Džang Čing

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Džang Čing
Portret
RojstvoLǐ Shūméng
5. marec 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:5|2|0}}) ali 19. marec 1914({{padleft:1914|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:19|2|0}})
Zhucheng[d][1]
Smrt14. maj 1991({{padleft:1991|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:14|2|0}})[2][3][…] (77 let)
Beijing Hospital[d][5]
Vzrok smrti
Samomor
DržavljanstvoRepublika Kitajska, Ljudska republika Kitajska
Poklicigralka, političarka, filmska igralka

Džang Čing, kitajska političarka in igralka, * 19. marec 1914 ZHucheng, Republika Kitajska14. maj 1991 Bejining, Ljudska republika Kitajska.

Bila je peta in zadnja žena kitajskega diktatorja Maa Cetunga, ustanovitelja LR Kitajske. Bila je tudi članica komunistične partije Kitajske. Kot Maova žena je imela pomembno vlogo v kitajski politiki, zaradi česar je Džang dobila ime Madame Mao (gospodična Mao).

Džang je bila v štiridesetih letih prejšnjega stoletja Maov osebni sekretar, v petdesetih pa je bil vodja filmskega oddelka propagandnega oddelka komunistične partije. V zgodnjih fazah kulturne revolucije je služila kot pomemben odposlanec Maa. Leta 1966 je bila imenovana za namestnico direktorja Centralne kulturne revolucije. Sodelovala je z Lin Bjaom, da bi spodbudila Maovo edinstveno blagovno znamko komunistične ideologije in Maovega kulta osebnosti. Na vrhuncu kulturne revolucije je imela Džang pomemben vpliv na državne zadeve, zlasti na področju kulture in umetnosti, na propagandnih plakatih pa je bil idolizirana kot "velika zastavonoša proletarske revolucije". Leta 1969 je Džang dobila sedež v politbiroju.[6]

Leta 1971 je Džang postala članica in voditeljica Tolpe štirih, skupine, ki je v Maovi kulturni revoluciji izvajal številne nemire in druge zločine. Po moževi smrti leta 1976 so Tolpo štiri oktobra skupaj z Džangovo aretirali. Leta 1983 so jo zaradi zločinov proti človeštvu obsodili na smrtno kazen, vendar je sodišče pozneje njeno kazen spremenilo v dosmrtno ječo. Med prestajanjem svoje dosmrtne zaporne kazni je Džang leta 1991 v zaporu storila samomor.[7][8]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. http://www.economist.com/node/21528262
  2. 江青用手帕自殺成功:死前曾留“值得紀念”等字樣人民網, 2012.
  3. data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  4. Encyclopædia Britannica
  5. http://www.biography.com/people/jiang-qing-9354625
  6. A Great Trial in Chinese History – the Trial of the Lin Biao and Jiang Qing Counter-Revolutionary Cliques, Beijing/Oxford: New World Press/Pergamon Press, 1981, str. title, ISBN 0-08-027918-X
  7. Stefan R. Landsberger (2008). Madame Mao: Sharing Power with the Chairman.
  8. Kristof, Nicholas D. (5 June 1991). "New York Times". Pridobljeno dne 13 December 2012.