Alemanda

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Uvodni ritmični vzorec alemande

Alemanda (tudi allemande, almain, ali alman) (iz francoskega izraza za »nemški«) je bila ena najbolj priljubljenih plesnih oblik v baročni glasbi in stiliziran kot obvezni stavek v baročni suiti. Izvorno je alemanda predstavljala prvi stavek suite (pred couranto), kasneje pa je sledila uvodnemu stavku, npr. preludiju.

Alemanda je nemški dvorni ples z značajem mirne koračnice. Začenja ga predtakt, sicer pa je komponiran v 2/4 ali 4/4 taktu. Pojavil se je že v 15. stoletju (renesančna glasba) in je bil kot dvorni ples popularen predvsem v Angliji, na Nizozemskem in v Franciji. Okrog leta 1600 se je naglo razširil po vsej zahodni Evropi in kot instrumentalna skladba dobil svoje mesto kot suitni stavek. Danes so največkrat izvajane alemande v suitah in partitah J. S. Bacha. Značilnosti alemande so tonalni in motivični kontrasti ter sestavljanje kratkih melodičnih motivov v daljše sekvence. Te značilnosti je nasledila glasbena oblika tombeau. Italijanski in angleški skladatelji so alemande komponirali bolj svobodno in uporabljali različne tempe od larga do presta. V poznem 18. stoletju je bilo ime »allemanda« uporabljeno tudi za novo obliko tridobnega plesa, ki je napovedoval valček: Douze allemande op. 4 (1801) Carla Marie von Webra.

Priljubljenost alemande se je v komponistični praksi končala v prvi polovici 18. stoletja, v okviru plesnih prireditev pa že pred tem. Nemška izročila o poteku plesa ne obstajajo več, obstajajo pa francoski (Arbeau) in angleški (Inns of Court) plesni priročniki iz 16. stoletja, ki ga opisujejo.