Čustvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Čustvo je duševni proces, s katerim subjektivno izražamo naš vrednostni odnos do nekega predmeta, osebe, delovanja, stanja, pogosto tudi do sebe. Čustva ves čas doživljamo na nek kodiran način, presojamo pa jih le v primerih, ko so za nas ali za našo komunikacijo pomembna. Paul Eckman (1992)[1] kot temeljna čustva navaja veselje, žalost, jeza, strah, gnus in presenečenje. Poznamo tudi vrsto čustev, ki so kombinacija teh ali so le za nianso različna od teh in drugih. Ljubosumje je primer sestavljenega čustva, sestavljeno je iz ljubezni (veselje in žalost) in strahu pred izgubo ljubljene osebe.

Človeško telo v odzivu na določene situacije različno reagira, kar se potem kaže tudi v telesnih in duševnih spremembah. Darwin je v delu »Izražanje čustev pri človeku in živalih« (1872) primerjal čustvovanje pri ljudeh in višje razvitih primatih in ugotavljal močne podobnosti. Za človeka je bistveno, da združuje čustvovanje z uporabo intelekta in ima z odraščanjem v večji meri aktiven odnos do čustev kot pasiven. Vsak opis čustev, ki zgolj povzema biološke telesne spremembe v človekovi duševnosti, nujno tvega redukcionizem.

Dela kot so Daniel Goleman: Čustvena inteligenca, so pomembno določila odgovornost posameznika do svojih čustev in tako njegove odgovornosti do izražanja in razpolaganja s čustvi. Tako so na primer pojasnila, da močno razborita oseba z močnimi izbruhi jeze tvega večjo možnost za srčno kap in visok krvni pritisk. Takšna znanstvena dognanja zahtevajo odgovorno osebnost, ki se želi izobraževati na področju takšnih dognanj in tako prilagodi tudi svojo prehrano tem dognanjem.

Čustva so vidna tudi navzven, znanstveno je ugotovljena povezava med obrazno mimiko in izražanjem čustev, ugotovljena je bila tudi obratna povezava, da posnemanje obrazne mimike povzroči tudi čustva, ki jih želite začutiti. Oseba, ki se trudi smejati, bo bila manj žalostna od osebe, ki se tega ne trudi.

Čustvovanje je kot duševni proces popolnoma spontan. Večji del čustvovanja se nauči kot družbeni jezik komuniciranja v odraščanju. A takšna izobrazba je lahko okrnjena, kar osebo napravi manj prilagojeno okoliščinam, ki bi sicer bile običajne. Pomemben del čustvene izobrazbe je prepoznavanje čustev, ko jih doživljamo. Izraz čustvena pismenost označuje ravno to sposobnost razumevanje, prepoznavanja in uravnavanja čustvenih reakcij med komuniciranjem. Oseba, ki svoja čustva pretirano zanika, lahko napade tudi avtoimunsko obolenje, torej popolnoma medicinski pojav. Biti čustveno blagodejen do sebe je torej tudi medicinsko pomembno prizadevanje.

Čustveno opismenjevanje med vrstniki je izredno pomembno za socializiranje posameznika. Čustva so predvsem iracionalna reakcija na okolje, temperament in telesno konstitucijo. Razumevanje in poslušanje odzivov zagotavlja ob razumevanju okolice in naklonjenosti tako socialnih služb, šolstva, svetovalcev, staršev in vrstnikov pa tudi lastne volje po razumevanju družbe in njenih zakonitosti do družbene sprejetosti in duševnega miru tudi ob najbolj stresnih doživetjih.

Čtivo:[uredi | uredi kodo]

  1. Bokan, Renata in ostali. 2004. Od čustvene inteligence do modrosti srca. Ljubljana: CDK, Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo
  2. Branden, Nathaniel. 2000. Samozavestno vodenje: kako močni ljudje ustvarjajo učinkovite organizacije. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti
  3. Goleman, Daniel; Richard Boyatzis in Annie McKee. 2002. Prvinsko vodenje: spoznajmo moč čustvene inteligence. Ljubljana: GV Založba
  4. Goleman, Daniel. 2001. Čustvena inteligenca na delovnem mestu. Ljubljana: Mladinska knjiga
  5. Goleman, Daniel. 1997. Čustvena inteligenca: zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Mladinska knjiga
  6. Korošak, Andrej in Rajko Novak. 2007. Hladni slovenski managerji. Finance.si, dosegljivo na http://www.finance.si/180577 (27.4.2007)
  7. Lamovec, Tanja. 1993. Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Produktivnost, Management Consulting, d.o.o., Center za psihodiagnostična sredstva
  8. Weisbach, Christian. 1999. Kako razvijemo čustveno inteligenco: razmišljajmo s srcem. Ljubljana: DZS
  9. Milivojević: Emocije
  10. Rugelj: Pot samouresničevanja



Viri[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ekman, P. (1992). Are There Basic Emotions? Psychological Review, 99, 550-553.