Friedlieb Ferdinand Runge

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Friedlieb Ferdinand Runge
Portret
Rojstvo8. februar 1794({{padleft:1794|4|0}}-{{padleft:2|2|0}}-{{padleft:8|2|0}})[1]
Billwerder, Hamburg[d][2]
Smrt25. marec 1867({{padleft:1867|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:25|2|0}})[3] (73 let)
Oranienburg[d][4]
BivališčeZastava Nemčije Nemčija
Narodnostnemška
UstanoveUniverza v Berlinu,
Univerza v Breslauu
Alma materUniverza v Jeni,
Univerza v Berlinu
Mentor doktorske
disertacije
Johann Wolfgang Döbereiner

Friedlieb (ali Friedlob, včasih tudi napačno Friedrich) Ferdinand Runge je bil nemški kemik, * 8. februar 1794 (ali 1795), Hamburg-Billwerder, Nemčija, † 25. marec 1867, Oranienburg, Nemčija.

Življenjepis[uredi | uredi kodo]

Runge je že v mladosti opravljal kemijske poskuse in odkrival narkotične učinke ekstrakta volčje češnje. Leta 1819 je svoja odkritja predstavil Goetheju, ki ga je spodbudil, naj začne preučevati tudi kavo.[5] Nekaj mesecev kasneje je Runge odkril kofein.[6]

Kemijo je študiral v Jeni in Berlinu, kjer je leta 1822 doktoriral. Po triletni turneji po Evropi je začel predavati kemijo na Univerzi v Breslauu (sedanjem Wrocławu), kjer je ostal do leta 1831. Zatem je upravljal kemično tovarno v Breslauu in bil leta 1852 zaradi spora z upravo odpuščen. Umrl je v revščini petnajst let pozneje. Do smrti se je preživljal s pisanjem člankov za časopise in revije.

Znanstveno delo[uredi | uredi kodo]

V svojem raziskovalnem delu se je ukvarjal s kemijo purina, odkril kofein in anilinsko modro, prvo barvilo, ki so ga razvili iz premogovega katrana.[7][8][9] Raziskoval je tudi drughe snovi iz premogovega katrana, papirno kromatografijo, pirolin, kinolin, fenol, timol in atropin.[10][11]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Grab-runge01.jpg
  2. https://de.wikisource.org/wiki/ADB:Runge,_Friedlieb_Ferdinand
  3. RKDartists
  4. Allgemeine Deutsche Biographie — 1875.
  5. F.W. von Biedermann, urednik (1896). Goethes Gespräche, 10: Nachträge, 1755–1832. Leipzig. F.W. v. Biedermann. Str. 89–96.
  6. F.F. Runge (1820). Neueste phytochemische Entdeckungen zur Begründung einer wissenschaftlichen Phytochemie]. Berlin: G. Reimer. Str. 144–159.
  7. F. F. Runge (1834). Über einige Produkte der Steinkohlendestillation. Annalen der Physik und Chemie 31: 65–78.
  8. F. F. Runge (1834). Über einige Produkte der Steinkohlendestillation. Annalen der Physik und Chemie 31: 308–328.
  9. F. F. Runge (1834). Über einige Producte der Steinkohlen-destillation. Annalen der Physik und Chemie 31: 513–524.
  10. F. F. Runge (1850). Farbenchemie. Musterbilder für Freunde des Schönen und zum Gebrauch für Zeichner, Maler, Verzierer und Zeugdrucker, dargestellt durch chemische Wechselwirkung. Berlin (samozaložba).
  11. F. F. Runge (1855). Der Bildungstrieb der Stoffe, veranschaulicht in selbstständig gewachsenen Bilder. Oranienburg (samozaložba).

Viri[uredi | uredi kodo]

  • R. Anschütz (1889). Runge, Friedlieb Ferdinand. Allgemeine Deutsche Biographie (ADB). 29. zvezek. Duncker & Humblot, Leipzig. str. 684–686.
  • W. Asche (1996). Erste Teerfarben aus der Berliner Region: Der Chemiker Friedlieb Ferdinand Runge. Berlinische Monatsschrift 2: 52–54.
  • K. Cura (2011). Bunte Welt aus stinkender Masse. Praxis der Naturwissenschaften: Chemie in der Schule 60 (6): 29–32.
  • C. Niedobitek; F. Niedobitek (2011). Friedlieb Ferdinand Runge. Sein Leben, sein Werk und die Chemische Produkten-Fabrik in Oranienburg. Jacobs Verlag. ISBN 978-3-89918-198-2. 
  • C. Priesner (2005).Runge, Friedlieb Ferdinand. Neue Deutsche Biographie (NDB) 22. Duncker & Humblot. str. 263 f. ISBN 3-428-11203-2.
  • B.A. Weinberg; B.K. Bealer (2001). The world of caffeine. London : Routledge. COBISS 45872385. ISBN 0-415-92722-6. 
  • G. Kränzlein (1935). Zum 100 jährigen Gedächtnis der Arbeiten von F. F. Runge. Angewandte Chemie 48 (1): 1–3. doi: 10.1002/ange.19350480103.
  • H. H. Bussemas, G. Harsch, L.S. Ettre (1994). Friedlieb Ferdinand Runge (1794–1867): Self-grown pictures as precursors of paper chromatography. Chromatographia 38 (3-4): 243–254. doi: 10.1007/BF02290345.