Baalbeški kamni
Baalbeški kamni je šest masivnih rimskih[1] obdelanih kamnitih blokov v Baalbeku (starodavni Heliopolis) v Libanonu, za katere je značilen megalitski gigantizem, ki mu v antiki ni para.
Najmanjši trije so del temeljne stene v rimskem kompleksu templja Jupitra Baala (heliopolitskega Zevsa) na Tel Baalbeku in so znani kot Trilithon. Vsak od teh je ocenjen na približno 750–800 ton.
Preostali trije so rimski monoliti, ki niso del večje strukture, običajno znani kot Kamen noseče ženske (ocenjen na 1000 t), Južni kamen (ocenjen 1242 t) in Pozabljeni kamen (ocena 1650 t). To so v obratnem vrstnem redu prvi, tretji in peti največji znani kamni, ki so jih kdaj izkopali v človeški zgodovini. Menijo, da so bili namenjeni bližnjemu kompleksu Jupitrovega templja, verjetno kot dodatek k Trilithonu; vendar jih morda zaradi njihove velikosti nikoli niso odstranili iz kamnoloma. Niso jih uporabljali od njihovega pridobivanja v starih časih.[2]
Številne arheološke ekspedicije so odšle na najdišče od 19. stoletja, predvsem nemške in francoske skupine, raziskave pa so se nadaljevale v 21. stoletju.[3]
Kamen noseče ženske[uredi | uredi kodo]
Kamen noseče ženske (arabsko حجر الحبلي, latinizirano: Ḥajar el-Ḥible), imenovan tudi Prvi monolit, še vedno leži v starodavnem kamnolomu na razdalji 900 m od tempeljskega kompleksa Heliopolis.[4] Čeprav je najmanjši od treh monolitov, je tudi najbolj znan zaradi svojega lepega stanja, mogočnega kota, pod katerim leži, in tega, da nikoli ni bil popolnoma skrit z zemljo.
Leta 1996 je geodetska ekipa avstrijskega mesta Linz opravila topografske meritve na lokaciji, katere namen je bil ugotoviti točne dimenzije obeh monolitov in njuno možno uporabo pri gradnji velikanskega Jupitrovega templja.[5] Po njihovih izračunih blok tehta 1000,12 t[6] in tako praktično potrjuje starejše ocene, kot je ocena Jean-Pierra Adama.[7]
Pravokotni kamniti blok je:
- 20,31–20,76 m dolg
- 4 m širok na dnu
- 4,14–5,29 m širok na vrhu
- 4,21–4,32 m visok
- Ocenjena gostota je 2,6–2,8 g/cm³
Za imenom se skriva več zgodb. Eden pravi, da je monolit poimenovan po nosečnici, ki je prebivalce Baalbeka pretentala, da je vedela, kako premakniti velikanski kamen, če bi jo le hranili, dokler ne bi rodila.[8] Drugi pravijo, da ime izhaja iz legend, da je bila nosečim džinom dodeljena naloga rezanja in premikanja kamna, medtem ko drugi pravijo, da ime odraža prepričanje, da ženska, ki se dotakne kamna, doživi povečanje plodnosti.[9]
Južni kamen[uredi | uredi kodo]
Južni kamen (arabsko حجر القبلي, latinizirano: Ḥajar el-Guble), imenovan tudi drugi monolit, je bil ponovno odkrit v istem kamnolomu v 1990-ih. S svojo težo, ocenjeno na 1242 t, presega celo dimenzijo Kamna noseče ženske.[10] (Glede poimenovanja je nekaj zmede, ker je bila njegova lokacija pozabljena, zato nekateri viri opredeljujejo južni kamen kot alternativno ime kamna noseče ženske.)
To so mere pravokotnega kamnitega bloka ob predpostavki, da je njegova oblika skladna v še vkopanih delih:
- 19,5–20,5 m dolg
- 4,34–4,56 m širok
- 4,5 m višine
- Ocenjena gostota je 2,6–2,8 g/cm³
Pozabljeni kamen[uredi | uredi kodo]
Pozabljeni kamen, imenovan tudi tretji monolit, so leta 2014 v istem kamnolomu odkrili arheologi nemškega arheološkega inštituta. Njegova teža je ocenjena na približno 1650 ton, zaradi česar je največji kamen, ki je bil kdaj izkopan.[11]
Meri:
- Dolžina 19,6 m
- 6 m širok
- vsaj 5,5 m visok (še delno zasut)
Triliton[uredi | uredi kodo]
Triliton (grško Τρίλιθον), imenovan tudi Trije kamni, je skupina treh vodoravno ležečih velikanskih kamnov, ki tvorijo del podnožja templja Jupitra Baala v Baalbeku. Lokacija megalitskih struktur je na vrhu hriba v regiji, znanem kot Tel Baalbek. Vsak od teh kamnov je dolg 19 metrov, visok 4,2 metra in debel 3,6 metra ter tehta okoli 750–800 ton. Podporna kamnita plast spodaj vsebuje številne kamne, ki tehtajo približno 350 ton in so široki 11 metrov.
Čeprav ne tvorijo trilitona v sodobnem arheološkem smislu, so znani kot triliton najkasneje od zgodnjega bizantinskega obdobja.[12]
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Adam, Jean Pierre; Anthony Mathews (1999). Roman Building: Materials and Techniques. Routledge. str. 35. ISBN 978-0415208666.
- ↑ Ruprechtsberger 1999, str. 7–56
- ↑ Adair, Aaron. »Moving the Stones of Baalbek–The Wonders of Roman Engineering«. Fleeing Nergal, Seeking Stars. Pridobljeno 2. marca 2016.
- ↑ Ruprechtsberger 1999, str. 10
- ↑ Ruprechtsberger 1999, str. 9–11
- ↑ Ruprechtsberger 1999, str. 15, the calculation is based on a length of 21 m.
- ↑ Adam 1977, str. 52: 970 t
- ↑ Ruprechtsberger 1999, str. 12f.
- ↑ Doyle, Paul (1. marec 2012). Lebanon. Bradt Travel Guides. str. 213–. ISBN 9781841623702. Pridobljeno 12. marca 2013.
- ↑ Ruprechtsberger 1999, str. 17
- ↑ »Archaeologists Discover The World's Largest Ancient Stone Block«. io9. Pridobljeno 29. novembra 2014.
- ↑ Sophocles, Evangelinos Apostolides (1914). Greek Lexicon of the Roman and Byzantine Periods. Cambridge, Massachusetts: Harvard University Press. str. 1092.
Literatura[uredi | uredi kodo]
- Adam, Jean-Pierre (1977), »À propos du trilithon de Baalbek: Le transport et la mise en oeuvre des mégalithes«, Syria (v francoščini), 54 (1/2): 31–63, doi:10.3406/syria.1977.6623
- Ruprechtsberger, Erwin M. (1999), »Vom Steinbruch zum Jupitertempel von Heliopolis/Baalbek (Libanon)« [From the quarry to the Jupiter temple of Heliopolis/Baalbek (Lebanon)], Linzer Archäologische Forschungen (v nemščini), 30: 7–56
- Massih, Jeanine Abdul (2015). »The Megalithic Quarry of Baalbek: Sector III the Megaliths of Ḥajjar al-Ḥibla«. Journal of Eastern Mediterranean Archaeology & Heritage Studies. Penn State University Press. 3 (4): 313–329. doi:10.5325/jeasmedarcherstu.3.4.0313. JSTOR 10.5325/jeasmedarcherstu.3.4.0313.
Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]
