Aleksander Sergejevič Višnjevski

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search
Aleksander Sergejevič Višnjevski
Portret
v Samarkandu, 2007
Rojstvo18. avgust 1955({{padleft:1955|4|0}}-{{padleft:8|2|0}}-{{padleft:18|2|0}})
Jekaterinburg
Smrt13. junij 2015({{padleft:2015|4|0}}-{{padleft:6|2|0}}-{{padleft:13|2|0}}) (59 let)
Jekaterinburg
Alma materUralska Državna Pedagoška Univerza
Poklicspeleolog
Leta aktivnosti1974 – 2015
Poznan pospeleologija, visokogorske jame
Domači krajJekaterinburg
OtrociKsenija A. Veršinina (rojena 1983)
PodpisПодпись Александра Сергеевича Вишневского.svg

Aleksander Sergejevič Višnjevski (tudi Aleksandr Sergeevič Višnevskij; [a] Александр Сергеевич Вишневский), ruski speleolog in jamar, * 18. avgust 1955, Sverdlovsk (danes Jekaterinburg), † 13. junij 2015, Jekaterinburg.

Najbolj znan je po raziskovanju jam na Uralu in v Uzbekistanu.[1][2][3] Po letu 2000 je območje na pogorju Čul-Bair postalo ena izmed svetovnih speleoloških vročih točk, saj je tu tudi jama Boybuloq, najgloblja jama v Aziji vzhodno od Črnega morja, in ena najglobljih jam na svetu.[4][5][6][7][8]

Življenje in delo[uredi | uredi kodo]

Njegov oče je bil Sergej Pantelejmonovič Višnjevski, polkovnik in vojaški inženirec, graditelj letališča Kolcovo v Sverdlovsku, njegova mati Marija Georgievna Višnjevskaja pa je bila kemičarka. Po osnovni in srednji šoli v Sverdlovsku je Višnjevski leta 1978 diplomiral na Fakulteti za geografijo in biologijo Uralske državne pedagoške univerze, tudi v Sverdlovsku. Po diplomi je bil razporejen na delovno mesto učitelja zemljepisa v vzgojnem zavodu za mladostnike v kraju Polunočnoe [Polnočno], na severu Sverdlovske oblasti. Februarja 1981 je bil premeščen v srednjo šolo v vasi Novoalekseevskoe, blizu Sverdlovska.[1][9] Leta 1984 se je vrnil v Sverdlovsk, učil je na Inštitutu za napredne študije v turizmu, od leta 1991 v turistični agenciji Speleocenter, leta 1995 pa je odprl trgovino Al'pur, z opremo za šport in rekreacijo.[1][10]

Jamarstvo[uredi | uredi kodo]

Za jame in jamarstvo se je Višnjevski začel zanimati v srednji šoli. Leta 1973 je kot študent geografije veliko potoval po Uralu skupaj s člani SGS (Sverdlovska mestna speleosekcija, danes Jamarsko društvo Jekaterinburg) – v SGS so ga sprejeli leta 1974.[11] Po diplomi leta 1978 je kot učitelj zemljepisa organiziral jamarske tečaje in izobrazil več generacij mladih jamarjev.[2] Leta 1984, ko se je vrnil v domače mesto, je začel delovati v turističnih in jamarskih organizacijah ZSSR. Leta 1989 je bil med ustanovitelji Jamarske zveze Urala (ASU), njen prvi predsednik. Postal je tudi eden od vodilnih članov Ruskega geografskega društva,[2] leta 1999 pa podpredsednik Ruske jamarske zveze.[12] Višnjevski je sodeloval v več znanstvenih projektih, pa tudi pri razvoju in uporabi novih jamarskih tehnologij in opreme, na primer vrvne tehnike.[2][13]

Organiziral ali vodil je več območnih in vsezveznih jamarskih odprav in izobraževalnih prireditev: leta 1976 dva jamarska tabora na Zahodnem Kavkazu, v pogorjih Fišt in Alek, leta 1977 odpravo v jamo Optimističeskaja v Ukrajini in vsezvezni jamarski tabor v pogorju Alek, leta 1978 7. konferenco o problemih speleoturizma v Permu, jamarski tabor v Gubahi, na Zahodnem Uralu in ob Bajkalskem jezeru, leta 1979 vsezvezno srečanje inštruktorjev jamarstva na Zahodnem Kavkazu, v pogorju Alek, leta 1980 jamarski tabor, tudi na Aleku, leta 1981 4. srečanje o jamarski tehniki krajev na Uralu in Sverdlovska, jamarski tabor na grebenu Kirktau in odpravo za iskanje jam na Čak-Čar, jugozahodni del grebena Gissar, oboje v Uzbekistanu, leta 1983 še eno tako odpravo na greben Gissar, izobraževalno vadbeni pohod na gorovje Alek, 7. srečanje o jamarski tehniki v Šihanu pri Čeljabinsku, raziskovalno odpravo v jamo Kujbiševskaja v pogorju Arabika, jamarski tabor na Severnem Uralu, leta 1985 izobraževalni tabor v pogorju Bzyb in odpravo v jamo Iljuhina na Arabiki, oboje na Zahodnem Kavkazu.[14]

V težkih letih za rusko jamarstvo, po razpadu Sovjetske zveze leta 1991, so njegove organizacijske sposobnosti, vztrajnost in finančna pomoč pomagali SGS in sverdlovsko-jekaterinburškemu jamarstvu na splošno ohraniti dediščino, predvsem pa raziskovalne vire prejšnjih let.[2][15] V letih za tem je Višnjevski vodil odprave in potovanja predvsem v Srednjo Azijo, pa tudi drugam, na primer v Italijo, v Nepal in na Norveško.[2][16][17]

Gorski greben Čul-Bair v Uzbekistanu, z vhodom v Jamo Višnjevskega

Uzbekistanske jame[uredi | uredi kodo]

Po odkritju Kijevske jame na planoti Kirktau v Uzbekistanu leta 1972, 2340 metrov nad morjem, ki je bila v naslednjih letih raziskana do globine 990 m in je bila v letih 1977-1978 najgloblja jama ZSSR,[18] so jamarji SGS v poznih sedemdesetih letih začeli iskati globoke jame na širšem območju.[19] Maja 1981 so našli jamo Zindan, 3100 metrov nad morjem, na grebenu Ketmen'-Čapta. Izvir pod jamo, na nadmorski višini 1300 metrov, je nakazoval, da bi jama lahko bila zelo globoka. Po smrti Sergeja Zenkova, ki je padel v brezno med poletno odpravo, so jamo preimenovali v Jamo Ural-Zenkov (Zindan). Naslednji odpravi, pozimi istega leta, med vodji je bil tudi Višnjevski, je uspelo prekopati sifon na -300 metrov in do januarja 1983 so dosegli končno globino 565 metrov, v sifonu, ki je bil preozek, da bi lahko prišli skozenj.[19][20] Iskalne odprave poleti 1983 so se vse končale brez uspeha in jamarji iz Sverdlovska so se odločili, da bodo svoje moči preusmerili na gorovje Arabika v Abhaziji, s sodelovanjem na odpravah drugih jamarskih društev. Vsega skupaj je Višnjevski vodil prek deset odprav v Uzbekistan, večino v jamo Boybuloq.[6]

Boyboluq[uredi | uredi kodo]

Vhod v Boybuloq, z Eleno Ljubavino

Leta 1985 so se jamarji iz Sverdlovska spet vrnili v Uzbekistan, da bi raziskali jame, katerih vhode je našla žepna odprava SGS v pogorje Hodža-Gur-Gur-Ata leta 1984.[6] Skupino petih so poslali na greben Surhan-Tau, da bi pogledali, ali je tam kakšna perspektivna jama. Na poti so jim domačini v vasi Kurganča, 1455 metrov nad morjem,[13] povedali za jamo višje na gori, iz katere vedno teče tenak curek vode. Vanjo se je leta 1971 odpravil vaščan iz najvišjega zaselka v Uzbekistanu, vasi Dehibolo, in se iz nje ni več vrnil. Jama da se imenuje Boybuloq – boy buloq v uzbeškem jeziku in v jeziku prebivalcev Dehibola, tadžiškem, pomeni bogat izvir.[3][21] Sledili so strugi potočka, ki je tekel iz jame, našli vhod, 2650 metrov nad morjem, in sledili ozkemu meandru, ki se je počasi vzpenjal, 600 metrov daleč in 90 metrov visoko, kjer se je obrnil skoraj nazaj in navzdol.[22] Kmalu so prišli do 27 metrov globokega brezna, na njegovem dnu pa našli človeške kosti. Kasneje se je izkazalo da je bil to Mustafaqul Zakirov, učitelj iz Dehibola, ki je prej že večkrat obiskal jamo, štiri ure hoda iz vasi. Maja 1971, ko je bila huda suša, se je odpravil do jame s sinom in tovornimi osli, da bi v vas prinesli vodo. Šel je v jamo, in ko se je plazil približno uro daleč,[22] je prišel do mesta malo nad prvim breznom, kjer mu je ugasnila petrolejka. V temi je zgrešil pot nazaj proti vhodu in padel v brezno.[5][3][6]

Ne samo Boybuloq, ampak večina jam tam okoli so neskončni nizi ozkih prehodov, skozi katere se komaj prebiješ, in kjer so možnosti za pomoč ali, bog ne daj, reševanje, tako rekoč nične,[23] kot se je izrazil Sergej Kuklev, član odprave Višnjevskega:

Vprašal sem Ilijo, kar sem najbolj previdno mogel, kako bi se lažje dalo priti skozi oviro sredi ozkega meandra, zgoraj ali spodaj? Ilija je malo pomislil, potem pa odgovoril, da prav gotovo spodaj. In tako sem se, sploščen kot morski list, stlačil v odprtino, komaj dosti veliko za mojo glavo. In v njej seveda obstal. Jamarski kombinezon, strgan na vseh mogočih mestih, se je ob nekaj zataknil in ni pustil naprej. Moral sem malo odnehati in zajeti sapo ... Nekomu, ki se zatakne v Boybuloqu, lahko pomagata samo gospod Bog ali pa lastne moči – za dva v dolgih ožinah nikakor ni prostora. Na eni prejšnjih odprav se je zgodilo, da je jamar na vrhu brezna odletel z vrvi, padel 17 metrov globoko in si zlomil obe nogi. Vse, kar smo lahko naredili, je bilo, da smo ga ves čas zalagali s tabletami proti bolečinam. Iz Boybuloqa se je fant z zlomljenima nogama plazil na površje dva dni ...[23]
Boybuloq - prerez jame s površjem SZ-JV, gledan z JZ

Sledile so nadaljnje odprave: leta 1986 je bila jama poglobljena na 400 metrov, leta 1987 na 500 metrov, posmrtne ostanke Zakirova so prinesli iz jame in vrnili njegovi družini, leta 1988 je uspelo prosto preplavati sifon na -600 metrov, takoj zatem pa so tudi razbili pregrado na drugi strani, ki je zadrževala vodo, tako da je dalo zdaj že jezerce prebroditi, odprl pa se je tudi nov rokav jame, ki se je nadaljeval do -900 metrov. Leta 1989 je kombinirana sovjetsko-italijanska odprava dosegla končni sifon na -1154 m, se pa tudi povzpela od vhoda navzgor do točke +156 metrov, kar je skupno globino jame povečalo na 1310 metrov.[24] Leta 1990 je sovjetsko-britanska odprava podaljšala Novi rokav jame navzgor do +222 m, kar je dalo skupno globino 1376 metrov.[25] Leta 1991 so odkrili spodnje etaže Novega rokava, leta 1992 pa je bil preplezan še dodaten kamin navzgor, do točke na +257 metrov, kar je dalo končno globino jame, 1415 metrov.[6][26] V letih, ki so sledila, je bilo zaradi vrenja ob razpadu Sovjetske zveze odprav zelo malo. Na odpravi leta 1994 se je raztrgala večina transportnih vreč in je bilo treba predčasno nazaj, leta 1995 je jamarjem uspelo prekopati velik podor v jami, ki je prej onemogočal napredovanje, potapljanje v sifonu na -560 metrov leta 1998 ni bilo uspešno, bil pa je opravljen tudi prvi potop v izvir Holtan-Čašma, kamor teče voda iz sifona na najgloblji točki jame.[6] Izvir se nahaja 130 m pod sifonom, ob tem da je vodoravna razdalja 7 km, kar pomeni, da so rovi med sifonom in izvirom zelo verjetno potopljeni.[3] Jamarji SGS, pod vodstvom Višnjevskega, so se vrnili v Uzbekistan šele leta 2007, v Boybuloq, potem pa so sledile odprave skoraj vsako leto.[27] Odkrili in raziskali so nove rove v Boybuloqu, globina jame pa se ni več spremenila.[28] V izviru Holtan-Čašma so se spet potapljali leta 2014, 2015 in 2016, ko so 170 metrov daleč in 18 metrov globoko prišli do manjše dvorane z lečastim presekom, iz katere so vodile navzdol obrnjene špranje, vse preozke, da bi se dalo priti naprej.[29]

Smrt[uredi | uredi kodo]

Višnjevski se ni nikoli oženil, vedno pa je bil obdan s prijatelji in istomišljeniki, čas si je zapolnil z raziskovanjem jam, ekstremnimi športi in potovanji. V zadnjih letih mu je začelo pešati zdravje, njegova prezgodnja smrt pa je bila posledica okužbe, dobljene med hospitalizacijo po poškodbi glave, ponesrečil se je doma.[1][2][30][31]

Zapuščina[uredi | uredi kodo]

Dvorana Polnolunie [Polna luna] v ledu, z Anastasijo Buharovo; Jama Dark Star, Uzbekistan

Višnjevski in njegovo delo sta pustila svoj pečat na več področjih, še posebej opazni pa so raziskovalni dosežki njegovih jamarskih organizacij, SGS in ASU, v gorskem grebenu Čul-Bair, katerih pobudnik je bil. Poleti 2015, v letu njegove smrti, je površinska skupina v okviru odprave SGS in ASU, ki jo je vodil Vasilij Samsonov iz Orenburga tik pod robom klifa nad Boybuloqom odkrila vhod v jamo, ki so ji dali delovno oznako ČB-15 (Čul-Bair 15), in jamo raziskala 400 metrov daleč in 70 metrov globoko.[32] Leta 2016 so jamo poglobili na 260 metrov in podaljšali na 1500 metrov. Glavni rov jame, ki so jo poimenovali po Višnjevskem, se je enakomerno spuščal v smeri Boybuloqa.[33] Raziskovanja so se nadaljevala še v naslednjih letih[34][35][36] in leta 2019 je odprava SGS in ASU s sodelovanjem jamarjev iz Moskve in Irkutska obšla sifon na -735 metrov. Šli so po rovu naprej do globine 1131 metrov, kjer so morali obrniti nad naslednjim odprtim breznom, zmanjkalo jim je vrvi in časa.[37][32] Povezava obeh jam (končna točka, dosežena leta 2019 v Jami Višnjevskega je oddaljena od Boybuloqa le 50 metrov po višini in 250 metrov po dolžini) bi pomenila skupno globino prek 2000 m.[38][39] Perspektive, ki jih je odprl ta dosežek, so privedle do novih pobud za raziskovanje jam v gorah na širšem območju tega speleološko sicer zelo raznoterega dela sveta.[40]

Delo Višnjevskega je predstavljeno v filmih o odpravah v Uzbekistan[41][42], v knjigah[6][11][2][7][17] in potopisih.[23][28][4]

Opomba[uredi | uredi kodo]

  1. Izvirna cirilska imena v tem prispevku so romanizirana po en:Scientific transliteration of Cyrillic.

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. 1,0 1,1 1,2 1,3 Curihin, Evgenij (21. julij 2015). "Александр Сергеевич Вишневский (1955-2015)" [Aleksander Sergejevič Višnjevski (1955-2015)] (ruščina). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg. Pridobljeno dne 30. aprila 2020.
  2. 2,0 2,1 2,2 2,3 2,4 2,5 2,6 2,7 Zotov, Vladimir (2015). "Вишневский Александр Сергеевич (18.08.1955 – 13.06.2015 гг.) / Aleksander Sergejevič Višnjevski (18.08.1955 – 13.06.2015)". V Evdokimov, Sergej (ur.). 70 лет Победы 2015, Журнал АСУ 23 [70 let zmage 2015, ASU žurnal št. 23] (ruščina). Perm: Jamarska zveza Urala. str. 58–60. Pridobljeno dne 5. maja 2020.
  3. 3,0 3,1 3,2 3,3 Kuklev, Sergej (1999). "История исследования пещеры Бой-Булок (Александр Вишневский)" [Zgodovina raziskovanja jame Boybuloq (Aleksander Višnjevski)] (ruščina). Комиссия спелеологии и карстоведения / Komisija za speleologijo in znanosti o krasu. Pridobljeno dne 1. maja 2020.
  4. 4,0 4,1 Synnott, Mark; Shone, Robbie (marec 2017). "Is This the Underground Everest?" [Je to podzeski Everest?] (angleščina). National Geographic. Pridobljeno dne 4. maj 2020.
  5. 5,0 5,1 Qobil, Rustam (27. december 2018). "Lost in Asia's deepest cave" [Izgubljen v najgloblji jami Azije] (angleščina). British Broadcasting Corporation. Pridobljeno dne 4. maja 2020.
  6. 6,0 6,1 6,2 6,3 6,4 6,5 6,6 Višnjevski, Aleksander (2011). "История исследования пещеры Бой-Булок / Zgodovina raziskovanja Boybuloqa". V SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg (ur.). СГС – Первые полвека. Пещеры. События. Люди [SGS – Prvega pol stoletja. Jame. Dogodki. Ljudje.] (PDF) (ruščina). Azimuth Publishing, SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg. str. 65–66. Pridobljeno dne 1. maja 2020.
  7. 7,0 7,1 Curihin, Evgenij (2016). "Александр Сергеевич Вишневский / Aleksander Sergejevič Višnjevski". V SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg (ur.). СГС — В центре кадра [SGS — V središču pozornosti] (PDF) (ruščina in angleščina). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg, Azimuth Publishing. str. 180–181. Pridobljeno dne 1. maja 2019.
  8. Gulden, Bob (22 January 2020). "Worlds deepest caves" [Najgloblje jame na svetu]. Geo2 Committee on Long and Deep Caves (angleščina). National Speleological Society (NSS). Pridobljeno dne 7. maja 2020.
  9. Povaljaeva, Valentina (28. november 2015). "Для школы полвека — не возраст, а время расцвета" [Za šolo pol stoletja ni starost, ampak so to njena najboljša leta] (ruščina). Первоуральск.РФ / Pervoural'sk.RF. Pridobljeno dne 2. maja 2020.
  10. "ООО "Магазин "Вода Евразии-Альпур"" [Trgovina "Voda Evrazije — Alpur", d.o.o.] (ruščina). Synapse. 30. junij 1995. Pridobljeno dne 19. maja 2020.
  11. 11,0 11,1 Evdokimov, Sergej; Višnjevski, Aleksander; Lobanova, Emma; Plastinin, Aleksandr; Valujskij, Sergej, ur. (2001). "Список членов СГС (Свердловская городская спелеосекция) / Seznam članov SGS (Jamarsko društvo Jekaterinburg)". СГС – 40 лет [SGS – 40 let] (ruščina). 6. Perm: Jamarska zveza Urala. str. 24–28. Pridobljeno dne 5. maja 2020.
  12. Kosorukov, Jurij (januar–marec 1999). "Бюллтень РСС" [Bilten JZR] (ruščina). Jamarska zveza Rusije. Pridobljeno dne 30. aprila 2020.CS1 vzdrževanje: Date format (link)
  13. 13,0 13,1 Višnjevski, Aleksander; Mal'cev, Vladimir; Dubljanskij, Viktor; Dubljanskij, Jurij (2004). "Крупнейшие пещеры Средней Азии" [Največje jame Srednje Azije] (ruščina). Комиссия спелеологии и карстоведения / Komisija za speleologijo in znanosti o krasu. Pridobljeno dne 28. maja 2020.
  14. Evdokimov, Sergej; Višnjevski, Aleksander; Lobanova, Emma; Plastinin, Aleksandr; Valujskij, Sergej, ur. (2001). "Хроника СГС / Kronika SGS". СГС – 40 лет [SGS – 40 let] (ruščina). 6. Perm: Jamarska zveza Urala. str. 9–20. Pridobljeno dne 5. maja 2020.
  15. "Наши лица" [Naši člani] (ruščina). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg. 2020. Pridobljeno dne 5. maja 2019.
  16. "Фотоальбум — Александр Сергеевич Вишневский (1955-2015)" [Fotoalbum — Aleksander Sergejevič Višnjevski (1955-2015)] (ruščina). SGS — Jamarsko društvo Jekaterinburg. 2020. Pridobljeno dne 5. maja 2020.
  17. 17,0 17,1 Kuklev, Sergej Gennad'evič (2016). В голове моей опилки... [V glavi mojih opilkov ...] (ruščina). Aegitas. str. 239. Pridobljeno dne 6. maja 2020.
  18. Snetkov, Evgenij (8. februar 2018). "Киевская (КиЛСИ)" [Kijevska (jama – KiLSI)]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (ruščina). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno dne 24. maja 2020.
  19. 19,0 19,1 Višnjevski, Aleksander; Zotov, Vladimir (2001). "Наша Азия / Naša Azija". V Evdokimov, Sergej; Višnjevski, Aleksander; Lobanova, Emma; Plastinin, Aleksandr; Valujskij, Sergej (ur.). СГС – 40 лет [SGS – 40 let] (ruščina). 6. Perm: Jamarska zveza Urala. str. 40–42. Pridobljeno dne 5. maja 2020.
  20. Curihin, Evgenij (10. april 2017). "Уральская им. Зенкова (Зиндан)" [Urals-Zenkov (Zindan) cave]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (ruščina). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno dne 24. maja 2020.
  21. Kuklev, Sergej (9. marec 2011). "Средневековье Средней Азии" [Srednji vek Srednje Azije] (ruščina). Сетевое издание "МК – Урал" (Московский Комсомолец) / Spletna izdaja časopisa "MK-Ural" (Moskovski Komsomolec). Pridobljeno dne 27. maja 2020.
  22. 22,0 22,1 "Бой-Булок пещера" [Jama Boybuloq] (ruščina). Meros.uz Культурное наследие Узбекистана / Kulturna dediščina Uzbekistana. 2015. Pridobljeno dne 26. maja 2020.
  23. 23,0 23,1 23,2 Kuklev, Sergej (1999). "Азия: туда и обратно" [Azija: tja in nazaj] (ruščina). Arhivirano iz prvotnega spletišča dne 9. januarja 2006. Pridobljeno dne 1. maja 2020.
  24. Curihin, Evgenij; Loginov, Vadim; Sauro, Francesco; Breitenbach, Sebastian (2014). "Exploration of High Altitude Caves in the Baisun-Tau Mountain Range, Uzbekistan" [Raziskovanje visokogorskih jam na gorovju Baysun-Tau v Uzbekistanu]. 2013 ICS (International Congress of Speleology) Proceedings: Exploration and Cave Techniques (angleščina). str. 147-152. Pridobljeno dne 28. maja 2020.
  25. Vale, Paz; Wallis, Rob (1991). "Aspex '90". Caves and Caving (angleščina). British Cave Research Association (52): 20–23.
  26. Curihin, Evgenij (1. april 2017). "Бой-Булок (Бай-Булак)" [Boybuloq]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (ruščina). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno dne 18. maja 2020.
  27. Čerepanova, Ol'ga (4. avgust 2008). "Стартовала экспедиция в Бой-Булок" [Odprava v Boybuloq se je začela] (ruščina). Pridobljeno dne 2. maja 2020.
  28. 28,0 28,1 Pomanov, Valentin (August 2012). "Часть 2 Камни на склоне" [2. del Kamenje na pobočju] (ruščina). Спелеоклуб Самарского университета / Jamarsko društvo Univerze v Samari. Pridobljeno dne 26. maja 2020.
  29. Sapožnikov, Georgij (2016). "Бой-Булок – исследования последних лет (2014-2016 гг)" [Boy-Bulok – explorations of recent years (2014-2016).]. Журнал АСУ / ASU Journal (ruščina). ASU – Jamarska zveza Urala. 29: 5–6. Pridobljeno dne 23. maja 2020.
  30. "Скончался основатель Ассоциации спелеологов Урала Александр Вишневский" [Ustanovitelja Jamarske zveze Urala, Aleksandra Višnjevskega ni več] (ruščina). obltv.ru / TV Sverdlovske oblasti. 16. junij 2015. Pridobljeno dne 5. maja 2020.
  31. Loginov, Vadim (21. junij 2015). "Памяти Александра Сергеевича Вишневского" [V spomin Aleksandra Sergeeviča Višnjevskega] (ruščina). Pridobljeno dne 6. maja 2020.
  32. 32,0 32,1 "The cave named Alexander Vishnevskiy" [Jama Aleksandra Višnjevskega] (angleščina). Taškent: Asia adventures. 2019. Pridobljeno dne 7. maja 2020.
  33. Loginov, Vadim; Samsonov, Vasilij; Curihin, Evgenij (2016). "Результаты Байсунской экспедиции – 2016" [Rezultati Boysunske ekspedicije leta 2016]. Журнал АСУ / ASU Journal (ruščina). ASU – Jamarska zveza Urala. 29: 3–4. Pridobljeno dne 23. maja 2020.
  34. Aigueperse, Antoine; Malard, Arnauld, ur. (december 2018). "Boy Bulok 2018" (PDF) (francoščina in angleščina). Pridobljeno dne 12. maja 2020.
  35. Nadžibajev, Marat (22. oktober 2018). "Boy-Bulok – deepest cave in Uzbekistan explored" [Boybuloq – najgloblja jama v Uzbekistanu raziskana] (angleščina). kun.uz / Novice iz Uzbekistana in iz sveta. Pridobljeno dne 4. maja 2020.
  36. "Russian cavers explored more than 30 caves in 2018" [Ruski jamarji so v letu 2018 raziskali več kot 30 (velikih) jam] (angleščina). Rusko geografsko društvo. 18. december 2018. Pridobljeno dne 4. maja 2020.
  37. Curihin, Evgenij (18. november 2019). "Имени Александра Вишневского (ЧБ-15)" [Jama Aleksandra Višnjevskega Cave (ČB-15)]. speleoatlas.ru – Kataster jam Rusije in Skupnosti neodvisnih držav (SND) (ruščina). Русское географическое общество / Rusko geografsko društvo. Pridobljeno dne 18. maja 2020.
  38. "Sensational result of a speleological expedition in Uzbekistan" [Senzacionalni rezultat jamarske odprave v Uzbekistan] (angleščina). Taškent: Pravda Vostoka. 29. avgust 2019. Pridobljeno dne 4. maja 2020.
  39. "Struggle for the underground "Everest" continues: Speleological expedition in Surkhandarya region ended with a sensational result" [Bitka za podzemski "Everest" se nadaljuje: Speleološka odprava v pokrajini Surhandarja se je končala s senzacionalnim rezultatom] (angleščina). Uzbekistan National News Agency. 29. avgusta 2019. Pridobljeno dne 4. maja 2020.
  40. "Special project — Research of karst and the caves of mountain Baysun-Tau. 2020—2021" [Poseben projekt — Raziskovanje krasa in jam na gori Baysun-Tau. 2020—2021] (angleščina). Foundation for the Preservation and Exploration of Caves. 2020. Pridobljeno dne 2. junija 2020.
  41. Loginova, Anna (režiserka) (16. februar 2016). Азия навсегда [Azija za vedno] (Film) (ruščina). Jekaterinburg: SGS – Jamarsko društvo Jekaterinburg, Jamarska zveza Urala. Pridobljeno dne 6. maja 2020.
  42. Pozdnjakova, Larisa; Čerepanova, Ol'ga (6. december 2014). "Премьера фильма «Азия навсегда»" [Premiera filma «Azija za vedno»] (ruščina). Azimuth Publishing. Pridobljeno dne 1. maja 2020.