George Eliot

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
George Eliot
Portret
George Eliot
Rojstvo Mary Ann Evans[1]
22. november 1819({{padleft:1819|4|0}}-{{padleft:11|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[2][2][3]
Nuneaton, Warwickshire, Anglija[d]
Smrt 22. december 1880({{padleft:1880|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:22|2|0}})[4][2][2][3] (61 let)
London[5]
Državljanstvo Flag of the United Kingdom.svg Združeno kraljestvo
Poklic romanopiska, prevajalka, filozofinja, pisateljica, pesnica, novinarka, esejistka

Mary Ann Evans (bolje znana kot George Eliot), angleška pisateljica, * 22. november 1819, Nuneaton, grofija Warwickshire, Anglija, † 22. december 1880.

Življenje[uredi | uredi kodo]

Marry Ann Evans se je rodila 22. novembra 1819 kot drugi otrok Roberta Evansa (1773–1849) in Christiane (1788–1836). Imela je še starejšo sestro, mlajšega brata, brata dvojčka sta umrla kmalu po rojstvu, hkrati pa je še imela po očetovi strani iz prejšnjega zakona polbrata in polsestro. Ker je njen oče zgodaj prepoznal njeno inteligentnost in ker ni bila ravno pretirano lepa, se je raje odločil, da bo denar vložil v njeno izobrazbo, kot pa v iskanje bodočih snubcev. Med devetim in trinajstim letom je obiskovala lokalno dekliško evangeličansko šolo v Attleboroughu, med trinajstim in šestnajstim pa v Coventryju, kjer je prišla pod vpliv Marie Lewis, glavne guvernante, ki je v zavest mladega dekleta vcepila močno evangeličansko pobožnost. V njeni zadnji šoli, ki jo je obiskovala v kraju Coventry se je njena verska gorečnost, strast še povečala, izboljšala pa je tudi znanje nemščine in francoščine. Ko ji je umrla mati se je vrnila v domači kraj, da bi skrbela za očeta in dom. Oče ji je dovolil obiskovati tečaje nemškega in latinskega jezika. Leta 1841 sta se skupaj preselila v Coventry. Tam se je seznanila s premožnim izdelovalcem traku Charlesom Brayom in njegovo sestro Caro, ki sta bila znana po svoji svobodomiselnosti. Charles Bray je pred tem obogatel s tekstilno dejavnostjo in je z dobičkom od dejavnosti podpiral ustanavljanje šol, njun dom pa je služil za salonska srečanja ti. Rosehill krožka (Rosehill Circle) številnih znanih intelektualcev. Med drugimi so bili gostje teh srečanj Robert Owen, Herbert Spencer, Harriet Martineau in Ralph Waldo Emerson. Na teh srečanjih se je seznanila s kritiko religije Davida Straussa in Ludwiga Feuerbacha. Njeno prvo literarno delo je bil prevod Straussovega Jezusovo življenje (Das Leben Jesu, 1835). Kasneje je prevedla še Feuerbachovo Bistvo krščanstva. Študija o izvoru krščanstva njenega svaka Charlesa Christiana Hennella je še poglobila njene dvome o veri. Bray je po drugi strani dosegel, da so v lokalnem časopisu objavili nekaj njenih krajših literarnih del. Kmalu je prekinila s pravovernostjo in očetu tudi priznala, da ne bo več obiskovala cerkve. Oče ji je zagrozil, da jo bo vrgel na cesto, zato se se je družinskemu miru na ljubo uklonila in ponovno začela obiskovati svete maše, kar pa je ni vrnilo v pravovernost. Za ljubo družinskega miru se je odločila živeti z očetom vse do njegove smrti leta 1849.

Že pet dni po očetovem pogrebu je skupaj s Brayjema odpotovala v Švico, kjer se je nastanila v Ženevi. Tam je živela z družino  slikarja, ki jo je tudi upodobil na portretu z svetlo rjavimi lasmi, sivo-modrimi očmi in zelo svetlo poltjo. V Ženevi je veliko brala in se sprehajala. Leta 1850 se je vrnila v London in se odločila postati svobodna književnica. Nastanila se je pri založniku Johnu Chapmanu, ki ji je pred tem objavil prevod Straussovega Jezusovega življenja. Chapman je bil urednik liberalnega časopisa The Westminster Review, vendar je večino dela opravila Evansova kot njegova asistentka. Da bi bila zadrega še večja, je bil Chapman poročen. Za zaposlitev, ali mogoče kaj več, je trajala do sredine 1854, ko je pritisk gospe Chapman postal prevelik, čeprav ni dokazov, da bi med njenim soporogom in Evansom šlo za erotično razmerje. Kmalu zatem je spoznala filozofa in literarnega kritika Georga Henryja Lewesa, ki je tudi bil poročen, a je z ženo sporazumno živel v precej odprtem razmerju. Skupaj sta imela tri otroke in Agnes iz nezakonskega razmerja z njegovim prijateljem, urednikom The Daily Telegrapha Thorntonom L. Huntom še štiri. Ker je priznal ženine nezakonske otroke, se od nje legalno tudi ni mogel ločiti, kar pa ga ni oviralo, da se ne bi ponovno poročil z Evansovo. Lewes je z ženo in Huntom ostal v prijateljskih odnosih. Njuno razmerje je trajalo vse do Lewesove smrti leta 1878.

Dela[uredi | uredi kodo]

Prve objave so bile v The Westminster Review pod imenom Marian Evans. V enem svojih zadnjih esejev za to revijo je uporabila psevdonim George Eliot. Leta 1937, ko je bila stara 37 let, je v glasilu Blackwood's Magazine objavljala Prizore iz duhovniškega življenja (Scenes of Clerical Life). Adam Bede (1859) je bil njen prvi dokončan roman. Kritiki so domnevali, da ga je spisal nek podeželski duhovnik, ali pa njegova žena. Ko govorice in razne domneve o avtorstvu priljubljenega romana niso potihnile, se je Evansova dokončno razkrila kot resnični George Eliot, podpisani avtor omenjenega romana. Javnost je bila presenečena nad avtorico, še bolj pa nad njenim zasebnim življenje, kar pa je le večalo priljubljenost njenih del. Naslednji deloma avtobiografski roman je bil Mlin na reki Floss (The Mill on the Floss, 1860), ki ga je posvetila soprogu. Klasiko Middlemarch, Študijo provincialnega življenja (Middlemarch, A Study of Provincial Life) je objavila v letih 1971-72. Ob objavi zadnjega romana Daniel Deronda je že pretežno izginila iz oči splošne in kritiške javnosti.Ponovno so jo popularizirali moderni pisci v 20. stoletju, mdr. ameriška pisateljica Virginia Woolf.

Romani[uredi | uredi kodo]

  • Adam Bede, 1859
  • The Mill on the Floss, 1860
  • Silas Marner, 1861
  • Romola, 1863
  • Felix Holt, the Radical, 1866
  • Middlemarch, 1871–72
  • Daniel Deronda, 1876

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Blain V., Grundy I., Clements P. The Feminist Companion to Literature in English — str. 334. — ISBN 978-0-300-04854-4
  2. ^ 2,0 2,1 2,2 2,3 Find a Grave — 1995.
  3. ^ 3,0 3,1 International Music Score Library Project — 2006.
  4. ^ data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  5. ^ Элиот Джордж — 3-е изд. — Moskva: Советская энциклопедия, 1969.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]