Wikipedija:Peskovnik

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Peskovnik Dobrodošli v Peskovniku Wikipedije! Na tej strani lahko po mili volji vadite in preizkušate urejanje. Za urejanje kliknite tukaj ali zavihek uredite stran zgoraj (oziroma pri nekaterih brskalnikih v meniju pogled), vnesite spremembe in, ko ste končali, kliknite gumb Shrani stran. Vsebina tu ne bo ostala trajno. Stran na vsake toliko izpraznimo.

Prosimo vas, da v peskovnik(-e) ne dodajate avtorsko zavarovane, žaljive ali profane vsebine. Če imate glede Wikipedije kakršna koli vprašanja, jih postavite pod lipo. Hvala!

Ta stran je virtualni peskovnik Wikipedije. Resnične peskovnike opisuje članek peskovnik.

Za eksperimentiranje lahko uporabljate tudi predloge X1, X2, X3, X4, X5 in X6.

Bližnjice:
WP:PK
WP:PESEK


Peskovnik
Peskovnik is located in Slovenija
Peskovnik
Peskovnik
Geografska lega v Sloveniji
Koordinati: 46°17′19.33″N 14°22′6.04″E / 46.2887028°N 14.3683444°E / 46.2887028; 14.3683444Koordinati: 46°17′19.33″N 14°22′6.04″E / 46.2887028°N 14.3683444°E / 46.2887028; 14.3683444
Država Zastava Slovenije Slovenija
Statistična regija Gorenjska regija
Tradicionalna pokrajina Gorenjska
Občina Kranj
Nadmorska višina 423,2 m
Prebivalstvo
 • Skupno 70
Časovni pas CET (UTC+1)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+2)
Poštna številka 4205 Preddvor
Zemljevidi Najdi.si, Geopedia.si
Vir: SURS, GURS, popis prebivalstva 2002 (kjer ni drugače navedeno).

Tatinec je vas na Gorenjskem v Občini Kranj. Vas spada pod krajevno skupnost Kokrica, župnijski urad Predoslje, pošto Preddvor in občino Kranj.

Okoli vasi se razprostirajo travniki s pašniki, na zahodu pa jo omejuje Velika gmajna, ki sodi pod ogromno območje, imenovano Udin Boršt. Skozi vas teče potok, imenovan Milka. Okoliške vasi so Hraše pri Preddvoru, Srakovlje, Bobovek in Tenetiše. V bližini sta tudi Spodnja Bela in Srednja Bela.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vas se prvič omenja ob koncu 16. in v začetku 17. stoletja; bolj natančni podatki segajo v leto 1631, ko naj bi bilo postavljenih že osem hiš. Starejši domačini znajo povedati, da je bila to furmanska vas z gostilno in trgovino. Za tedanje čase je bil to velik napredek. Danes je vas precej neznana.

Izvor imena[uredi | uredi kodo]

Legenda pravi, da je ime dobila po nekem Tinetu, mladeniču, ki je žal imel dolge prste in so ga vsi klicali »tat Tinc«. Nekoč sta s sovaščanom odšla v sosednjo vas ukrast kravo. Kradla sta ponoči. Ker krava ni videla poti pred seboj jo je Tine moral potiskati po hribu navzgor. Prijatelj ga je spodbujal z besedami »Tine, tiš«, ker pa je bil preveč glasen, so ju zalotili pri delu. Od takrat sta obe vasi dobili ime; ena Tenetiše, druga Tatinec.

Glej tudi[uredi | uredi kodo]

One of orangutans is being taken care at Bukit Lawang.
wild orangutans near Bukit Lawang
jungle near Bukit Lawang

Bukit Lawang is a small tourist village at the bank of Bahorok River in North Sumatra province of Indonesia. Situated approximately 86 km north-west of Medan, Bukit Lawang is known for the largest animal sanctuary of Sumatran orangutan (around 5,000 orangutans occupy the area), and also the main access point to the Gunung Leuser National Park from the east side.

Bukit Lawang rehabilitation center for orangutans was founded in 1973. The main purpose is to preserve the decreasing number of orangutan population due to hunting, trading and deforestation.

A flash flood hit Bukit Lawang on 2 November 2003.[1] The disaster destroyed the local tourist resorts and had a devastating impact to the local tourism industry in the area. Around 400 houses, 3 mosques, 8 bridges, 280 kiosks and food stalls, 35 hotels and guest houses were destroyed by the flood, including 239 people (5 of them were tourists) were killed and around 1,400 locals lost their homes.[2] Local authorities and an environmental NGO attributed it to illegal logging.[3] Thanks to several international cooperation agencies, the site was rebuilt and re-opened again in July 2004.[4]

References[uredi | uredi kodo]

  1. ^ "Sumatra illegal loggers slammed". BBC NEWS Asia-Pacific. 5 November 2003. Pridobljeno dne 29 December 2008. 
  2. ^ "The people of Bukit Lawang". 
  3. ^ "Case study: Bahorok River Flash Flood". WALHI. 3 December 2004. Pridobljeno dne 2008-12-30. 
  4. ^ "Bahorok resort reopens after 8 months". The Jakarta Post. 27 July 2004. Pridobljeno dne 29 December 2008. 

External links[uredi | uredi kodo]

  • Več gradiva o temi Peskovnik v Wikimedijini zbirki
  • Peskovnik - popotniški vodič v Wikipotovanju

Koordinati: 3°41′N 97°39′E / 3.683°N 97.65°E / 3.683; 97.65


Bukit Lawang
Vas
ulica Malioboro, priljubljena ulica za nakupovanje in prehranjevanje

Zastava

Pečat
Vzdevek: Kota Pelajar (študentsko mesto) or Kota Gudeg (mesto Gudeg)
Geslo: Memayu Hayuning Bawono, dom Univerze Gadjah Mada
Peskovnik is located in Indonezija
Bukit Lawang
Bukit Lawang
Geografski položaj v Idoneziji
Koordinati: 7°48′5″S 110°21′52″E / 7.80139°S 110.36444°E / -7.80139; 110.36444Koordinati: 7°48′5″S 110°21′52″E / 7.80139°S 110.36444°E / -7.80139; 110.36444
Država Indonezija
Provinca posebno ozemlje Yogyakarta
Upravljanje
 • župan Haryadi Suyuti
Površina
 • Vas 32,5 km2
 • Metropolitansko obm. 1.114,16 km2
Prebivalstvo (2010)
 • Vas 388.088
 • Gostota 12.000 preb./km2
 • Metropolitansko obm. 2.389.200
 • Metropolitanska gostota 2.100 preb./km2
Časovni pas WIB (UTC+7)
Spletna stran www.jogjakota.go.id

Yogyakarta (izgov. džokdžakarta) je univerzitetno mesto v južnem osrednjem delu otoka Java v Indoneziji. Je tudi središče istoimenske province (približno 3 milijone prebivalcev), ki izhaja iz sultanata, ustanovljenega leta 1755. Velja za kulturno prestolnico Jave, še vedno pa ga vodi sultan, kar je za Indonezijo izjema, ki kaže na pomen tega mesta v državi. Med boji za neodvisnost Indonezije po 2. svetovni vojni je mesto služilo kot začasna prestolnica republikancev.

Yogyakarta (pogosto jo skrajšano imenujejo Yogya - izg. džogdža) leži na ravnini v vznožju aktivnega vulkana Merapi in okrog 50 km od Indijskega oceana. Področje je potresno aktivno in ga je leta 2006 prizadel močan potres, ki je zahteval več kot 5700 žrtev. Najbolj je prizadel vzhodna predmestja in kraje proti jugu.

V okolici mesta so starodavni budistični tempelj Borobudur in hinduistični templji v Prambananu, zaradi katerih je Yogyakarta najpomembnejši turistični center Jave. Turisti pa obiskujejo tudi znamenitosti v mestu, predvsem sultanovo palačo (kraton) in »vodni grad« v njeni neposredni bližini. Ker je Yogya znana tudi po tradicionalnih obrteh (srebrarstvo, izdelovanje batikov) in umetnosti (balet, lutkovne predstave vajang kulit, gamelan - orkestri dvorne in religiozne glasbe), se turisti v mestu običajno zadržijo dalj časa.

Središče mesta predstavljata trgovska ulica Malioboro in sultanova palača (na njenem južnem koncu). Slednja je obzidano mesto znotraj mesta, v njem pa še vedno živi sultan (hkrati guverner province) s sorodstvom in dvorjani.

Yogyakarta leži ob pomembni železniški progi, ki povezuje Džakarto in Surabayo skozi notranjost Jave. Ima tudi manjše mednarodno letališče.


Jogjakarta
Mesto
ulica Malioboro, priljubljena ulica za nakupovanje in prehranjevanje

Zastava

Pečat
Vzdevek: Kota Pelajar (študentsko mesto) or Kota Gudeg (mesto Gudeg)
Geslo: Memayu Hayuning Bawono, dom Univerze Gadjah Mada
Peskovnik is located in Indonezija
Jogjakarta
Jogjakarta
Geografski položaj v Idoneziji
Koordinati: 7°48′5″S 110°21′52″E / 7.80139°S 110.36444°E / -7.80139; 110.36444Koordinati: 7°48′5″S 110°21′52″E / 7.80139°S 110.36444°E / -7.80139; 110.36444
Država Indonezija
Provinca posebno ozemlje Yogyakarta
Upravljanje
 • župan Haryadi Suyuti
Površina
 • Mesto 32,5 km2
 • Metropolitansko obm. 1.114,16 km2
Prebivalstvo (2010)
 • Mesto 388.088
 • Gostota 12.000 preb./km2
 • Metropolitansko obm. 2.389.200
 • Metropolitanska gostota 2.100 preb./km2
Časovni pas WIB (UTC+7)
Spletna stran www.jogjakota.go.id

Yogyakarta (izgov. džokdžakarta) je univerzitetno mesto v južnem osrednjem delu otoka Java v Indoneziji. Je tudi središče istoimenske province (približno 3 milijone prebivalcev), ki izhaja iz sultanata, ustanovljenega leta 1755. Velja za kulturno prestolnico Jave, še vedno pa ga vodi sultan, kar je za Indonezijo izjema, ki kaže na pomen tega mesta v državi. Med boji za neodvisnost Indonezije po 2. svetovni vojni je mesto služilo kot začasna prestolnica republikancev.

Yogyakarta (pogosto jo skrajšano imenujejo Yogya - izg. džogdža) leži na ravnini v vznožju aktivnega vulkana Merapi in okrog 50 km od Indijskega oceana. Področje je potresno aktivno in ga je leta 2006 prizadel močan potres, ki je zahteval več kot 5700 žrtev. Najbolj je prizadel vzhodna predmestja in kraje proti jugu.

V okolici mesta so starodavni budistični tempelj Borobudur in hinduistični templji v Prambananu, zaradi katerih je Yogyakarta najpomembnejši turistični center Jave. Turisti pa obiskujejo tudi znamenitosti v mestu, predvsem sultanovo palačo (kraton) in »vodni grad« v njeni neposredni bližini. Ker je Yogya znana tudi po tradicionalnih obrteh (srebrarstvo, izdelovanje batikov) in umetnosti (balet, lutkovne predstave vajang kulit, gamelan - orkestri dvorne in religiozne glasbe), se turisti v mestu običajno zadržijo dalj časa.

Središče mesta predstavljata trgovska ulica Malioboro in sultanova palača (na njenem južnem koncu). Slednja je obzidano mesto znotraj mesta, v njem pa še vedno živi sultan (hkrati guverner province) s sorodstvom in dvorjani.

Yogyakarta leži ob pomembni železniški progi, ki povezuje Džakarto in Surabayo skozi notranjost Jave. Ima tudi manjše mednarodno letališče.


Bukit Lawang
Vas
[[File:
Bukit Lawang, vas na Sumatri, Indonezija
|260px|none|alt=|Panorama Bukit Lawang]]
Koordinati: 58°33′N 31°17′E / 58.55°N 31.283°E / 58.55; 31.283
Nadmorska višina 25 m
Časovni pas CET (UTC+3)
 • Poletje (DST) CEST (UTC+4)
Spletna stran www.adm.nov.ru

Veliki Novgorod (rusko Вели́кий Но́вгород) je najstarejše mesto v severozahodni Rusiji[1] in upravno središče Novgorodske oblasti. Mesto leži ob reki Volhov, malo za njenim iztokom iz Ilmenskega jezera ob avtocesti M10, ki povezuje Moskvo in Sankt Peterburg. Veliki Novgorod je imel leta 2010 214.777 prebivalcev.[2]

Novgorod je eno najstarejših mest vzhodnih Slovanov, prvič omenjeno že leta 859 oziroma 862, ko naj bi postalo naselje največja postaja na trgovski poti od Baltika do Bizanca.[3] Kmalu zatem je zaradi svoje velikosti, pa tudi zaradi političnega, gospodarskega in kulturnega vpliva postal drugo mesto Kijevske Rusije. V tem času je bil najbolj cenjeni knez Jaroslav I. Modri, ki je med drugim razglasil prve pisane zakone vzhodnih Slovanov, ki so bili kasneje vgrajeni v zakonik Ruskaja pravda (Ruska resnica). V srednjem veku je mesto doživelo veliko kulturno rast. Med drugo svetovno vojno je bilo veliko zgradb uničenih. Po vojni si je mesto postopoma opomoglo, od leta 1992 pa so največje znamenitosti, kot je katedrala svete Sofije, razglašene za svetovno kulturno dediščino.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Zgodnja zgodovina[uredi | uredi kodo]

Novgorod je eno najstarejših mest vzhodnih Slovanov. Sofijina Prva kronika ga prvič omenja leta 859, novgorodska Prva kronika pa leta 862, ko naj bi bilo naselje največja postaja na trgovski poti od Baltika do Bizanca. Arheološka izkopavanja iz sredine in druge polovice 20. stoletja so odkrila kulturne plasti samo do poznega 10. stoletja, se pravi do obdobja, ko je prišlo do pokristjanjenja Rusov in kakšnih sto let potem, ko naj bi bilo naselje ustanovljeno. Ugotovitve kažejo na to, da so bile njegove omembe v kronike vnešene kasneje.[3]

Skandinavske sage postavljajo varjaško mesto Holmgård, Holmgarðr ali Holmgarðir v še starejše obdobje, vendar se zgodovinskih dejstev ne da razločiti od legend.[4] Holmgård se je prvotno nanašal samo na utrdbo Rurikovo Gorodišče jugovzhodno od današnjega mesta. Arheološki podatki kažejo, da je Gorodišče, v katerem je bila rezidenca knjaza (knez, germansko: konung), iz sredine 9. stoletja, medtem ko je mesto samo s konca 10. stoletja. Odtod tudi ime Novgorod (Novo mesto).

Kneževina Kijevske Rusije[uredi | uredi kodo]

Bronast spomenik Tisočletje Rusije iz leta 1862

Leta 882 je Rurikov naslednik Oleg (Helgi) Novgorodski zasedel Kijev in ustanovil Kijevsko Rusijo. Novgorod je zaradi svoje velikosti, pa tudi zaradi političnega, gospodarskega in kulturnega vpliva postal drugo mesto Kijevske Rusije, kateremu je po tradiciji vladal najstarejši sin vladajočega kijevskega velikega kneza. Če vladajoči knez ni imel primernega sina, je mestu vladal posadnik (župan). Najbolj znani novgorodski posadniki so bili: Gostomisl, Dobrinja, Konstantin in Ostromir.

V skandinavskih sagah je mesto omenjano kot prestolnica Gardarike, se pravi vzhodnoslovanskih ozemelj in kar štirje vikinški kralji – Olaf I. Norveški, Olaf II. Norveški, Magnus I. Norveški in Harald Haardraade – so se pred domačimi sovražniki zatekli v Novgorod. Po smrti Olafa II. in njegovi kanonizaciji je minilo samo nekaj desetletij, da so leta 1028 v Novgorodu zgradili njemu posvečeno cerkev svetega Olafa.

Meščani Novgoroda so od vseh svojih knezov najbolj cenili Jaroslava Modrega, ki jim je vladal, ko je bil veliki kijevski knez njegov oče Vladimir Veliki. Jaroslav je razglasil prve pisane zakone vzhodnih Slovanov, ki so bili kasneje vgrajeni v zakonik Ruskaja pravda (Ruska resnica). Mestu je podelil številne svoboščine in privilegije, ki so bili v kasnejših stoletjih precendensi, na katere so se sklicevali v svojih odnosih z drugimi knezi. Jaroslavov sin Vladimir je bil pokrovitelj graditve katedrale svete Sofije, natančneje katedrale svete Modrosti, ki stoji še danes.

Novgorodska republika[uredi | uredi kodo]

Kraj svetovne dediščine UNESCO
Flag of UNESCO.svg
Zgodovinski spomeniki Novgoroda in okolica
Zgodovinski spomeniki Novgoroda in okolica
Podatki
Država: Ruska federacija
Razglasitev: 1992
Razvrstitev: Kulturni
Kriteriji: ii, iv, vi
Ogroženost: brez oznake
Zunanje povezave: UNESCO
Angel z zlatimi kodri (ikona nadangela Gabriela iz 12. stoletja)

Leta 1136 so novgorodski meščani odstavili svojega kneza Vsevoloda Mstislaviča in začelo se je obdobje Novgorodske republike. Mesto je v naslednjih nekaj stoletjih ustoličevalo in odstavljalo svoje kneze, knežjega položaja pa nikoli ni ukinilo. Močni knezi, med katerimi je bil tudi Aleksander Nevski, so zato lahko vsilili meščanom svojo voljo ne glede na to, kakšne so bile njihove želje.[5] Novgorodska mestna država je obvladovala večji del evropskega severovzhoda od današnje Estonije do Urala in je bila ena največjih srednjeveških evropskih držav, čeprav je bilo ozemlje severno od jezer Ladoga in Onega redko naseljeno in ni bilo nikoli politično organizirano.

Najpomembnejša mestna osebnost je bil posadnik – župan, katerega je volila mestna skupščina – veče. Kandidati za župana so bili mestni aristokrati – bojarji. Drug pomemben mestni uradnik, ki ga je tudi volila mestna skupščina, je bil tisjacki, ki je poveljeval mestni milici oziroma vojski prostovoljcev, imenovani tisjača (tisoč mož). Pomembna osebnost je bil tudi novgorodski nadškof, ki je delil oblast z bojarji.[6] Volila ga je mestna skupščina ali pa so jih izžrebali. Po izvolitvi ga je potrdil oziroma blagoslovil metropolit.[7]

Osnovne naloge mestnih uradnikov in veča so v grobem poznane, statut mesta pa ostaja neznanka. Bojarji in nadškof so vladali skupaj, vendar meje med pristojnostmi posameznih položajev niso povsem jasne. Knez je imel na začetku precej omejeno moč. Od sredine 12. stoletja ga je predstavljal njegov namestnik, še vedno pa je imel pomembno vlogo kot vojaški poveljnik, zakonodajalec in pravnik. Tudi natančna sestava veča in njegova vloga ni povsem znana. Nekateri zgodovinarji, na primer Vasilij Ključevski, trdijo, da je bilo veče demokratično, medtem ko kasnejši zgodovinarji, na primer Valentin Janin in Aleksander Korošev trdijo, da je šlo za »hlinjeno demokracijo« pod nadzorom vladajoče elite.

V 13. stoletju je bil Novgorod, čeprav ni bil član Hanzeatske lige, njena najbolj vzhodna trgovska izpostava (kontor), preko katere se je trgovalo z ogromnimi količinami luksuznega blaga, predvsem s soboljevim, hermelinovim, lisičjim, svizčevim in veveričjim krznom.[8]

V srednjem veku je mesto doživelo veliko kulturno rast. Med izkopavanji so našli veliko število pisem, pisanih na brezovem lubju, kar morda kaže na široko pismenost. Mnogi znanstveniki temu oporekajo in trdijo, da so pisma pisali kleriki in pismena elita v imenu večinoma nepismenega prebivalstva. V Novgorodu so našli tudi najstarejšo slovansko knjigo, ki je bila napisana severno od Makedonije, in najstarejši zapis v karelskem jeziku. V novgorodskem nadškofijskem skriptoriju je bilo napisanih nekaj najstarejših ruskih kronik, nadškofi pa so podpirali tudi ikonografijo in zidanje cerkva. Novgorodski trgovec Sadko je postal priljubljen junak ruske folklore.

Novgoroda Mongoli med svojim osvajanjem Rusije nikoli niso zasedli. Mongolska vojska se je ustavila kakšnih sto kilometrov pred mestom, verjetno zato, ker se mongolski poveljniki niso želeli pogrezniti v obsežnih močvirjih, ki so obkrožala mesto. Pravijo, da sta bila od moskovskih velikih knezov, ki so v imenu kanov Zlate horde v Nogorodu pobirali davke, najbolj znana Jurij Danilovič in njegov brat Ivan Kalita.

Novgorod v združeni ruski državi[uredi | uredi kodo]

Načrt mesta (prva polovica 18. stoletja)

Z naraščanjem števila prebivalcev je mesto pri nabavi žita postajalo vedno bolj odvisno od Vladimiro-Suzdalske regije. Mesti Moskva in Tver sta izkoristili nastalo stanje in Ivan III. Moskovski je leta 1471 Novgorod priključil Veliki moskovski kneževini. Novgorod je bil v 1550. letih tretje največje mesto v kneževini s približno 5300 kmečkimi gospodarstvi in 25-30.000 prebivalci.[9]. V 60. letih 16. stoletja je bila v mestu velika lakota, leta 1570 pa je mesto izropal Ivan Grozni in pobil veliko prebivalcev. Mestno trgovsko elito in plemstvo je pregnal v Moskvo, Jaroslavl in druga mesta.

Po smrti zadnjega ruskega carja iz dinastije Rurikov Fjodorja I. Ivanoviča leta 1598, se je začelo Obdobje nemirov (rusko: Смутное время, Smutnoje vremja), ki je trajalo do leta 1613, ko so na oblast prišla dinastija Romanov. V tem času poljsko-litovske okupacije, uporov in nasilnih prevzemov oblasti so se prebivalci Novgoroda poleti 1611 vdali švedski vojski pod poveljstvom Jakoba De la Gardie. Šest let kasneje je Novgorod s Stolbovsko mirovno pogodbo ponovno pripadel Rusiji in si do konca stoletja opomogel. V tem času je mesto zgradilo katedralo in samostan Vjažiči. V letih 1648-1652 je bil novgorodski metropolit slavni ruski patriarh Nikon.

Leta 1227 je Novgorod postal upravno središče Novgorodske gubernije in obdržal tak položaj do leta 1927. V letih 1927 do 1944 je mesto spadalo v Leningrajsko oblast, potem pa je postalo središče novoustanovljene Novgorodske oblasti.

Med drugo svetovno vojno je 15. avgusta 1941 mesto okupirala nemška armada, ki je sistematično uničila vse zgodovinske spomenike. Ko je Rdeča armada 19. januarja 1944 mesto osvobodila, je od predvojnih 2.536 zidanih zgradb stalo samo še nekaj manj kot štirideset. Po vojni si je mesto postopoma opomoglo. Njegove največje znamenitosti so bile leta 1992 razglašene za svetovno kulturno dediščino. Leta 1998 se je preimenovalo v Veliki Novgorod in si delno povrnilo svoj srednjeveški naziv »Gospod Veliki Novgorod«.

Mestne znamenitosti[uredi | uredi kodo]

Spomenik Tisočketje Rusije (1862) pred katedralo svete Sofije (svete Modrosti)
Katedrala sv. Sofije

Novgorod ima mnogo raznolikih srednjeveških spomenikov, s katerimi se ne more primerjati nobeno drugo rusko in ukrajinsko mesto. Najbolj znana je katedrala svete Sofije (svete Modrosti), ki je bila zgrajena v letih 1045-1050 pod pokroviteljstvom Vladimirja Jaroslaviča, sina Jaroslava Modrega. V katedrali sta pokopana Vladimir in njegova mati Ana.[10] Katedrala je ena od najbolje ohranjenih cerkva iz 11. stoletja in ena od najstarejših zgradb v Rusiji, ki se še uporabljajo. Cerkev je prva zgradba, ki je zgrajena v izvirnem ruskem slogu z značilnimi kamnitimi zunanjimi zidovi in petimi čeladam podobnimi kupolami. Prvotne freske so bile naslikane v 12. stoletju po naročilu škofa Nikite (umrl 1108), stranske kapele pa so bile poslikane leta 1144 po naročilu nadškofa Nifonta. Freske so bile v naslednjih stoletjih nekajkrat obnovljene, nazadnje v 19. stoletju.[11] Katedrala ima mogočna bronasta vrata, ki so zdaj vgrajena na zahodnem vhodu in so bila po nekaterih podatkih izdelana v Magdeburgu leta 1156 (drugi viri trdijo, da so bila ulita v Plocku na Poljskem) in leta 1187 odnešena iz švedskega mesta Sigtuna. Zadnje raziskave kažejo, da so bila vrata verjetno izdelana sredi 15. stoletja po naročilu nadškofa Evfemija II. (1429-1458), ki je bil velik ljubitelj zahodne umetnosti in arhitekture.[12]

V Novgorodskem Kremlju s tradicionalnim imenom Detinec je najstarejša palača v Rusiji, imenovana Dvorana faset, iz leta 1433, ki je služila za velika zborovanja nadškofov, najstarejši ruski zvonik iz sredine 15. stoletja in najstarejši ruski urni stolp iz leta 1673. Pačača faset in oba stolpa so bili zgrajeni po naročilu nadškofa Evfimija II.. Urni stolp se je v 17. stoletju porušil in so ga zgradili znova. Med kasneje zgrajenimi palačami je najpomembnejša kraljeva palača (1771) in bronast spomenik Tisočletje Rusije (1862), na katerem so prikazane najpomembnejše osebnosti in deželne zgodovine.

Katedrala sv. Nikolaja s freskami iz 12. stoletja, ki jo je dal zgraditi Mstislav I.

Izven kremeljskega obzidja so tri velike cerkve, zgrajene med vladanjem Mstislava Velikega. V katedrali sv. Nikolaja (1113-1123) na Jaroslavskem trgu so freske Mstislavove družine. V Jurijevem samostanu, ki je eden najstarejših v Rusiji (1030), je visoka katedrala s tremi kupolami iz leta 1119, ki sta jo zgradila Mstislavov sin Vsevolod in opat samostana Kjurik. Podobna katedrala s tremi kupolami iz leta 1117 je tudi v Antonijevem samostanu, ki je verjetno delo istih mojstrov. Katedrala je bila zgrajena po naročilu ustanovitelja samostana Antonija.

V mestu in bližnji okolici je še okoli petdeset cerkva iz srednjega in zgodnjega novega veka. Nekatere od njih so med vojno razstrelili nacisti in so bile kasneje obnovljene. Najstarejše zgled arhitekture cerkva so cerkve sv. Petra in Pavla (Lastovičji hrib, 1185-1192), Oznanenja (Mjačino, 1179), Vnebovzetja (Volotovsko polje, 1180. leta) in svete Paraskeve-Pjatnice (Jaroslavski trg, 1207). Največja mojstrovina zgodnje novgorodske arhitekture je cerkev Našega odrešenika v Neredici (1198).

V 13. stoletju so bile v modi majhne troladijske cerkve. Takšna je kapelica v samostanu Perin (1230. leta) in cerkev sv. Nikolaja na otoku Lipnja (1292), ki je poznana tudi po freskah iz 14. stoletja.

V 14. stoletju sta se razvila dva nova cerkvena sloga. Eden od njiju je dosegel svoj višek v v cerkvi sv. Teodorja (1360-1361) s freskami iz 1380. let, drugi pa v cerkvi Našega odrešenika (1374) s poslikavami Feofana Greka iz leta 1378. Cerkev Našega odrešenika v Kavalevem (1345), ki je bila med vojno porušena, so prvotno poslikali srbski mojstri. Cerkev je bila kasneje znova pozidana, freske pa niso bile obnovljene.

V zadnjem stoletju Novgorodske republike je bilo zgrajenih nekaj cerkva, ki so bile posvečene sv. Petru in Pavlu (Slavna, 1367, Koževniki, 1406), Kristusovemu rojstvu (pokopališče, 1387), sv. Janezu apostolu (1384), Dvanajstim apostolom (1455), sv. Dimitriju (1467) sv. Simeonu (1462) in drugim svetnikom. Novejše cerkve niso bile tako izvirne kot tiste iz prejšnjih obdobij. Nekatera svetišča iz 12. stoletja, na primer v Opokih, so bila sredi 15. stoletja natančno razstavljena in zatem ponovno natančno zgrajena. Obnovo je vodil nadškof Evfimij II., ki je bil verjetno največji pokrovitelj arhitekture v srednjeveškem Novgorodu.

Po Ivanovi osvojitvi Novgoroda leta 1478 se je mestna arhitektura povsem spremenila. Velika naročila so od takrat dalje dobivali moskovski mojstri, ki so se zgledovali po katedralah in poslikavah iz moskovskega Kremlja. V tem slogu so zgrajene katedrala Našega odrešenika v samostanu Kutin (1515), katedrala Matere božje v Signu (1668) in katedrala sv. Nikolaja v samostanu Vjažiči (1685). Nekatere farne cerkve so se še vedno gradile v skladu z lokalno tradicijo. Takšni sta, na primer, cerkvi Prinašalk mitre (1510) in sv. Borisa in Gleba (1586).

V Vitoslavlici ob reki Volhov in jezeru Mjačino je v bližini samostana Jurjev slikovit muzej lesene arhitekture, ki je bil ustanovljen leta 1964. V muzeju je več kot dvajset lesenih cerkva, hiš in mlinov iz 14. do 19. stoletja, ki so nekoč stali v okolici Novgoroda.

Prometna infrastruktura[uredi | uredi kodo]

Zidovi Novgorodskega Kremlja

Medkrajevni promet[uredi | uredi kodo]

Novgorod je povezan z Moskvo (531 km) in Sankt Petersburgom preko avtoceste M10. Do Sankt Petersburga in drugih oddaljenih krajev je urejen prevoz z avtobusi.

Želežniški potniški promet je urejen do Moskve (do Leningrajskega železniškega terminala z nočnimi vlaki), Sankt Petersburga (do Moskovskega in Vitebskega železniškega terminala s podzemno železnico) ter do drugi večjih mest na severozahodu Rusije, kot sta Pskov in Murmansk.

Na mestnih letališčih Yurievo in Krechevitsy se redni poleti ne izvajajo od sredine 90.-ih let prejšnjega stoletja. Najbližje letališče Pulkovo se nahaja v Sankt Petersburgu, 180 km severno od Novgoroda.

Lokalni promet[uredi | uredi kodo]

Lokalni promet sestavlja omrežje avtobusov in trolejbusov. Omrežje trolejbusov, ki trenutno deluje na petih linijah, je začelo delovati leta 1995 in je hkrati tudi prvo omrežje trolejbusov, ki je začelo delovati po razpadu Sovjetske zveze.

Pobratena mesta[uredi | uredi kodo]

Veliki Novgorod je pobraten z:

  • Zastava Nemčije Bielefeld, Nemčija
  • Flag of the United States Cleveland Heights, Ohio, ZDA
  • Zastava Ukrajine Ivano-Frankivsk, Ukrajina
  • Zastava Francije Nanterre, Francija
  • Zastava Norveške Moss, Norveška
  • Flag of the United States Rochester, New York, ZDA
  • Zastava Francije Strasbourg, Francija
  • Zastava Estonije Valga, Estonija
  • Zastava Združenega kraljestva Watford, Združeno kraljestvo
  • Zastava Ljudske republike Kitajske Zibo, Kitajska

Poimenovanja[uredi | uredi kodo]

Po mestu je poimenovan pritlikavi planet 3799 Novgorod, ki ga je leta 1979 odkril ruski astronom Nikolaj Stepanovič Černih.[13]

Viri in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Valentin L. Yanin, The Archaeology of Novgorod, Ancient Cities, Special Issue, Scientific American, 1994, str. 120–127
  2. ^ Федеральная служба государственной статистики (Zvezni statistični urad Ruske federacije), prejeto 21. maja 2004.
  3. ^ 3,0 3,1 V. L. Janin in M. H. Aleškovski, “Proskhozhdenie Novgoroda: (k postanovke problemy),” Istoriia SSSR 2 (1971): str. 32-61.
  4. ^ Pomen skandinavskega (norveškega) imena Holmgård - »otoški vrt« nima zadovoljive razlage. Ridzevskaja trdi, da norveško ime izhaja iz slovanskega »Holmgrad«, kar pomeni »mesto na hribu (griču)«, in namiguje na »staro mesto«, ki je bilo pred »novim mestom« - Novgorodom.
  5. ^ Michael C. Paul, “The Iaroslavichi and the Novgorodian Veche 1230-1270: A Case Study on Princely Relations with the Veche,” Russian History/ Histoire Russe 31, No. 1-2 (Spring-Summer 2004), str 39-59.
  6. ^ Michael C. Paul, “Secular Power and the Archbishops of Novgorod Before the Muscovite Conquest.” Kritika: Explorations in Russian and Eurasian History 8, no. 2 (Spring 2007), str. 231-270.
  7. ^ Michael C. Paul, “Episcopal Election in Novgorod, Russia 1156-1478.” Church History: Studies in Christianity and Culture 72, No. 2 (June 2003), str. 251-275.
  8. ^ Janet Martin, Treasure of the Land of Darkness: the Fur Trade and its Significance for Medieval Russia. (Cambridge: Cambridge University Press, 1985).
  9. ^ Boris Zemcov, Откуда есть пошла... российская цивилизация, Общественные науки и современность. 1994. № 4. С. 51-62, str. 9 (v ruščini)
  10. ^ Tatiana Tsarevskaia, St. Sophia's Cathedral in Novgorod (Moscow: Severnyi Palomnik, 2005), 3.
  11. ^ Ibid, 14, 19-22, 24, 29, 35.
  12. ^ Jadwiga Irena Daniec, The Message of Faith and Symbol in European Medieval Bronze Church Doors (Danbury, CT: Rutledge Books, 1999), Chapter III "An Enigma: The Medieval Bronze Church Door of Płock in the Cathedral of Novgorod," str. 67-97; Mikhail Tsapenko, ed., Early Russian Architecture (Moscow: Progress Publisher, 1969), str. 34-38
  13. ^ Schmadel, L.D. (2003). Dictionary of Minor Planet Names (5. izd.). New York: Springer Verlag. str. 321. ISBN 3540002383. 


Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]