Bledi luskinar
| Bledi luskinar | |
|---|---|
| |
Znanstvena klasifikacija 
| |
| Kraljestvo: | Fungi |
| Oddelek: | Basidiomycota |
| Razred: | Agaricomycetes |
| Red: | Agaricales |
| Družina: | Strophariaceae |
| Rod: | Pholiota |
| Vrsta: | P. lenta |
| Dvočlensko ime | |
| Pholiota lenta (Pers.) Singer (1951) | |
| Sinonimi | |
| |
Bledi luskinar (znanstveno ime Pholiota lenta) je gliva iz rodu luskinarjev (Pholiota).
Značilnosti[uredi | uredi kodo]
Klobuk bledega luskinarja je širok od 4 do 7 cm, konveksen in gladek. V vlažnem vremenu je zelo mazav in lepljiv, v mladosti prekrit z drobnimi vlaknastimi luskami, ki so še posebej izrazite v suhem vremenu in postajajo vedno bolj goste proti robu klobuka. Luske niso pritrjene in v starosti odpadejo. Prevladuje belkasta barva, v sredini je ilovnato oker. Razmeroma mesnat in trd.[1][2]
Lističi so gosti, najprej belkasti, potem ilovnate barve. Neenakih dolžin, z vmesnimi lističi. So prirasli in se rahlo spuščajo po betu.[1]
Bet je visok od 5 do 8 centimetrov, debel od 0,7 do 1 centimetra, valjast, pri dnu pogosto uvit in rahlo zadebeljen, poln, bel, pri dnu rjavkast ali rumenkast; prekrit z vlaknato belimi luskami, ki v starosti odpadejo. Nima obročka ali ostankov zastirala.[1][2]
Meso je belkasto in žilavo. V spodnjem delu beta rjavkasto. Brez posebnega vonja, okus pa spominja na redkvico.[1]
Razširjenost in življenjski prostor[uredi | uredi kodo]
Bledi luskinarji rastejo konec poletja in jeseni v gozdovih na odpadlem listju ali iglicah in ostankih lesa. So razmeroma pogosti in razširjeni po celotni severni polobli.[1]
Mikroskopske značilnosti[uredi | uredi kodo]
Trosni prah je rjavkast. Trosi so ovalne, fižolaste oblike in merijo 6-7 x 3-4 µm.[2]
Podobne vrste[uredi | uredi kodo]
- prožni luskinar (Pholiota gummosa)
- ogljeni luskinar (Pholiota carbonaria)
Uporabnost[uredi | uredi kodo]
Neužiten.
Galerija slik[uredi | uredi kodo]
-
Klobuk, lističi in bet -
Trosi
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
