Arnošt Muka

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Arnošt Muka
Portret
Arnošt Muka (1896)
Rojstvo10. marec 1854({{padleft:1854|4|0}}-{{padleft:3|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2][3]
Großhänchen[d]
Smrt10. oktober 1932({{padleft:1932|4|0}}-{{padleft:10|2|0}}-{{padleft:10|2|0}})[1][2][3] (78 let)
Budyšin[1]
NarodnostLužiški Srb
Druga imenaKarl Ernst Mucke
Državljanstvo Nemčija
Poklicpisatelj, učitelj, filolog
Poznan poslovar gornjelužiščine
Arnošt Muka
Grob Arnošta in Loske Muke na pokopališču Mihaela v Budyšinu.

Arnošt Muka (nemško Karl Ernst Mucke), lužiški pisatelj, folklorist, organizator lužiškega narodnega kulturnega življenja in literarnega tiska ter ustanovitelj lužiškega muzeja, * 10. marec 1854, Großhähnchen (Wulki Wosyk), † 10. oktober 1932, Budyšin (Bautzen)

Življenje[uredi | uredi kodo]

Arnošt Muka se je rodil kot najstarejši sin posestnika Jana Jurija Muka (1824–1875, Johann Georg Mucke) in Marije Mitašec (1830–1894, Maria Mittasch). V Budyšinu je obiskoval osnovno šolo od 1860 do 1866 in gimnazijo od 1866 do 1874, kjer je tudi opravil zaključni izpit. Postal je član lužiškega gimnazijskega društva Societas Slavica Budissinensis. Nato je med letoma 1874 in 1879 študiral teologijo, filologijo in slavistiko v Leipzigu, kjer je oktobra 1879 opravil izpit za višje učitelje, nato pa preizkusno leto preživel na gimnaziji v Zittauu. Muka je bil soustanovitelj amaterskega gledališča mladih Lipe Serbske. Bil je aktiven v lužiškem ljubiteljskem gledališkem gibanju in je ustanovitelj zbirke Prěnja serbska dźiwadłowa zběrka (Prva zbirka lužiške drame), ki jo je objavljal od 1880 do 1923.

Po imenovanju na srednjo šolo Budyšin leta 1880 je bil Muka aktiven v združenju Budyska bjesada, ki je sledilo lužiškim domoljubnim ciljem. Na zahtevo takratnega župana mesta Budyšin Löhra so Muka kljub protestu direktorja Kreusslerja leta 1883 premestili v Chemnitz. Leta 1887 je Muka dobil mesto na gimnaziji v Freibergu, kjer je bil leta 1901 imenovan za profesorja, leta 1912 pa za namestnika direktorja. Ko se je leta 1916 upokojil, se je preselil v Budyšin, kjer se je dalje ukvarjal z izdajateljstvom.

Muka se je poročil leta 1881, njegova prva žena je umrla leta 1893. Leta 1909 se je poročil z Aloisio Valentino, roj. kot Loska Irmlerová.

Delovanje[uredi | uredi kodo]

Muka velja za pokrovitelja in mecena Jakuba Bart-Ćišinskega, s katerim je leta 1875 ustanovil lužiško študentsko srečanje Schadźowanka in literarno-kulturno Mlado lužiško gibanje. Je ustanovitelj lužiškega muzeja, bil je častni predsednik lužiškega znanstvenega društva Maćica Serbska od leta 1922, član od leta 1874 in častni član od leta 1904. Leta 1887 je postal častni član Lausitzer Predigergesellschaft zu Leipzig. Bil je tudi član akademij znanosti v Krakovu (1895), Zagrebu (1896), Pragi (1897), Beogradu (1903), Sankt Peterburgu (1913) in Varšavi (1925), Društva znanosti v Pragi (1903) in Ruskega arheološkega društva (1911).

V življenju si je pridobil vzoren sloves razvijalca in širitelja lužiške književnosti in tiska. Bil je urednik zbranih del Handrije Zejler (1883–1891), urednik leposlovne kulturne revije Łužica (1882–1907) in urednik Časopis Maćicy Serbskeje (1894–1932). Njegovo glavno delo pa je več kot 2500-stranski Slovar dolnjesrbskega jezika in njegovih narečij.

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Muka je prejel srbski red svetega Save (1893), ruski red svetega Stanislava (1900), črnogorski red Danila (1906), ruski red sv. Ane III. razreda (1914) in saški red Albrehta I. razreda (1916). V Budyšinu so po njem poimenovali ulico Dr.-Ernst-Mucke-Strasse, ki vodi do Lužiškosrbskega doma; v Cottbusu je po njem imenovana Ernst-Mucke-Straße, od leta 2002 pa tudi trg Ernst-Mucke v okrožju Schmellwitz.

Na hiši na Weigangstrasse 16 v Budyšinu, kjer je od leta 1917 do 1932 Arnošt Muka živel, se nahaja plaketa z njegovim obrazom.

Dela[uredi | uredi kodo]

Literatura[uredi | uredi kodo]

  • Arnošt Muka – ein Sorbe und Universalgelehrter. Zv. Podstupimske Pśinoski k Sorabistice, Band 6. Universitätsverlag. 2004. ISBN 3-937786-26-0.
  • Gerhart Schröter (1997) (v nemščini). "Mucke, Ernst ". V Neue Deutsche Biographie (NDB). 18. Berlin: Duncker & Humblot. str. 256 et seq.. (polno besedilo na spletu)
  • Gunter Spieß: Muka, Arnost. V: Friedrich Beck in Eckart Henning (ur. ): Brandenburški biografski leksikon (= posamezna publikacija Brandenburške zgodovinske komisije e. V., zvezek 5). Verlag für Berlin-Brandenburg, Potsdam 2002, ISBN 3-935035-39-X, str. 288-289.
  • Muka, Arnošt. V: Ernst Eichler (ur.) ): Slavistika v Nemčiji od začetkov do 1945. Domowina-Verlag, Bautzen 1993, ISBN 3-7420-1538-9, str. 275-277 (s sliko)
  • František Pastrnek in Josef Páta : Arnošt Muka. Nákladem České akademie věd a umění, Praha 1933 (s sliko in bibliografijo)
  • Otto Lehmann : Nekrolog. V: Nova lužiška revija . Letnik 108, 1932, str. 189-195
  • Schwela : profesor dr. Ernst Mucke † 10. oktober 1932. V: Niederlausitzer Mitteilungen. Letnik 21, Guben 1933, str. 136-137
  • Serbski biografiski słownik [Lužiški biografski leksikon]. Ludowe nakładnistwo Domowina, Budyšin 1970, str. 187–188
  • Jan Petr: Muka, Arnošt. V: Nowy biografiski słownik k stawiznam a kulturje Serbow. Domowina, Budyšin 1984, str. 400–401 (s sliko)
  • Bruno Volger: Saški učenjaki, umetniki in pisatelji z besedami in slikami z dodatkom: "Nesaška" Volger, Leipzig-Gohlis 1908, str. 107–108 (s sliko, digitalizirana različica )
  • Nemški, Avstro-Ogrski in Švici učenjaki, umetniki in pisatelji v besedi in sliki. 2. Izdaja, Steinhage, Hannover 1910, str 506 (s sliko)

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 Record #118585614 // Gemeinsame Normdatei — 2012—2016.
  2. 2,0 2,1 Brockhaus Enzyklopädie
  3. 3,0 3,1 The Fine Art Archive — 2003.
  4. Die historische Grammatik Arnošt Mukas und ihre Bedeutung für die Entwicklung der niedersorbischen Sprache. Podstupimske pśinoski k Sorabistice – Potsdamer Beiträge zur Sorabistik. Universitätsverlag Potsdam. 2004. str. 9–11. ISBN 978-3-939469-56-8. ISSN 1615-2476.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]