Teorija DLVO

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje

Teorija DLVO je imenovana po začetnicah štirih znanstvenikov, ki so jo zasnovali leta 1940 (Derjaguin, Landau, Verwey, Overbeek) in opisuje stabilnost koloidnih sistemov na osnovi odbojnih in privlačnih sil med delci.

Površini dveh delcev, ki med seboj interagirata, sta predstavljeni kot dva kondenzatorja, na površini katerih se v raztopini elektrolitov ustvari elektrokemični dvosloj. Pri približevanju dveh delcev se dvosloja začneta prekrivati in sprva prevladajo odbojne elektrokemične sile, ki so bolj daljnosežne od privlačnih van der Waalsovih sil. Če delca ostaneta na tej razdalji, kjer prevladajo odbojne vezi, je disperzija stabilna in ne pride do agregacije delcev.

Debelejši je elektrokemični dvosloj, stabilnejši je koloidni sistem. Če v disperzijo dodamo več elektrolita, se dvosloj stanjša.

Če se razdalja med delcema še nadalje zmanjšuje, prevladajo privlačne sile in nastopi nepovratno povezovanje delcev oziroma agregacija.