Alezija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Vercingetoriksov spomenik v Aleziji (Alise-Sainte-Reine)
Utrdbe, ki jih je zgradil Cezar v Aleziji;
• na manjši sliki desno zgoraj je prikazan položaj Alezije v Galiji
• krog na severozahodnem odseku utrdb označuje njihovo šibko mesto

Alezija (latinsko: Alesia), glavno mesto galskega plemena Mandubov, po Julij Cezarjevi osvojitvi pa rimsko mesto (oppidum) v Galiji.

Arheološka izkopavanja, ki v Alise-Sainte-Reine in Côte d'Or pri Dijonu potekajo že od časa Napoleona III., so dokazala, da je zgodovinska Alezija stala prav tam. Izkopavanja tega galsko-rimskega naselja na platoju Mont-Auxois še vedno potekajo. Rezultat zadnjih izkopavanj je odkritje napisa IN ALISIIA, ki je dokončno pregnal dvome nekaterih arheologov o identiteti najdišča. Pred tem odkritjem je veljala druga, manj akademsko utemeljena teorija o lokaciji Alezije, ki je trdila, da je stala v Franche-Comté ali v okolici Salins-les-Bainsa v pogorju Jura.

Cezarjevo obleganje Alezije[uredi | uredi kodo]

Alezija je bila okoli leta 58 pr. n. št. prizorišče odločilne bitke med Rimljani pod poveljstvom Julija Cezarja in Galci pod Vercingetoriksovim povljestvom. Izid bitke je odločal o usodi Galcev: zmaga Rimljanov bi pomenila zmago v galskih vojnah in podjarmljenje cele Galije. Borbe je podrobno opisal Cezar v svojih Komentarjih galskih vojn.[1] Najnovejša analiza najdišča v Alise-Sainte-Reine v celoti potrjuje Cezarjeve opise.

Oblegovalna dela, ki so jih Rimljani opravili v Aleziji, so velikanska. V samo šestih tednih so zgradili 15 km dolg obroč okopov okoli Alezije, nato pa še dodaten 21 km dolg obroč na zunanji strani svojih položajev, ki naj bi zaustavil galsko vojsko, ki je prihajala na pomoč obkoljeni Aleziji. Cezar piše, da je vojska štela 250.000 mož. Arheologi so oba obroča potrdili s fotografiranjem terena iz zraka.

Sklic[uredi | uredi kodo]

  1. ^ J. Cezar, Komentarjih galskih vojn, 7.68-69.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • M. Reddé, Alesia. Vom nationalen Mythos zur Archäologie, Verlag Philipp von Zabern, Mainz 2006, ISBN 3-8053-3531-8.
  • A. Berthier, A. Wartelle, Alésia, Nouvelles éditions latines, Pariz, 1990, str. 320.
  • J. Berger, Alésia, Chaux-des-Crotenay, 2004.
  • J.-P. Picot, Le Dictionnaire historique de la Gaule, des origines à Clovis, Pariz, La Différence, 2002.
  • D. Porte: Alésia, citadelle jurassienne, la Colline où soufflait l’Esprit, Cabédita, Yens sur Morge, 2000.
  • D. Porte, L’Imposture Alésia, Carnot, Pariz, 2004.
  • D. Munier, Alesia: Le sacrilège de César, [www.alesiadecesar.fr/]
  • H. Delbrück, Geschichte der Kriegskunst,Das Altertum.
  • M. Reddé, S. von Schnurbein, Alésia et la bataille du Teutoburg: Un parallèle critique des sources, Jan Thorbecke Verlag, Ostfildern, ISBN 978-3-7995-7461-7.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]