Eklezija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Atenska ustava, 4. st. pr. n. št. - eklezija predstavlja majhno modro polje v zgornjem središču slike. Ta diagram temelji na Aristotelovi »Atenski ustavi«.
Eklezija v Atenah se je sklicala na hribu imenovanem Pniks

Eklezija (grško ἐκκλησία) je bila narodna skupščina atenske demokracije. To je bila ljudska skupščina, odprta vsem moškim državljanom, takoj ko so izpolnjevali pogoje za državljanstvo [1]. V letu 594 pr. n. št. je Solon vsem atenskim državljanom omogočal, da sodelujejo, ne glede na razred, celo nižjim slojem (tete). Skupščina je bila odgovorna za razglasitev vojne, vojaško strategijo in izvolitev strategov in drugih uradnikov. Odgovorna je bila za imenovanje in izvolitev sodnikov, s čimer je posredno izvolila člane areopaga. Imela je zadnjo besedo pri zakonodaji in pravici, da po koncu njihovega mandata skliče sodnike. Tipičnemu sestanku skupščine je verjetno prisostvovalo okoli 6000 ljudi, od skupno 30.000 – 60.000 prebivalcev. Bilo bi težko, če bi se revnejši ljudje izven mestnega središča Aten udeležili skupščine, saj je bilo plačilo za udeležbo uvedeno v 390- ih. Prvotno se je srečanje vršilo enkrat mesečno, kasneje pa trikrat ali štirikrat na mesec. Agendo za eklezijo je ustanovil popularni svet meščanov - bule. Glasovanje je potekalo z dviganjem rok, štetjem kamnov in glasovanjem z zlomljeno keramiko.

Za sklepanje pogodb je bila potrebna prisotnost 6000 članov. Eklezijo je letno volil bule ali svet meščanov. Nekaj njihove moči iz časa Solona je na svoje svet prenesel Periklej s svojimi reformami.

V antični Grčiji je bil eklezijasterjon (ἐκκλησιαστήριον) posebej zgrajena stavba, namenjena sestankom eklezije. Kot mnoga druga mesta Atene niso imele eklezijasterijona. Namesto tega so se redna srečanja skupščine odvijala na Pniksu, dve letni srečanji pa sta potekali v Dionizovem gledališču. Okoli 300 pr. n. št. so vse seje eklezije preselili v gledališče. Skupščina bi lahko pritegnila tudi veliko občinstva. [2]

Policijske enote 300 skitskih sužnjev so nosile rdeče okrasto obarvane vrvi, da bi spodbudile državljane, da so se odpravili na atensko agoro, da bi se udeležili sestankov skupščine. Vsakdo z rdeče označenim oblačilom, ki ni bil na sestanku, je bil kaznovan. Ženskam, tujcem (metiki - μέτοικοι) in sužnjem ni bilo dovoljeno sodelovati. [3][4]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ V četrtem stoletju bi to bilo med drugim po dveh letih služenja vojaškega roka, tj. pri 20 letih in ne 18.
  2. ^ Hansen & Fischer-Hansen 1994, str. 51–53.
  3. ^ Osborne 2008, str. 206.
  4. ^ Moore 1975, str. 279.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Hansen, Mogens Herman; Fischer-Hansen, Tobias (1994), "Political Architecture in Archaic and Classical Greek Poleis", in Whitehead, David, From Political Architecture to Stephanus Byzantius: Sources for the Ancient Greek Polis, Historia: Einzelschriften, vol. 87, Stuttgart: Franz Steiner Verlag, pp. 23–90, ISBN 978-3-515-06572-6.
  • Moore, J. M., ed. (1975), Aristotle and Xenophon on Democracy and Oligarchy, Berkeley and Los Angeles, California: University of California Press, ISBN 978-0-520-02909-5.
  • Osborne, Robin, ed. (2008), The World of Athens: An Introduction to Classical Athenian Culture, Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-69853-5.
  • Sinclair, R. K. (1991), Democracy and participation in Athens, Cambridge, United Kingdom: Cambridge University Press, ISBN 978-0-521-42389-2.