Vila Maund

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Koordinati: 47°17′13″N 10°2′58,5″E / 47.28694°N 10.03333°E / 47.28694; 10.03333

Vila Maund leta 2009

Vila Maund (nemško Villa Maund) je vila v Schoppernau v Predarlskem, ki jo je zgradil sir John Oakley Maund († 10. junija 1902) v zgodnjih 1890-ih.

Zgodovina[uredi | uredi kodo]

Vilo Maund je kot lovsko vilo zgradil angleški bankir in alpinist[1] sir John Oakley Maund ob vznožju Ünschenberg Alp. Po njegovem umoru leta 1902 – ubit je bil z vrečo peska v eni od stranskih ulic – je prešla v last njegove hčerke Zoe Désirée Maund, ki je 17. novembra 1931 proti volji svoje matere Zoe Gertraud Maund prodala celotno posest Angležu Martinu Holtu za 750 funtov.[2] Vilo so uporabljale številne lovske skupine, vključno z nemškim prestolonaslednikom Wilhelmom, ki je leta 1908 kot prvi motorist pripotoval v Bregenzerwald z motornim vozilom.[3] Od leta 1995 do 2007 je v Vili Maund živel predarlski umetnik in akcionist Paul Renner.[4] Med drugimi so bili njegovi gostje Ferran Adria, Günter Brus, Franzobel, Zaha Hadid, Heinz D. Heisl, Daniel Spoerri in Eckart Witzigmann.

Zgodovina gradnje[uredi | uredi kodo]

Arhitekt je bil Anglež William Morris. Bil je britanski slikar, arhitekt, pesnik, obrtnik, inženir in tiskar. Pred letom 1888 je v Weggisu ob Vierwaldstadtskem jezeru v Švici že zgradil dve hiši v britansko-škotskem slogu, ki sta bili za Johna Oakleyja Maunda podobni hmeljevim trtam. Njegove vzorčne knjige (načrti, pogledi itd.) je še vedno mogoče videti v muzeju Kunsthaus Zürich.

Za gradnjo je bil odgovoren mizarski mojster Johann Anton Strolz iz Schröckna. Pri gradnji je pomembno sodeloval tudi Pius Bischof, ladjar v Auju, mizarski mojster in mizar. Slovesnost ob dokončanju ostrešja je bila leta 1892, vila v angleškem podeželskem slogu pa je bila dokončana leta 1895. Notranjost so v celoti izdelali obrtniki iz Bregenzerwalda.

Vdova Zoe Gertraud Maund je leta 1923 dala zgraditi majhno elektrarno z rezervoarjem, katere generator je 47 let zagotavljal enosmerni tok za vilo.

Lov[uredi | uredi kodo]

Dokazano je, da so bili do 14. stoletja v Bregenzerwaldu medvedi in kozorogi. Prvotno lovišče Maund je obsegalo območje Schoppernau, Hopreben in Schröcken. Na celotnem območju je bilo dovoljeno pobiti 25 gamsev. Kozam je bilo v celoti prizaneseno. Danes je nekdanje območje razdeljeno na številne različne parcele.

Lovske zabave[uredi | uredi kodo]

Po prvi lovski zabavi leta 1895 (Alexander Kennedy, James Fairholm, B. Montgommery, Zoe Gertraud Maund in lady Carolina Hamilton) prestolonaslednice Cecilie iz Mecklenburga in njenega moža prestolonaslednika princa Wilhelma so od leta 1908 do konca druge svetovne vojne redno najemali lovsko vilo Maund.

Med Cecilijinim bivanjem leta 1943 je glavnemu lovcu Theodorju Hammerleju zaupala, da ima pri sebi »veliko nakita, ki naj bi bil tu skrit«. Po besedah Hammerleja, ki je podrobno opisal vrsto skrivališča (betonski jašek, zaščita pred krajo, ognjem in vlago) ter tudi tajni povratni prevoz zaklada po območju okupirane Avstrije leta 1946, gre za ostanke kronskih zakladov Hohenzollernov.[5]

Sklici[uredi | uredi kodo]

  1. Erstbesteiger des Ostgipfels der 4000 m hohen Les Droites im Mont-Blanc-Massiv
  2. Vgl. Hans Sandmayr: 100 Jahre Villa Maund, ein geschichtsträchtiges Haus im Bregenzerwald. Bezau 1997, S. 15. Quellen: K.K. Bezirksgericht Bezau, Abt.I 26. Februar 1904; Kaufvertrag vom 17. November 1931.
  3. Anmerkung: das automobilisierte Befahren der Straßen im Bregenzerwald war bis etwa 1920 verboten; Quelle: Julius Fritsch: Die Entwicklung des Straßenwesens in Vorarlberg von den Uranfängen bis zum Jahre 1937. Flüchtige Gedenkblätter anlässlich der 25-jährigen Dienstzeitdes Verfassers beim Lande Vorarlberg. Manuskript, Bregenz o. J.
  4. Vgl. Rita Bertolini: Bodengut. Vom Zauber Vorarlberger Gärten. Bregenz 2009, S. 40.
  5. Vgl. Hans Sandmayr: 100 Jahre Villa Maund, ein geschichtsträchtiges Haus im Bregenzerwald. Bezau 1997, S. 5, 11 ff. und 59.

Viri[uredi | uredi kodo]

  • Rita Bertolini: Bodengut. Vom Zauber Vorarlberger Gärten. Bertolini Verlag, Bregenz 2009, ISBN 978-3-200-01282-0.
  • Hans Sandmayr: 100 Jahre Villa Maund, ein geschichtsträchtiges Haus im Bregenzerwald. Bezau 1997.
  • Julius Fritsch: Die Entwicklung des Straßenwesens in Vorarlberg von den Uranfängen bis zum Jahre 1937. Flüchtige Gedenkblätter anlässlich der 25-jährigen Dienstzeitdes Verfassers beim Lande Vorarlberg. Manuskript, Bregenz o. J.
  • (Kronprinz) Wilhelm von Preußen: Aus meinem Jagdtagebuch. 29. Auflage; unveränderter Nachdruck der Ausgabe von 1912. Buchhandlung Steiger, Moers 1976, ISBN 3-921564-03-4.
  • Gästebuch der Villa Maund. 1895.
  • Protokollbuch des Vorsäß Hinter-Hopfreben.

Zunanje povezave[uredi | uredi kodo]