Amor Vincit Omnia (Caravaggio)

Amor Vincit Omnia
Umetnik	Caravaggio
Leto	1601–1602
Tehnika	olje na platnu
Mere	156 cm × 113 cm
Kraj	Gemäldegalerie, Berlin

Amor Vincit Omnia (Ljubezen premaga vse) tudi Amor Victorious, Victorious Cupid (Amor kot zmagovalec) je slika italijanskega baročnega slikarja Caravaggia. Oljna slika velikosti 156 x 113 cm na platnu je nastala leta 1602 in je od leta 1815 v berlinskih muzejih.

Vsebina in tehnologija

Goli, temnokrili Kupid v obliki najstnika sedi na nebesni globus, ki je v veliki meri pokrita s prtom. Desno in levo, pa tudi pri njegovih nogah, ležijo glasbila in glasbena knjiga, kompasi in kvadrati, krona, palica, vijolična draperija, knjiga s peresom, lovorov venec in kosi oklepa. V desni roki drži lok in dve puščici: rdečo (pravzaprav zlato), ki vzbuja ljubezen in črno (svinčeno), zaradi katere ugasne. Njegova glava je nagnjena v levo. Poza se zdi nestabilna: prste desne noge nasloni na tla, medtem ko levo nogo upogne na mizo do pasu. Noge so tako široko razprte, da se vidi celo mednožje. Leva roka je obrnjena na hrbet - umazani nohti na nogah pa so značilna realistična podrobnost.

Umetnik uporablja svetlečo svetlobo in visoko kontrastni chiaroscúro, zaradi česar je njegov motiv videti še posebej živ. Prevladujejo kot so rjava, oljčna in caput mortuum (vijolično obarvana rdeča) s povezavami do rdeče, rumene in modre barve.

• 
  Prsti desne noge
• 
  Pernati konci puščic
• 
  Desno koleno z nebesnim globusom v ozadju

Razlaga in zgodovina

Agostino Carracci: Omnia Vincit Amor (1577)

Upodobitev zmagovitega Amorja izvira iz zmage Erosa nad Panom. V tradicionalni razlagi ime Pan pomeni "vse", "vsi". Tako ljubezen premaga vse, kot pravi alternativni naslov Amor vincit omnia. Tetiva se je zlomila - orožje je služilo svojemu namenu. Premagani Pan predstavlja simboli svetovne moči, umetnosti in znanosti. Tako je sporočilo o vsemogočnosti ljubezni bolj brezčasno in lažje razumljivo. Kupidov sedež je nebesni globus - zato njegova zmaga sega onkraj zemeljskega. Provokativna golota pa ni božanska, ampak ostaja zgolj povezana z modelom. Tudi to je ponovitev, prav tako predmeti, ki nadomeščajo Pana.

Joachim von Sandrart je sliko opisal leta 1675 v svoji Teutsche Academie. Ocenil je starost modela na približno dvanajst let. Sandrart poroča, da je bila slika po njegovem nasvetu med slikarsko predstavo pokrita z zelenim žametom in je izšla šele na koncu, ko so si ogledali vse druge slike: »... ker so bile sicer vse druge redkosti grde / tako da ga lahko imenujemo mrk vseh slik [...]«

Latinski naslov sega v Vergilijevo eklogo: Omnia vincit amor: et nos cedamus Amori. Po prevodu Michaela von Albrechtsa: Kupid premaga vse; zato tudi mi želimo biti poslušni Kupidu! (Eklogen 10.69, Bucolica).

Naročnik je bil Vincenzo (Marchese) Giustiniani. Slika je prišla v Berlin leta 1815 po razpadu Giustinianijeve zbirke.

Reakcije

"Nebeški Kupid" avtorja Giovannija Baglioneja

Nebeški Kupid premaga zemeljskega Kupida (1602/03, Berlin Gemäldegalerie)

V nasprotju z Giovannijem Baglionejem Nebeški Kupid ujame zemeljskega Kupida z demonom. Oboroženi napadalec je videti kot nadangel in v desni roki drži rdeč žareč sveženj žarkov. Zemeljski Kupid v levi roki drži zlomljene puščice, z desno pa lok. Zadnjico obrača proti gledalcu in puščice drži blizu sebe. To kaže na homoseksualnost.

Razprave v 21. stoletju

Med razpravo o otroški pornografiji, ki jo je sprožila afera Edathy, je slika naletela na kritike. V odprtem pismu berlinski Gemäldegalerie je bila upodobitev dečka zaradi obscenosti prizora in starosti modela obsojena kot žaljiva, in zahteve glasne da se podoba odvzame iz javnosti. Direktor muzeja prof. Bernd Lindemann je odločno zavrnil obtožbe in navedel umetniško svobodo ter trditve označil za absurdne. V komentarju za spletno revijo Telepolis je Bettina Hammer zahteve spet videla kot logično posledico trenutne razprave.

Literatura

• Jürgen Müller: Der Maler als Pasquino – Spott, Kritik und Subversion. Eine neue Deutung von Caravaggios Amor vincitore, in: Uwe Israel, Marius Kraus u. Ludovica Sasso (Hrsg.): Agonale Invektivität: Konstellationen und Dynamiken der Herabsetzung im italienischen und deutschen Humanismus, Heidelberg 2021 (Das Mittelalter. Perspektiven mediävistischer Forschung. Beihefte, Band 17), S. 143–190.[1]
• Valeska von Rosen: Caravaggios Eromenos. Der „Amor“ für Vincenzo Giustiniani, in: Jörn Steigerwald u. Valeska von Rosen (Hrsg.): Amor sacro e profano. Modelle und Modellierungen der Liebe in Literatur und Malerei der italienischen Renaissance, Wiesbaden 2013, S. 333–361.
• Sonja Lechner: Nuda veritas – Caravaggio als Aktmaler. Rezeption und Revision von Aktdarstellung der römischen Reifezeit, München 2006, S. 119–138.
• Lothar Sickel: Caravaggios Rom. Annäherungen an ein dissonantes Milieu, Berlin/Emsdetten 2003, S. 132–167.
• Rudolf Preimesberger: Michelangelo da Caravaggio – Caravaggio da Michelangelo. Zum ‚Amor‘ der Berliner Gemäldegalerie, in: Valeska von Rosen, Klaus Krüger u. Rudolf Preimesberger (Hrsg.): Der stumme Diskurs der Bilder. Reflexionsformen des Ästhetischen in der Kunst der Frühen Neuzeit, München/Berlin 2003, S. 243–260.
• Herwarth Röttgen: Caravaggio. Der irdische Amor oder der Sieg der fleischlichen Liebe, Frankfurt am Main 1993.
• Andreas Prater: Licht und Farbe bei Caravaggio. Studien zu Ästhetik und Ikonologie des Helldunkels, Stuttgart 1992, S. 149–156.
• Veronika Schroeder: Tradition und Innovation in Kabinettbildern Caravaggios, München 1988.