Clara Immerwahr

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Clara Immerwahr
Portret
RojstvoClara Helene Immerwahr[1]
21. junij 1870({{padleft:1870|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:21|2|0}})[1][2][…]
Wojczyce[d][4]
Smrt2. maj 1915({{padleft:1915|4|0}}-{{padleft:5|2|0}}-{{padleft:2|2|0}})[1][2][3] (44 let)
Dahlem[d][4]
samomor
BivališčeNemčija
Narodnostnemško
Področjakemija
Alma materUniverza v Vroclavu
Mentor doktorske
disertacije		Richard Abegg

Clara Immerwahr, nemška kemičarka, * 21. junij 1870, Polkendorf (danes Wojczyce), Šlezija, Prusija (danes Poljska), † 2. maj 1915, Berlin-Dahlem, Nemško cesarstvo.

Bila je prva ženska, ki ji je bil v Nemčiji podeljen doktorat iz kemije, borka za ženske pravice in mir. Leta 1901 se je poročila s kemikom Fritzem Habrom. Njene raziskave so temeljnega pomena za sodobne baterije in električna vozila.[5]

Mladost in izobrazba[uredi | uredi kodo]

Clara Immerwahr je bila najmlajša hči kemika Philippa Immerwahrja in njegove žene Anne Krohn. Družina je imela judovske korenine, a je Clara 1897 prestopila v krščanstvo.[6][7] Študirala je na Univerzi v Vroclavu in 1900 zagovarjala doktorsko disertacijo iz kemije z naslovom Beiträge zur Löslichkeitsbestimmung schwerlöslicher Salze des Quecksilbers, Kupfers, Bleis, Cadmiums und Zinks (Prispevek k poznavanju topnosti težko topnih živosrebrovih, bakrovih, svinčevih, kadmijevih in cinkovih soli) pod mentorstvom Richarda Abegga. S podelitvijo naziva je postala prva doktorantka vroclavske univerze[8] in za svoje delo prejela posebno pohvalo (magna cum laude).[9]

Spominska plošča na Univerzi v Vroclavu

Poroka in delo[uredi | uredi kodo]

Clara se je 1901 poročila s kolegom Fritzem Habrom. Njene možnosti raziskovanja so bile omejene, saj je morala kot ženska izpolnjevati določena družbena pričakovanja, zato se je dejavno vključila v moževe raziskave in prevajala njegova dela v angleščino. 1902 se je paru rodil sin Hermann Haber (1902–1946), edini otrok v zakonu. Tedaj je Clara končala lastne raziskave na Tehniški visoki šoli v Karlsruheju. Leta 1910 se je družina preselila v berlinsko četrt Dahlem.

Habrova vila v Dahlemu, Berin

Obžalovanje nad svojo podrejeno vlogo je zaupala prijateljem:

Vedno sem bila mnenja, da je vredno živeti le tedaj, če posameznik lahko povsem izkoristi vse svoje sposobnosti in poskusi izkusiti kar največ, kar mu ponuja življenje. Zaradi prav tega prepričanja sem se - med drugim - tedaj odločila poročiti ... A življenje, ki sem ga dobila, je bilo kratko ... in glavni vzrok temu je bilo Fritzevo nasilno postavljanje v ospredje, tako doma kot v zakonu, tako da je bila manj nepopustljiva in uveljavljajoča se osebnost preprosto uničena.[8][10]

Med prvo svetovno vojno je Haber postal zavzet podpornik nemške vojske in je pomembno prispeval k razvoju kemičnega orožja (strupenih bojnih plinov). Vrh njegovih prizadevanj je bil nadzor nad prvo uporabo orožja za množično uničevanje v vojaški zgodovini, in sicer 22. aprila 1915 na Flamskem (Belgija).

Smrt[uredi | uredi kodo]

Grob Fritza Habra in Clare Haber (roj. Immerwahr) na Hörnlijskem pokopališču v Baslu, Švica

Kmalu po moževi vrnitvi s Flamske se je Clara, ki se kot pacifistka ni mogla sprijazniti, da njena družina sodeluje v vojaški industriji, zjutraj na dan proslave zmage na vrtu svoje vile s Fritzevo pištolo ustrelila v prsi. 2. maja je umrla v sinovem naročju, že naslednje jutro pa je Fritz Haber odšel na vzhodno fronto v Galicijo, da preizkusi plin nad Rusi.[11][12] O Clarinem samomoru časopisi niso poročali, avtopsija pa najverjetneje ni bila izvedena, zato so njegove okoliščine nejasne. O motivu zanj obstaja več teorij. Na kraju njene smrti stoji skromno obeležje.

Fritz Haber je kasneje pred nacisti prebegnil v Švico in 1934 umrl v Baslu. Njegov pepel so pokopali na Hornlijskem pokopališču, na sinovo željo pa so 1937 v grob položili tudi žaro s Clarinim pepelom.[10] Sin Hermann Haber se je izselil v ZDA, kjer je 1946 storil samomor.[10][13] Ludwig ("Lutz") Fritz Haber (1921–2004), sin Fritza Habra in druge žene, Charlotte, je 1986 izdal knjigo o zgodovini bojnih plinov The Poisonous Cloud (Strupeni oblak).[14]

Odmevi[uredi | uredi kodo]

Clari Immerwahr je posvečen istoimenski nemški film, posnet 2014 in leposlovno-dokumentarna dela:

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ↑ 1,0 1,1 1,2 Record #119097486 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. ↑ 2,0 2,1 FemBio database
  3. ↑ 3,0 3,1 data.bnf.fr: platforma za odprte podatke — 2011.
  4. ↑ 4,0 4,1 https://stadtlexikon.karlsruhe.de/index.php/De:Lexikon:bio-0594
  5. ↑ Gudrun Kammasch: Heutige Anwendungen der Forschungsergebnisse von Clara Immerwahr. Rainer Volk, a.a.O. , Min 08:45 ff.
  6. ↑ http://blogs.smithsonianmag.com/history/tag/clara-immerwahr/[mrtva povezava]
  7. ↑ Stern, Fritz (2001). Einstein's German world (5. print., and 1. pbk. print. izd.). Princeton, NJ [u.a.]: Princeton Univ. Press. str. 77. ISBN 9780691074580. Pridobljeno 27. oktobra 2015.
  8. ↑ 8,0 8,1 Cornwell, John (2003). Hitler's Scientists, Science, War and the Devil's Pact. Penguin Press. str. 49. ISBN 0-14-200480-4.
  9. ↑ Hoffmann, Frederick; Kremers, Edward (1901). Pharmaceutical Review, Volume 19. Pharmaceutical Review Publishing Company. str. 137.
  10. ↑ 10,0 10,1 10,2 Stoltzenberg, Dietrich (1998). Fritz Haber: Chemiker, Nobelpreisträger, Deutscher, Jude: eine Biographie. Weinheim.
  11. ↑ Cornwell, John (2003). Hitler's Scientists, Science, War and the Devil's Pact. Penguin Press. str. 65. ISBN 0-14-200480-4.
  12. ↑ Stoltzenberg, Dietrich (1998). Fritz Haber: Chemiker, Nobelpreisträger, Deutscher, Jude: eine Biographie. Weinheim. str. 356.
  13. ↑ A Terrible Mistake:The Murder of Frank Olson and the CIA’s Secret Cold War Experiments A Terrible Mistake:The Murder of Frank Olson and the CIA’s Secret Cold War Experiments - H.P.Albarelli - July 1, 2009 - ISBN 0-9777953-7-3 - pg 37 Arhivirano 2011-01-28 na Wayback Machine.
  14. ↑ »Lutz F. Haber (1921–2004)« (PDF). University of Illinois at Urbana-Champaign.
Pridobljeno iz »https://sl.wikipedia.org/w/index.php?title=Clara_Immerwahr&oldid=5867653«