Pojdi na vsebino

Bab Agnau

Bab Agnau
باب اكناو (arabsko)
ⵜⴰⵡⵓⵔⵜ ⴰⴳⵏⴰⵡ (berbersko)
Zemljevid
Druga imenaBab al Kohl, Bab al Qasr
Splošni podatki
Tipmestna vrata
Arhitekturni slogalmohaška maroška arhitektura
LokacijaRue Moulay Ismail, Marakeš
Koordinati31°37′3.4″N 7°59′26.4″W / 31.617611°N 7.990667°W / 31.617611; -7.990667
Dokončano1188–1190
Tehnični podatki
Materialpeščenjak, opeka

Bab Agnau (arabsko باب اكناو, berbersko ⵜⴰⵡⵓⵔⵜ ⴰⴳⵏⴰⵡ)[1] so ena od najbolj znanih mestnih vrat Marakeša, Maroko. Njihovo gradnjo se pripisuje almohadskemu kalifu Abu Jusufu Jakubu al-Mansurju.[2] Dokončana so bila okoli leta 1188.[3] ali 1190.[4]

Vrata so bila glavni javni vhod v kraljevo kasbo (citadelo) v južnem delu marakeške medine.[5] V kasbi, ki jo je zgradil Jakub al-Mansur, so mošeja el-Mansur (ali mošeja Kasba), Saadske grobnice, palača el-Badi in glavna kraljeva palača (Dar al-Mahzen).[2]

Etimologija

[uredi | uredi kodo]

Beseda bab (arabsko باب) v arabščini pomeni vhod ali vrata. Beseda agnau naj bi bila berberskega izvora in imela več zgodovinskih pomenov, vključno z nemimi osebami in kasneje s črnci (Gnava). Natančna konotacija, ki jo je imela v zvezi z vrati, še vedno ni jasna.[6] Ime bi se dobesedno lahko prevedlo tudi kot "ovca brez rogov".[5][7] Morebitno povezavo z Gnavo bi lahko razložili z dejstvom, da so vrata v južnem delu mesta in so delno obrnjena proti jugu, torej stran od berberske Severne Afrike proti črni podsaharski Afriki.[5]

Vrata so imenovali tudi Bab al-Qasr (Vrata palače) in Bab al-Kuhl (Vrata kajala).[8]

Bab Agnau v 1920. letih

Vrata se nahajajo tik znotraj obzidja glavne mestne medine na severozahodnem vogalu kasbe. Njihova funkcija je bila predvsem dekorativna, saj so že znotraj mestnega obzidja.[2][9] Vrata sta kljub temu prvotno obdajala dva bastijona, okronana z merloni, prehod v notranjost pa je bil prelomljen, se pravi da se je pred izhodom obrnil za 90 stopinj.[10] Nad vrati je terasa, do katere vodi notranje stopnišče.[2] Zasnova vrat je podobna zasnovam drugih mestnih vrat, na primer Bab er-Rouah v Rabatu.[3] Bočnih stolpov in pokrite veže ni več, obok vrat pa je delno zapolnjen z manjšim in preprostejšim opečnim lokom. Zmanjšanje oboka je najverjetneje iz časa alauitskega sultana Sidija Mohameda ibn Abdalaha, ki je izvedel številna dela na območju kasbe.[11] Sedanje majhno odprto dvorišče za vrati je bilo zgrajeno kasneje.[12]

Izklesano okrasje pročelja s cvetličnimi motivi in kufskim arabskim napisom

Vrata so ohranila svojo bogato kamnito izklesano okrasje iz obdobja Almohadov, ki je spet primerljivo z vrati Bab er-Rouah in Bab Oudaia v Rabatu.[2] Fasada je zgrajena iz peščenjaka, verjetno iz kamnolomov na območju Gueliza blizu Marakeša.[13][14]

Kamnite dele je načel čas, predvsem nekaj zgornjega okrasja.[15] Razpadanje se pripisuje predvsem prisotnosti topnih soli v malti, zlasti kloridov in sulfatov. Na stanje vpliva tudi onesnaženost zraka.[13]

Sklici

[uredi | uredi kodo]
  1. »Bab Agnaw«. Archnet. Pridobljeno 16. junija 2020.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 Deverdun, Gaston (1959). Marrakech: Des origines à 1912. Rabat: Éditions Techniques Nord-Africaines.
  3. 3,0 3,1 Bennison, Amira K. (2016). The Almoravid and Almohad Empires. Edinburgh University Press. str. 324.
  4. Salmon, Xavier (2018). Maroc Almoravide et Almohade: Architecture et décors au temps des conquérants, 1055-1269. Paris: LienArt.
  5. 5,0 5,1 5,2 Rogerson, Barnaby (2001). Marrakesh, Fez, Rabat. CT, USA: The Globe Pequot Press. str. 107.
  6. Deverdun 1959, str. 230.
  7. Humphrys, Darren (2010). Frommer's Morocco. NJ, USA: Wiley Publisher, Inc. str. 126.
  8. Deverdun 1959, str. 229-230.
  9. DK Eyewitness Travel Guide: Morocco. London: Dorling Kindersley. 2002. str. 239.
  10. Deverdun 1959, str. 230-231.
  11. Deverdun 1959, str. 480.
  12. Deverdun 1959, str. 217.
  13. 13,0 13,1 Lazzarini, Lorenzo (Julij–september 2007). »Insight into the conservation problems of the stone building "Bab Agnaou", a XII cent. monumental gate in Marrakech (Morocco)«. Journal of Cultural Heritage. 8 (3): Pages 315–322. doi:10.1016/j.culher.2007.02.002.
  14. Şalmon 2018, str. 260.
  15. Deverdun 1959, str. 231.