Forenzična lingvistika

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Forenzična lingvistika, pravna lingvistika ali jezik in pravo, je aplikacija lingvističnega znanja, metod in vpogledov v forenzični kontekst prava, jezika, preiskovanja kaznivih dejanj, sodnega postopka in sodnih procesov. Je veja aplikativne lingvistike.

Obstajajo tri področja, kjer lahko lingvisti aplicirajo svoja znanja v forenzične namene[1]:
  • razumevanje jezika v pisanem pravu
  • razumevanje jezika v forenzičnih in sodnih procesih, in
  • predložitev lingvističnih dokazov
Forenzična lingvistika ni homogena disciplina; vključuje strokovnjake in raziskovalce iz različnih področij.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Fraza forenzična lingvistika se je prvič pojavila leta 1968, ko jo je Jan Svartvik, profesor lingvistike, uporabil pri analizi izjav Timothy John Evansa[2].

Med prvimi dnevi forenzične lingvistike v Združenem Kraljestvu, je obramba v pravnih postopkih v velikih primerih dvomila v avtentičnost policijskih izjav. V tistem času je policijski postopek odvzemanja izjav osumljencev potekal v specifičnem formatu, namesto da bi bil napisan z besedami, katere je uporabil osumljenec. Izjave prič so redkokdaj narejene koherentno in organizirano. Tako se je lahko zgodilo, da so se pomembne podrobnosti izpustile iz podane izjave.

Zgodnje delo forenzičnih lingvistov v Združenih državah Amerike, se je posvečalo predvsem z razumevanjem Miranda pravic med procesom izpraševanja. Zgodnja uporaba forenzičnih lingvistov v Združenih državah Amerike je bila povezana tudi s statusi blagovnih znamk, kot besed ali fraz v jeziku.

Področja[uredi | uredi kodo]

Razpon tem znotraj forenzične lingvistike je različen, vendar se raziskave pojavljajo v naslednjih področjih:

Jezik pravnih besedil[uredi | uredi kodo]

Študija jezika v pravnih besedilih vsebuje velik razpon forenzičnih besedil. To vključuje študijo tipov besedil ter analizo sestave. Katerokoli besedilo ali govorjeni jezik, ki se pojavlja v pravnem ali kazenskem kontekstu, je lahko potencialno forenzično besedilo. Taka besedila so lahko parlametnarni zakoni, oporoke, statuti, itd.

Jezik v pravnih postopkih[uredi | uredi kodo]

Poleg drugih stvari, to področje preučuje jezik, ki je uporabljen pri križnem izpraševanju na sodišču, predstavljanje dokazov, policijska opozorila, policijska pričanja na sodiščih, tehnike intervjujev, izpraševalski proces na sodiščih in ostala področja kot so policijsko izpraševanje.

Tipi forenzičnih besedil[uredi | uredi kodo]

Klic v sili[uredi | uredi kodo]

Pri klicih v sili je zelo pomembna sposobnost prejemnika sporočila, da izlušči informacije ter, da v pravšnjem času ponudi pravi odgovor. Za analizo so pomembni še intonacija ter višina glasu.

Zahteva po odkupnini in druga grozilne komunikacije[uredi | uredi kodo]

Grožnja je nasprotno od obljube in je pomemben element pri zahtevah po odkupnini. Zahteve po odkupnini se podrobno pregleda, da se ugotovi ali so pristne ali lažne. 

Poslovilna pisma ali pisma samomorilcev[uredi | uredi kodo]

Poslovilno pismo je po navadi kratko in jedrnato. Pristno samomorilsko pismo je tematsko, namenjeno naslovniku ali naslovnici in je relevanten pri odnosu med njima. Poleg tega imajo še stavke, ki namigujejo, da si bo oseba vzela življenje ali pa razkrije metodo samomora. Vsebina pisma je lahko napisana z namenom, da pri naslovniku vzbudi občutke krivde ali trpljenja. Dolžina poslovilnega pisma je po navadi kratka, po navadi niso daljša od 300 besed[3].

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Centre for Forensic Linguistics". Aston University. 
  2. ^ John Olsson (2008).. Forensic Linguistics, Second Edition. London: Continuum ISBN 978-0-8264-6109-4
  3. ^ John Olsson (2004). An Introduction to Language Crime and the Law. London: Continuum International Publishing Group