Uporabnik:Luka11235/Obdobje Kofun

Obdobje Kofun (古墳時代 "Kofun džidaj") je obdobje v japonski zgodovini od približno 250 do 538 po Obdobju Jajoj. Beseda kofun pomeni tip pogrebne gomile, ki se je pogosto pojavljala v tem času. Skupaj s sledečim obdobjem Asuka ju združimo v Obdobje Jamato. Štejemo ga za prvi zabeležen del japonske zgodovine, a je kronologija zgodovinskih virov pogosto zmedena, zato se preučevanja lotevajo kritično in s pomočjo arheoloških dokazov.

Od Obdobja Asuka se razlikuje predvsem v kulturnem smislu, saj je večina prebivalcev pripadnikov domorodne šintoistične vere. Voditelj močnejšega klana si je priboril nadzor nad večino zahodnega Honšuja in severno polovico Kjušuja ter ustanovil japonsko cesarsko hišo. Pogrebni gomili na Tanegašimi in dve zelo stari šintoistični svetišči na Jakušimi so bile verjetno del južne meje države Jamato, medtem ko je bila severna meja nekje okoli današnje prefekture Niigata, kjer so izkopali gomile, povezane z osebo z bližnjim odnosom s kraljestvom Jamato.

Grobovi kofun

Kofun Dajsenrjo, Sakai, Osaka, 5. stoletje

Primer kofuna z značilno obliko ključavnice, narisan v programu 3DCG.
(Kofun Nakacujama, Fudžidera, Osaka, 5. stoletje)

Nakit iz Obdobja Kofun, Britanski muzej

Kofuni (iz srednje kitajščine kú 古 "starodaven" + bjun 墳 "ppokopna gomila") so pogrebne gomile, namenjene pokopu pripadnikov višjega sloja na Japonskem med 3. in 7. stoletjem. Obdobje se imenuje po teh značilnih zemeljskih strukturah, ki so bila polne kamnitih pokopnih soban, včasih tudi obdane z jarki.

Kofuni se pojavljajo v mnogih oblikah, najpogostejše s okrogle in kvadratne, stilsko posebna pa je ključavnična z kvadratnim ospredjem in zaokroženim zadnjim delom. Po velikosti segajo do preko 400 metrov v dolžino, po obsegu so večkrat zakopane lončene figure Haniva.

Razvoj

Železo čelado in oklep z pozlačenega brona, dekoracijo, obdobje Kofun, 5. stoletju. Tokio Narodni Muzej.

Najstarejši kofun naj bi bil Hokenojama v Sakuraju, Nara, zgrajen v 3. stoletju. Kasnejši ključavničasti kofuni v okrožju Makimuku v Sakuraju (Hašihaka, Šibuja Mukaj'jama) so iz zgodnjega 4. stoletja. Trend se je sprva širil iz province Jamato do province Kavači (gigantski kofun Dajsenrjo), potem pa v 5. stoletju po celotni deželi, razen v regijo Tohoku. Ključavničasti kofuni so izginili v 6. stoletju, verjetno zaradi večjih reform na dvoru; Nihon Šoki beleži predstavitev budizma v tem času. Zadnja velika kofuna sta Imaširozuka v Osaki (verjetna grobnica cesarja Kejtaja) in Ivatojama v Fukuoki (po kroniki Fudoki of Čikugo grobnica Ivaja, Kejtajevega rivala).

Dvor Jamato

Zaradi polemih glede kraljestva Jamataj je začetek delovanja dvora Jamato nejasen, a naj bi se zgodil okoli leta 250. Splošno je sprejeto, da so vladarji Jamato posedovali kulturo gradnje kofunov in vladali s hegemonijo do 4. stoletja. Regionalni oblastniki so vseeno uživali določeno avtonomijo čez celotno obdobje, posebej v Kibiju, današnja prefektura Okajama, Izumoju, današnja prefektura Šimane, Košiju, današnja prefektura Niigata in Fukuj, Kenuju, severni Kanto, Čikušiju, severni Kjušu, in Hiju, osrednji Kjušu. Šele v 6. stoletju so si klani Jamato podredili celotno južno polovijo države. Po Knjigi Songov naj bi se diplomatski odnos med kraljestvom Jamato in Kitajsko začel v 4. stoletju.

Vladavina Jamato, kot se je manifestirala v 5. stoletju, so zaznamovali močni klani (豪族 "gozoku"). Vsakemu klanu je vladal patriarh (氏上 "Udži-no-kami"), ki je izvajal svete obrede klanovemu kamiju za dolgotrajno dobrobit klana. Pripadniki klana so bili aristokrati, kraljevska linija, ki je nadzorovala dvor Jamato pa je bila vrh te družbene ureditve. Vodjem mogočnih klanov je bil dodeljen naziv kabane( 姓), ki pomeni politični rank, ki se deduje in uporablja namesto družinskega imena.

Obdobju Kofun pravimo tudi Obdobje Jamato, saj so se proti koncu obdobja določeni plemenski vodje povzpeli do cesarske krone. Zgodovinarji in arheologi opozarjajo, da so zunaj dvora Jamato obstajali rivali za prevzem oblasti in vpliva nad deželo, v prvem delu obdobja na primer kraljestvo Kibi.

Polačen glavič ročaja meča, Obdobje Kofun, 6. stoletje

Dvor Jamaro je proti koncu obdobja vihtel moč na Kjušujem in južnim Honšujem, poglavarjem svojih podložnikom pa so podelili nazive, nekatere dedne. Jamato je postal sinonim za celotno državo, saj so vladarji zatirali klane in pridobivali kmetijske površine. Po kitajskih modelih so razvijali centralno upravo in cesarski dvor, na katerem so prisostvovali tudi podrejeni klani in ki ni imel stalne prestolnice. Prevzeli so tudi kitajsko pisavo. Pomembni klani iz obdobja so Soga, Kucaragi, Heguri, Koze v provincah Jamato in Bizen ter klani Kibi v provinci Izumo. Klana Otomo in Mononobe sta bila vojaško vodstvo, klana Nakatomi in Inbe pa sta vodila obredje. Klan Soga je priskrbel najvišjega ministra, Otomo in Mononobe pa druga najvišja ministra. Glavna oseba v provinci je dobila naziv Kuni-no-mijacuko. Obrtniki so bili organizirani v cehe.

Ozemeljske pridobitve kraljestva Jamato

Rekonstrukcija skladišča iz Obdobja Kofun

Poleg arheološke najdb, ki kažejo na lokalnega monarha v provinci Kibi kot pomembnega rivala, je iz meja in bojišč na področju kraljestva Jamato znana tudi legenda o princu Takeruju Jamatu. Meja je bila očitno nekje v provinci Izumo (vzhod današnje prefekture Šimane). Druga meja je bila na Kjušuju, severno od današnje prefekture Mukamoto. Legenda govori o deželi na vzhodu, ki ni ubogala cesarskega dvora. Tja je bil poslan Takeru Jamato v boj. Današnja provinca Kaj je en možen krajev, kjer se je zadržal med vojaškimi ekspedicijami, a je oddaljenost dežele od centra Jamato stvar ugibanja.

Severna meja v obdobju je razložena v Kodžikiju kot legenda ekspedicij Šido šoguna (四道将軍, "Šogun štirih smeri").Od štirih šogunov naj bi se Obiko usmeril na sever v Koši, njegov sin Take Nunakavavake pa proti severnih deželam. Obiko se je od Košija obrnil na vzhod, njegov sin pa na sever, da sta se srečala pri Ajuzuju na zahodu današnje prefekture Fukušima. Čeprav legenda verjetno ni zgodovinsko dejstvo, je Ajzu precej blizu juga regije Tohoku, kjer se na severu od konca 4. stoletja še nahaja kultura ključavniških kofunov.

Okimi

Poznejši kofun Išibutaj z odkritim zemeljskim pokrivalom, Nara

V Obdobju Kofun se razvije zelo aristokratska družba z vojaškimi vodji.

Obdobje Kofun je kritična stopnica v japonski evoluciji v smeri bolj povezane in priznane države. Najrazvitejša je bila v regiji Kinaj na severu Notranjega morja Seto. Japonski vladarji so pošiljali peticije na kitajski dvor za potrditev dvornih nazivov.