George Eliot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
George Eliot
Portret
George Eliot
Rojstvo Mary Ann Evans[1]
22. november 1819({{padleft:1819|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[2]
Nuneaton, Warwickshire, Anglija[d]
Smrt 22. december 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[3][2] (61 let)
London[4]
Državljanstvo Flag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Poklic romanopiska, prevajalka, filozofinja, pisateljica, pesnica, novinarka, esejistka

Mary Ann Evans (bolje znana kot George Eliot), angleška pisateljica, * 22. november 1819, † 22. december 1880.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Marry Ann Evans se je rodila 22. novembra 1819 v Chilvers Coton v Angliji na posestvu očetovega delodajalca. Kot podnajemnica je odšla v tako imenovano  šolo Gospe Wallington v Nuneaton, kjer je prišla pod vpliv Marie Lewis, glavne guvernante, ki je v zavest mladega dekleta vcepila močno evangeličansko pobožnost. V njeni zadnji šoli, ki jo je obiskovala v kraju Coventry se je njena verska gorečnost, strast še povečala, izboljšala pa je tudi svoje bralne sposobnosti nemškega in francoskega jezika. Ko ji je umrla mati se je vrnila v domači kraj, da bi skrbela za očeta in dom. Oče ji je dovolil obiskovati tečaje nemškega in latinskega jezika. Leta 1841 sta se skupaj preselila v Coventry. Tam se je seznanila s premožnim izdelovalcem traku Charlesom Brayom, samonaučenim svobodomislecom, ki se je boril za osnovne pravice. Njegov svak, Charles Hannel, je bil avtor knjige Raziskava o izvoru krščanstva (1838), ki je sprožila Maryjino prekinitev pravovernosti. Očetu je tudi priznala, da ne bo več obiskovala cerkve. Nevihta, ki je divjala v Mary je trajala več mesecev, dokler se ni spoštljivo pojavila v cerkvi in svobodno razmislila. Odločila se je živeti z očetom vse do njegove smrti četa 1849. Družina Bray in Hennell so jo potegnili iz skrajnega provincializma in jo uvajali v številne ideje, ki so bile v neskladju z očetovimi verskimi in političnimi stališči. Ko se je Charles Hennell leta 1843 poročila je od njegove žene prevzela prevod dela Das Leben Jesu kritisch bearbeitet, ki je bilo anonimno objavljeno kot Življenje Jezusa kritično obravnavano. Zimo leta 1849-1850 je preživela v Ženevi. Tam je živela z družino  slikarja, ki jo je tudi upodobil na portretu z svetlo rjavimi lasmi, sivo-modrimi očmi in zelo svetlo poltjo. Kmalu se je vrnila nazaj v Coventry in leto 1950 preživela z družino Bray. Potem ,ko ji je John Chapman, založnik  The Life of Jesus Critically Examined dal možnost pregledati The Progress of the Intellect in The Westminster Review, se je odločila ustaliti v Londonu kot svobodna književnica.

Življenje z Georgom Henryjem Lewesom[uredi | uredi kodo]

Kmalu po njenem prihodu v London sta gospa Chapman in vzgojiteljica njunih otrok postali ljubosumni na Marian, kot se je Mary podpisovala, in po desetih tednih se je v solzah vrnila v Contery. Njena čustva so nedvomno privlačila magnetnega Chapmana, katerega dnevniki so bili založeni z informacijami o teh dogodkih, vendar pa ni dokazov, da je bila njegova ljubica. Nekaj mesecev pozneje je kupil časopis The Westminster Review  in Mary, ki je nenamerno povzročila zaplete v družini, se je preselila nazaj v London. Tri leta je bila lektorica časopisa The Westminster . Na večernih zabavah, ki se jih je redno udeleževala je spoznala veliko vidnih osebnosti v ozračju politike in vere. George Henry Lewes je bil eden najbolj vsestranskih novinarjev. Leta 1841 se je poročil z Agnes Jervis s katero je imel štiri sinove. Leta 1850 je s prijateljem Thornthonom Huntom ustanovil radikalen tednik imenovan Leader. Istega leta je njegova žena Agnes rodila sina, katerega oče je bil Hunt. Lewes  je z ženo in Huntom ostal v prijateljskih odnosih. Spoznal je Marian Evans in po več mesečnem druženju je bil odločen, da želi z njo živeti. Poročila sta se in srečno živela do Lewesove smrti leta 1878.

Dela[uredi | uredi kodo]

V Berlinu in Weimarju je napisala nekaj svojih najboljših esejev za The Westminster . Prevedla je tudi Spinozovo Etiko , medtem ko je Lewis delal na svojem prelomnem Življenje Goetheja. Zgolj z prodajo svojih del je preživljal tri sinove, ki so se šolali v Švici kot tudi Agnes, kateri je prispeval 100 funtov na leto vse do njene smrti. Marian se je obrnila k spominom iz zgodnjega otroštva in na pobudo njenega moža  napisala zgodbo o otrštvu v Chilvers Coton župniji. Napisala je še dve pripovedi Mr. Gilfill's Love-Story (Ljubezenska zgodba gospe Gilfill) in Janet's Repentance (Janetino kesanje) pod psevdonimom George Eliot. Adam Bede je njen prvi dolg roman. Osemkrat so ga tiskali in Marian so podvojili plačo. Mlin na reki Floss zopet obravnava njeno zgodnje življenje. Prvi del romana je s svojo izjemno podobo otroštva  neustavljivo privlačen in berljiv. Vsebuje prizore, ki dosežejo novo raven psihološke subtilnosti. V takratnem času so bili v modi zgodovinski romani. Med obiskom v Firencah je Lewes predlagal  italijanskega dominikanskega pridigarja Hieronima Savanarola kot dober predmet za razvoj zgodbe.

  • Adam Bede, 1859
  • The Mill on the Floss, 1860
  • Silas Marner, 1861
  • Romola, 1863
  • Felix Holt, the Radical, 1866
  • Middlemarch, 1871–72
  • Daniel Deronda, 1876

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ The Feminist Companion to Literature in English — str. 334. — ISBN 978-0-300-04854-4
  2. ^ 2,0 2,1 SNAC
  3. ^ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  4. ^ Элиот Джордж — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]