Čustvo

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Jump to navigation Jump to search

Čustvo je duševni proces, s katerim subjektivno izražamo svoj vrednostni odnos do kakega predmeta, osebe, delovanja, stanja, pogosto pa tudi do sebe. Čustva doživljamo kodirano, presojamo pa jih le v primerih, ko so za nas ali za naše sporazumevanje pomembna. Paul Eckman (1992) kot temeljna čustva navaja veselje, žalost, jezo, strah, gnus in presenečenje.[1] Našteta čustva se pojavljajo v različnih kombinacijah in odtenkih. Zgled sestavljenega čustva, ki združuje ljubezen (veselje in žalost) ter strah pred izgubo ljubljene osebe, je ljubosumje.

Človeško telo se na okoliščine odziva različno, kar se odraža s telesnimi in duševnimi spremembami. Darwin je v delu Izražanje čustev pri človeku in živalih (1872) ugotavljal močno podobnost čustvovanja pri ljudeh in višje razvitih primatih. Za človeka je značilno, da čustvovanje združuje z intelektom in da z odraščanjem pridobiva dejavnejši odnos do čustvovanja. Opis čustev, ki vključuje samo telesne spremembe človekove duševnosti, je redukcionističen.

Čustva so predvsem iracionalen odziv, odvisen od okolja, temperamenta in človekove konstitucije. Kažejo se tudi navzven: znanstveno je potrjena povezava med obrazno mimiko in izražanjem čustev, dokazano pa je tudi, da lahko z uporabo obrazne mimike izzovemo čustva.[navedi vir] Oseba, ki se trudi smejati, bo manj žalostna od osebe, ki se ne trudi.

Čustva se z odraščanjem naučimo izražati in prepoznavati. Sposobnost prepoznavanja, razumevanja in uravnavanja čustvenih odzivov pri sporazumevanju označujemo z izrazom čustvena pismenost. Čustveno opismenjevanje je za socializacijo posameznika zelo pomembno.

Pri ljudeh, ki svoja čustva pretirano zavirajo, se lahko pojavijo različne bolezni. Po drugi strani se je izkazalo, da vročekrvne ljudi z izbruhi močne jeze bolj ogrožata visok krvni tlak in srčni infarkt. Ustrezno ravnanje s čustvi je torej pomembno tudi z vidika zdravja. K zavedanju o odgovornosti ljudi za svoja čustva in njihovo izražanje so pripomogla dela, kot je Čustvena inteligentnost Daniela Golemana.

Literatura[uredi | uredi kodo]

  1. Bokan, Renata in ostali. 2004. Od čustvene inteligence do modrosti srca. Ljubljana: CDK, Zavod za izobraževanje, vzgojo, razvoj in kulturo
  2. Branden, Nathaniel. 2000. Samozavestno vodenje: kako močni ljudje ustvarjajo učinkovite organizacije. Ljubljana: Inštitut za razvijanje osebne kakovosti
  3. Goleman, Daniel; Richard Boyatzis in Annie McKee. 2002. Prvinsko vodenje: spoznajmo moč čustvene inteligence. Ljubljana: GV Založba
  4. Goleman, Daniel. 2001. Čustvena inteligenca na delovnem mestu. Ljubljana: Mladinska knjiga
  5. Goleman, Daniel. 1997. Čustvena inteligenca: zakaj je lahko pomembnejša od IQ. Ljubljana: Mladinska knjiga
  6. Korošak, Andrej in Rajko Novak. 2007. Hladni slovenski managerji. Finance.si, dosegljivo na http://www.finance.si/180577 (27.4.2007)
  7. Lamovec, Tanja. 1993. Spretnosti v medosebnih odnosih. Ljubljana: Produktivnost, Management Consulting, d.o.o., Center za psihodiagnostična sredstva
  8. Weisbach, Christian. 1999. Kako razvijemo čustveno inteligenco: razmišljajmo s srcem. Ljubljana: DZS
  9. Milivojević: Emocije
  10. Rugelj: Pot samouresničevanja

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Ekman, P. (1992). Are There Basic Emotions? Psychological Review, 99, 550-553.
Človeški možgani Ta članek o psihologiji je škrbina. Pomagaj Wikipediji in ga razširi.