Anton Ukmar

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Anton Ukmar - Miro
Portret
Rojstvo6. december 1900({{padleft:1900|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:6|2|0}})
Prosek
Smrt21. december 1978({{padleft:1978|4|0}}-{{padleft:12|2|0}}-{{padleft:21|2|0}}) (78 let)
Koper
PripadnostŠpanska republikanska armada, italijanski partizanski odredi
Aktivna leta1936 - 1954
Poveljstvakomandant 6. operativne cone v severni Italiji
Drugo delodružbeno politični delavec

Anton Ukmar (partizansko ime Miro), italijansko-slovenski partizan in politični delavec, * 6. december 1900, Prosek pri Trstu, † 21. december 1978, Koper.

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Ljudsko šolo je obiskoval v rojstnem kraju (1907-1912), 2 razreda meščananske šole v Trstu (1912-1914), do 1917 je priložnostno delal na domačem posestvu in gradu Miramar, nato služboval pri železnici na Tržaškem (1917-1926), tu začel 1917 sodelovati v delavskem gibanju, postal član Zveze komunistične mladine Italije (1921), leta 1926 pa Komunistične partije Italije (KPI), potem bil istega leta kot mnogi Slovenci službeno premeščen v Genovo, naslednje leto (1927) pa aretiran in odpuščen iz službe.

Po navodilu CK KPI je sodeloval v akcijah narodnih revolucionarjev na Tržaškem in jih pridobival za enotno protifašistično fronto. Avgusta 1929 se je pred ponovno aretacijo umaknil v Ljubljano, odšel še istega leta v Pariz, kjer je pri CK KPI sodeloval v nacionalni komisiji ter pri glasilu KPI in KPJ Delo. Leta 1931 je bil delegat na 4. kongresu KPI v Kölnu, 1931–1932 je pomagal obnavljati partijske organizacije v Italiji, v letih 1932–1934 je obiskoval 1-letni tečaj leninske šole s politično prakso v tovarni Egorovo v Leningradu, od 1934–1936 pa komunistčno univerzo za ekonomsko–politične vede (KUNMZ) v Moskvi.

Spominska plošča Antonu Ukmarju v Liguriji

Leta 1936 ga je KPI poslala v Španijo: tu je bil sodelavec pri organizaciji obveščevalne službe ter politični komisar oddelka protiobveščevalne službe republikanske armade med špansko državljansko vojno; 1938–1939 šef personalne službe v mednarodni brigadi (12. mednarodna brigada »Giuseppe Garibaldi«) in komisar čete mitraljezcev v bojih na Ebru; delal v oddelku za kadre pri KP Španije. Po umiku republikanske vojske 1939 je bil februarja 1939 interniran v taborišču Argelés (Francija), od marca 1939 do konca 1940 inštruktor pri odporniškem gibanju proti italijanskemu okupatorju v Etiopiji, 1941 se je vrnil v Pariz, bil aretiran, interniran (Verenet d'Ariège) in zaprt (Castres) do pobega 1942, ko se je posvetil organizaciji partizanskih odredov v južnih francoskih provincah. Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je bil poslan v Ligurio, tu postal član odbora za narodno osvoboditev, organizator partizanskih čet, 1944 komandant 6. operativne cone v severni Italiji, 1945 komandant Genove s provinco; ker je Genovo aprila 1945 osvobodil z enotami odporniškega gibanja, je postal njen častni meščan.

Junija 1945 se je vrnil v Jugoslavijo, kjer je delal na raznih funkcijah: bil je član izvršnega komiteja KPS in odbornik slovensko-italijanske antifašistične unije (SIAU) za Julijsko krajino; 1947 izvršnega komiteja KP STO ter predsednik odbora OF za STO in Zveze partizanov. Leta 1954 se je za stalno naselil v Kopru, kjer je bil tudi član raznih družbeno političnih organizacij.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

Odlikovanja[uredi | uredi kodo]

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]