ELISA

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Mikrotitrska plošča na kateri se izvaja ELISA.

Encimskoimunski test, encimski imunski test ali ELISA (angleško: Enzyme-Linked ImmunoSorbent Assay) je biokemijska metoda, ki se uporablja v imunologiji za detekcijo protiteles ali antigenov v vzorcu. Za določanje protiteles se uporablja indirektna ELISA. Direktna ali sendvič ELISA pa je prirejena za določanje antigenov. Pri obeh načinih ELISE je na zadnje dodano protitelo vezan encim (od tu izhaja ime metode), ki omogoči spremembo barve substrata in tako detekcijo prisotnosti preiskovanega protitelesa ali antigena. Ker je lahko uporabljamo za detekcijo tako protiteles, kot tudi antigenov v vzorcu, je primerna za določanje protiteles na različne viruse (HIV test) ali za določanje prisotnosti antigenov v serumu. Uporablja se jo tudi v živilski industriji, za dokazovanje prisotnosti alergenov, kot so mleko, arašidi, orehi ali jajca.

Princip[uredi | uredi kodo]

Direktna (sendvič) ELISA. (1) Na površini plošče so vezana protitelesa; (2) dodamo vzorec in preiskovani antigen se veže na pritrjeno protitelo; (3) dodamo detekcijsko protitelo, ki se veže na vezan antigen; (4) dodamo encimsko označeno protitelo, ki se veže na detekcijsko protitelo ; (5) dodamo substrat, ki ob prisotnosti encima spremeni barvo.

Direktna (sendvič) ELISA[uredi | uredi kodo]

Osnovni koraki:

  1. Na trdni nosilec vežemo znano protitelo za antigen, ki ga določamo.
  2. Dodamo vzorec, ki vsebuje preiskovan antigen.
  3. Speremo nosilec, da odstranimo nevezane antigene.
  4. Dodamo protitelesa specifična na vezan antigen, ki so označena z encimom.
  5. Speremo ploščo, da odstranimo nevezana protitelesa.
  6. Dodamo substrat, ki ob prisotnosti encima razvije barvo.
  7. Detektiramo intenzivnost barve.

Slika na desni strani vsebuje še dodaten korak. Po vezavi preiskovanega antigena, dodamo detekcijsko protitelo. Šele nato dodamo z encimom označeno protitelo na detekcijsko protitelo. Takšna protitelesa se vežejo na Fc-regije drugih protiteles. Na ta način se izognemu zamudnemu postopku konjugacije protiteles z encimom, za vsak posamezen antigen, ki ga želimo določiti.

Indirektna ELISA[uredi | uredi kodo]

Se uporablja za detekcijo specifičnih protiteles v vzorcu. Osnovni koraki so:

  1. Na trdni nosilec vežemo znan antigen.
  2. Dodamo vzorec s preiskovanimi protitelesi, ki so po navadi raztopljena v serumu druge živalske vrste, da se izognemo vezavi drugih nespecifičnih protiteles.
  3. Speremo nevezana protitelesa.
  4. Dodamo protitelesa označena z encimom, ki se vežejo na že vezana protitelesa.
  5. Speremo nevezana označena protitelesa.
  6. Dodamo substrat, ki ob prisotnosti encima razvije barvo.
  7. Detektiramo barvo.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]

Reference[uredi | uredi kodo]

  • Engvall E, Perlman P. »Enzyme-linked immunosorbent assay (ELISA). Quantitative assay of immunoglobulin G«, Immunochemistry, 1971 Sep;8(9):871-4 PMID: 5135623
  • Goldsby, R.A., Kindt, T.J., Osborne, B.A. & Kuby, J. Enzyme-Linked Immunosorbent Assay. In: Immunology, 5th ed.(2003), pp. 148-150. W. H. Freeman, New York.