Brezova odpadljivka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Brezova odpadljivka

Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Fungi (glive)
Deblo: Basidiomycota (prostotrosnice)
Razred: Agaricomycetes
Red: Polyporales (luknjičarji)
Družina: Fomitopsidaceae (kresilače)
Rod: Fomitopsis (kresilača)
Vrsta: F. betulina
Znanstveno ime
Fomitopsis betulina
(Bull.) B.K.Cui, M.L.Han & Y.C.Dai (2016)
Sinonimi
  • Boletus betulinus Bull. (1788)
  • Piptoporus betulinus (Bull.) P.Karst. (1881)
O uporabi mikomorfopoljaPredloga:Mikomorfopolje
O uporabi mikomorfopolja
''Fomitopsis betulina''
mikološke značilnosti:
 
tip himenija: pore
 

brez značilnega klobuka

 

pritrditev himenija: poraščajoč

 

bet: ga ni

 

trosni prah: bel

 

ekologija: zajedavstvo

 

užitnost: užitna


Brezova odpadljivka (znanstveno ime Fomitopsis betulina (prej Piptoporus betulinus)) je drevesna goba iz družine kresilač, ki je razširjena tudi v Sloveniji.

Opis[uredi | uredi kodo]

Klobuk brezove odpadače ima premer od 4 do 20 cm, je okrogle ali ledvičaste oblike s topim robom. Debel je do 6 cm. Mlade gobe so bledo sivo rjave, stare pogosto temno rjave barve in pogosto lisast. Klobukova kožica je tanka in gladka. Zlahka se olupi. Rob je zaokrožen in top.

Trosovnica je sestavljena iz belih cevk, ki so dolge od 2-8 mm in se zlahka ločijo od klobuka. Luknjice so bele, pozneje nekoliko porjavijo, v njih pa je bel trosni prah, sestavljen iz elipsastih trosov, ki merijo 3–6 x 1,5–2 μm.[1] Meso je belo, mehko, plutasto,[2] pri starih gobah žilavo in kiselkastega okusa.

Brezova odpadljivka je parazitska goba, ki najpogosteje zajeda breze, včasih pa tudi bukve. Mlade gobe so užitne, vendar niso preveč okusne. V preteklosti so se pripravki iz gobe uporabljali v tradicionalni medicini, predvsem kot zdravilo proti črevesnim zajedavcem, kot so bičeglavci (Trichuris trichura). Ostanke brezove odpadljivke so našli tudi pri Ötziju, ledenodobni mumiji, znanstveniki pa so mnenja, da jo je ledenodobni lovec s seboj nosil prav za zatiranje črevesnih zajedavcev.[3] Znanstveniki gobo preučujejo tudi danes, saj jih zanimajo njene fitokemične in farmakološke lastnosti.[4]

Reference[uredi | uredi kodo]

  1. Michael Kuo; Andy Methven (2010). 100 Cool Mushrooms. University of Michigan Press. str. 141. ISBN 978-0-472-03417-8.
  2. Roody, William C. (2003). Mushrooms of West Virginia and the Central Appalachians. Lexington, Kentucky: University Press of Kentucky. str. 381. ISBN 978-0-8131-9039-6.
  3. Capasso, L. (1998). »5300 years ago, the Ice Man used natural laxatives and antibiotics«. Lancet. 352 (9143): 1864. doi:10.1016/S0140-6736(05)79939-6. PMID 9851424.
  4. Guevara-Gonzalez, Ramon; Torres-Pacheco, Irineo (2014). Biosystems Engineering: Biofactories for Food Production in the Century XXI. Springer Science & Business Media. str. 154. ISBN 978-3-319-03880-3.