onepage&q=four%20million%20to%20six%20million%20forced%20labor&f=false|date=2019-02-20}}'' [[Cornell University Press]], 2004. pp. 121–122. {{ISBN|0-8014-3965-5}}</ref> Philip Short je zapisal, da takšne ocene izključujejo na stotine tisoč ljudi, ki so bili prisiljeni storiti samomor med "borbenimi sejami" kampanj trije proti/pet proti, ki so se prav tako zgodile približno v istem času.<ref>{{navedi knjigo|last1=Short|first1=Philip|title=Mao: A Life|publisher=Owl Books|year=2001|url=https://books.google.com/books?id=4y6mACbLWGsC&pg=PA437|isbn=0-8050-6638-1|pages=437|access-date=2019-09-26|archive-url=https://web.archive.org/web/20190220225305/https://books.google.com/books?id=4y6mACbLWGsC&pg=PA437&dq=mao+while+the+worst+among+them+should+be+shot&ei=ipaVSYquJpLmyQTiieWsDw|archive-date=2019-02-20|url-status=live}}</ref> Ocene o številu mrtvih v tujini segajo tudi do 28.000.000. Zhou Enlai je ocenil, da je bilo ubitih 830.000, medtem ko je Mao Cetung ocenil, da je bilo ubitih kar 2 do 3 milijone.<ref name="Liu">{{navedi knjigo|last1=Zaiyu|first1=Liu|title=第二次國共戰爭時期的還鄉團|publisher=Twenty First Century Bimonthly|location=Hong Kong|year=2002|url=http://www.cuhk.edu.hk/ics/21c/media/articles/c071-200104044.pdf}}</ref> Teng Tzu-hui, podpredsednik Centralnega južnega vojaškega in upravnega sveta, je poročal, da je bilo 15 % od 50.000.000 kitajskih posestnikov in bogatih kmetov usmrčenih, 25 % pa poslanih v taborišča Laogai.

=== Povračilo lastnikov ===
Med kitajsko državljansko vojno je Kuomintang ustanovil "Huanxiang Tuan" (kitajsko: 還鄉團; pinyin: Huán xiāng tuán) ali Legijo za vračanje domov, ki so jo sestavljali posestniki, ki so iskali vrnitev svoje prerazporejene zemlje in lastnine od kmetov in gverilci KPK ter izpustitev prisilno vpočenih kmetov in komunističnih ujetnikov. Legija Homecoming je vodila svojo gverilsko bojno akcijo proti silam KPK in domnevnim kolaborantom vse do konca državljanske vojne leta 1949. 

== Prerazporeditve zemljišč ==
Zemljišča, ki so bila zasežena lastnikom, so bila prevzeta v kolektivno lastnino, kar je povzročilo ustanovitev "Kmetijskih proizvodnih zadrug".<ref>{{navedi splet|title=在中国共产党第七届中央委员会第六次全体会议上|url=http://www.gov.cn/test/2008-06/03/content_1003737.htm|website=Central People's Government of the People's Republic of China|access-date=27 October 2019|archive-url=https://web.archive.org/web/20191027012546/http://www.gov.cn/test/2008-06/03/content_1003737.htm|archive-date=27 October 2019|url-status=live}}</ref>Sredi petdesetih let dvajsetega stoletja je druga zemljiška reforma med [[Veliki skok naprej|Velikim skokom]] prisilila posamezne kmete, da so se pridružili kolektivom, ki so bili združeni v Ljudske skupnosti s centralno nadzorovanimi lastninskimi pravicami in egalitarnim načelom razdelitve. Ta politika je bila na splošno neuspešna v smislu proizvodnje. LRK je to politiko spremenila leta 1962 z razglasitvijo šestdesetih členov. Posledično je bila lastnina osnovnih proizvodnih sredstev razdeljena na tri ravni, pri čemer je bila kolektivna lastnina na zemljišču dodeljena proizvodni ekipi.

=== Učinki na ekonomijo ===
[[Slika:Visit to the People's Commune named Chinese-Hungarian Friendship-3.jpg|sličica|265x265_pik|Primer kolektivne kmetije ljudske komune.]]
Zgodovinar Walter Scheidel piše, da je nasilje kampanje zemljiške reforme pomembno vplivalo na zmanjšanje gospodarske neenakosti. Kot primer daje kampanje iz 40. let dvajsetega stoletja v vasi Zhangzhuangcun, ki je zaslovela po knjigi Williama Hintona Fanshen. Čeprav so bili revni in srednji kmetje že lastniki 70% zemlje:<blockquote>V Zhangzhuangcunu, na bolj temeljito reformiranem severu države, je večina »posestnikov« in »bogatih kmetov« izgubila vso zemljo in pogoste življenjske pogoje ali pa je pobegnila. Vsi prej brezzemeljski delavci so prejeli zemljo, kar je to kategorijo popolnoma odpravilo. Posledično so imeli »srednji kmetje«, ki so zdaj predstavljali 90 odstotkov vaškega prebivalstva, lastniki 90,8 odstotka zemlje, kar je bilo blizu popolne enakosti, kot bi si jo le lahko upali. </blockquote>Do leta 1958 je bilo zasebno lastništvo popolnoma ukinjeno in gospodinjstva po vsej Kitajski so bila organizirana v državne komune. Kitajsko vodstvo je zahtevalo, da morajo občine pridelati več žita za mesta in zaslužiti devize z izvozom. Te reforme so bile pri kmetih na splošno nepriljubljene in so se običajno izvajale tako, da so jih klicali na sestanke in jih prisilili, da so tam ostali dneve in včasih tedne, dokler niso »prostovoljno« privolili, da se pridružijo kolektivu.

=== Veliki preskok naprej ===
Med [[Veliki skok naprej|Velikim preskokom naprej]] je država uvedla sistem obveznih državnih nakupov žita po fiksnih cenah, da bi ustvarila zaloge za pomoč pri lakoti in izpolnila pogoje trgovinskih sporazumov s [[Sovjetska zveza|Sovjetsko zvezo]]. Skupaj so obdavčitev in obvezni odkupi predstavljali 30 % pridelka do leta 1957, pri čemer je ostalo zelo malo presežka.<ref>Mirsky, Jonathan. [http://www.nybooks.com/articles/archives/2009/feb/26/the-china-we-dont-know/ "The China We Don't Know"]. {{Webarchive|url=https://web.archive.org/web/20151016120725/http://www.nybooks.com/articles/archives/2009/feb/26/the-china-we-dont-know/|date=2015-10-16}}. ''New York Review of Books'' Volume 56, Number 3. February 26, 2009.</ref> V mestih je bila uvedena tudi racionalizacija za zajezitev »potratne potrošnje« in spodbujanje prihrankov (ki so bili deponirani v državnih bankah in tako postali na voljo za naložbe), in čeprav je bilo hrano mogoče kupiti pri državnih trgovcih, je bila tržna cena višja za kar je bila kupljena. Tudi to je bilo storjeno v imenu odvračanja od pretirane potrošnje. 

V letih 1958–1960 je bila Kitajska še naprej velik neto izvoznik [[Žito|žita]], kljub vsesplošni lakoti na podeželju, saj je Mao poskušal ohraniti obraz in prepričati zunanji svet o uspehu svojih načrtov. Tuja pomoč je bila zavrnjena. Ko je japonski zunanji minister svojemu kitajskemu kolegu Chen Yiju povedal, da je ponudba 100.000 ton [[Pšenica|pšenice]] odpremljena izven pogleda javnosti, je bil zavrnjen. Ameriški predsednik [[John F. Kennedy]] se je tudi zavedal, da so Kitajci v času lakote izvažali hrano v [[Afrika|Afriko]] in na [[Kuba|Kubo]] in je dejal, da "od kitajskih komunistov niso imeli nobenih namigov, da bi sprejeli kakršno koli ponudbo hrane".<ref>{{citation|last1=Dikötter|first1=Frank|title=Mao's Great Famine: The History of China's Most Devastating Catastrophe, 1958–62|place=London|publisher=Bloomsbury|year=2010|url=https://books.google.com/books?id=nuKoQeYTGRMC&dq=japanese+foreign+minister+told+his+Chinese+counterpart+Chen+Yi+of+an+offer+of+100%2C000+tonnes+of+wheat&pg=PA115|pages=114–115|isbn=9780747595083}}</ref> Zaradi dramatično zmanjšanega pridelka so bila celo mestna območja močno zmanjšana;  množična lakota pa je bila večinoma omejena na podeželje, kjer je bilo zaradi drastično napihnjene statistike proizvodnje kmetom ostalo zelo malo žita. 

== Zemljiška reforma na Tajvanu ==
Po umiku na [[Tajvan]] je nacionalistična vlada izvedla program zemljiške reforme v okviru Skupne komisije za obnovo podeželja.<ref>{{navedi knjigo|editor1-last=MacFaquhar|editor1-first=Roderick|editor2-last=Fairbank|editor2-first=John K.|title=The People's Republic.|date=1991|publisher=Cambridge University Press|location=Cambridge [Cambridgeshire]|isbn=978-0-521-24337-7|author-last=Clough|author-first=Ralph|chapter=Chapter 12: Taiwan under Nationalist Rule, 1949-1982|page=837|ref=none}}</ref> Zakon o zemljiški reformi je odstranil razred posestnikov in ustvaril večje število kmetov, ki so s pomočjo države dramatično povečali kmetijsko proizvodnjo Tajvana.<ref name="historycooperative.org">{{navedi splet|url=https://historycooperative.org/journal/the-labour-movement-in-taiwan/|title=The Labour Movement in Taiwan|date=September 21, 2004|access-date=November 7, 2019|archive-url=https://web.archive.org/web/20191021063230/https://historycooperative.org/journal/the-labour-movement-in-taiwan/|archive-date=October 21, 2019|url-status=live}}</ref> Zemljiška reforma je uspela tudi zato, ker so bili člani Kuomintanga večinoma iz celinske Kitajske in so imeli zaradi tega malo vezi s preostalimi avtohtonimi tajvanskimi posestniki.<ref>{{navedi splet|url=http://www.landreform.org.tw/html/01.htm|archive-url=https://web.archive.org/web/20110725231354/http://www.landreform.org.tw/html/01.htm|archive-date=2011-07-25|trans-title=Land Reform Museum|script-title=zh:土地改革紀念館|language=zh}}</ref>

== Glej tudi ==

* [[Množični poboji v komunizmu]]
* [[Kulturna revolucija]]
* [[Velika kitajska lakota]]

== Sklici ==
<references />
[[Kategorija:Komunistična represija]]
[[Kategorija:Politična represija na Kitajskem]]
[[Kategorija:Katatstrofe na Kitajskem]]