Genucijevi zakoni

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Genucijevi zakoni (latinsko Leges Genvciae, Lex Genvcia (Genucijev zakon) ali Lex Genvcia de feneratione (Genucijev zakon o obrestih (ali oderuštvu)) so bili zakoni, ki jih je leta 342 pr. n. št. sprejel rimski senat na predlog plebejskega konzula Lucija Genucija.

Zakoni so vsebovali naslednja določila:

  • obresti so nezakonite
  • nihče ne sme zasedati istega položaja prej kot v desetih letih
  • nihče ne sme biti na dveh položajih v istem letu
  • oba konzula sta lahko plebejca

Prvi primer, da sta bila oba konzula plebejca, je bil leta 172 pr. n. št.. Vse omejitve, razen zadnje, so se kmalu opustile.

Vir[uredi | uredi kodo]

  • Tit Livij, Ab Urbe Condita Libri, VII, 42.
  • Gary Forsythe (2005), A Critical History of Early Rome. From Prehistory to the First Punic War, University of California Press, Berkley/Los Angeles/London, str. 272–274.