Bancroftovo pravilo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Bancroftovo pravilo pravi: "V dvofaznem sistemu, predstavlja faza, v kateri je emulgator bolje topen, zunanjo fazo."

Ime je dobilo po ameriškem fizikalnem kemiku Wilderju Dwightu Bancroftu.

V vseh tipičnih emulzijah so majhni delci (notranja/diskretna faza) suspendirani v tekočini (notranja/kontinuirana faza). V emulziji olje v vodi je olje notranja faza, medtem ko je voda zunanja faza.

Po Bancroftovem pravilu tipa emulzije (olje v vodiO/V ali voda v oljuV/O) ne določata deleža komponent, temveč zgolj to, v kateri komponenti je emulgator bolje topen. To na primer pomeni, da čeprav lahko obstaja zmes, ki je sestavljena iz 60 % olja in 40 % vode, bo izbrani emulgator, ki je bolje topen v vodi, ustvaril sistem olje v vodi, in ne voda v olju.

Obstajajo izjeme Bancroftovemu pravilu (npr. mikroemulzije), vendar je to praktično pravilo čez palec, ki velja za večino sistemov.

Hidrofilno-lipofilno ravnotežje (HLB) surfaktanta se lahko uporabi, da se določi, ali je surfaktant dobra izbira za želeno emulzijo ali ne.

  • V emulzijah O/V – se uporablja emulgatorje, ki so bolje topni v vodi kot v olju (surfaktanti z veliko vrednostjo HLB).
  • V emulzijah V/O – se uporablja emulgatorje, ki so bolje topni v olju kot v vodi (surfaktanti z majhno vrednostjo HLB).

Bancroftovo pravilo pove tudi, da je tip emulzije pogojen z emulgatorjem, ki mora biti topen v zunanji fazi. To empirično dognanje je mogoče poenostaviti tako, da se glede na medfazno napetost med fazno mejo oljnega in pa vodnega surfaktanta.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]