Taspar kagan
| Taspar kagan | |
|---|---|
| Kagan Prvega tzurškega kaganata | |
| Vladanje | 572 – 581 |
| Predhodnik | Mukan kagan |
| Naslednik | Amrak |
| Rojstvo | 5. stoletje |
| Smrt | 581 Prvi turški kaganat |
| Zakonec | princesa Princess Čjandžin (大义公主) |
| Potomci | Amrak |
| Rodbina | Ašina |
| Oče | Bumin kagan |
| Religija | budizem |
Taspar kagan (sogdijsko t’asp’r γ’γ’n)[1][2] ali Tatpar kagan (sogdijsko t’tp’r x’γ’n, rouransko Tadpar qaɣan,[3] staroturško 𐱃𐱃𐰯𐰺𐰴𐰍𐰣, Tatpar qaγan,[4][5] kitajsko: 佗缽可汗/佗钵可汗; pinjin: tuóbō kěhàn; Wade–Giles: t'o-po k'o-han) je bil tretji sin Bumin kagana in princese Vei Čangle (長樂公主) in od leta 572 do 581 četrti kagan Prvega turškega kaganata,[6] * ni znano, † 581.
Vladanje[uredi | uredi kodo]
Med njegovo vladavino se je moč Gokturtkov še povečala do te mere, da je cesarja Džoua in Čija štel za svoja sinova.[7][8] Svojega nečaka Ašina Šetuja je imenoval za nižjega kagana Erdžuja na vzhodu in nečaka Boruja za nižjega kagana na zahodu kaganata.[8]
Svoje zavezništvo z Džouom je zamenjal z zavezništvom s Čijem. Leta 572 je v Džou kot darilo poslal konja in poraženemu princu Čija Gao Šaojiju podelil azil. Nekdanje podložnike severnega Čija je podredil Gao Šaojiju, ne glede na to, ali so pobegnili v Tudžue ali bili tam ujeti. Z Džouom je kljub temu še vedno ohranil dobre odnose in leta 574 poslal kot darilo še enega konja.[8]
Okoli novega leta 578 je Gao Baoning poslal Gao Šaojiju peticijo, v kateri je zahteval, da prevzame cesarski naslov. Gao Šaoji se je nato z vojaško pomočjo Tujueja razglasil za cesarja.
Taspar je do pomladi 579 večkrat napadel Džou in zatem poskušal skleniti mir s Severnim Džouom. Cesar Šuan iz Severnega Džoua je princeso Čiandžin (宇文招), hčerko svojega strica Juven Džaua, ponudil za ženo Taspar kaganu pod pogojem, da kagan preda Gao Šaojija. Kagan je ponudbo zavrnil.
Leta 580, po smrti cesarja Šuana, je Jang Džian, regent cesarja Džnga iz Severnega Džouja, kljub temu poslal princeso Čiandžin v Tudžue, da se poroči s Tuoba kanom. Po poroki je Jang poslal uradnika Heruo Ija (賀若誼) v Tudžue, da bi podkupil kagana, da bi se odpovedal Gao Šaojiju. Kagan se je s tem strinjal in z zvijačo zvabil Gao Šaojija na lov, kjer ge je Heruo Ji ujel. Gao Šaojija so jeseni 580 odpeljali v prestolnico Severnega Džouja in ga nato izgnali v sedanji Sečuan.
Taspar je umrl leta 581 zaradi bolezni in prestol prepustil nečaku Talopienu (Apa kagan).
Zapuščina[uredi | uredi kodo]
Za razliko od očeta in starejših bratov je Taspar sprejel kitajsko kulturo, predvsem budizem. V budizem ga je spreobrnil menih Huilin iz Severnega Čija,[9][10] kateremu je zgradil pagodo. Tasparjeva smrt je pomenila začetek dolgega zatona in podrejanja Gokturkov Kitajski. Med njegovo vladavino je prišlo do prave poplave sogdijskih manihejskih beguncev iz Perzije ter budističnih beguncev iz Čija in Džoua, oboje zaradi pogromov. Ti Sogdijci so ustvarili gokturške rune za pisanje v turškem jeziku za prevode suter v turški jezik, predvsem Nirvana Sutre leta 575.[8]
Nasledstvo[uredi | uredi kodo]
Tasparjeva smrt je povzročila dinastično krizo v kaganatu. Njegova kitajska žena Čiandžin ga je preživela, vendar je Taspar prestol cesarstva zapustil Talopienu (Asparju), sinu svojega starejšega brata Mukan kagana. Prenos oblasti je bila v nasprotju s tradicionalnim sistemom dedovanja, ki je zahteval, da se prestol prenese na sina najstarejšega brata, v tem primeru Išbara kagana. Svet je zavrnil zakonitost Tasparjeve oporoke in kot razlog navedel neturško poreklo njegove matere. Svet ja za naslednjega kagana imenoval Amraka. Talopienova frakcija tega ni priznala, kar je povzročilo državljansko vojno, ki je trajala od leta 581 do 603 in močno oslabila državo.
Družina[uredi | uredi kodo]
Taspar kagan je imel najmanj dva sinova:
- Amrak in
- Tugrul Šada
Sklici[uredi | uredi kodo]
- ↑ Kljaštornyj, S.G., Livšic, V.A. (1972). Acta Orientalia Academiae Scientiarum Hungaricae (1972). "The Sogdian Inscription of Bugut", Tomus XXVI (1), str. 74. open access
- ↑ Gary Seaman, Daniel Marksm. Rulers from the steppe: state formation on the Eurasian periphery. Ethnographics Press, Center for Visual Anthropology, University of Southern California, 1991, ISBN 978-1-878986-01-6, str. 97, 100.
- ↑ Vovin, Alexander. »A Sketch of the Earliest Mongolic Languages: the Brahmi Bugut and Khuis Tolgoi Inscriptions«. Academia.edu. Pridobljeno 6. julija 2019.
- ↑ Ethno Cultural Dictionary, TÜRIK BITIG
- ↑ 布古特所出粟特文突厥可汗纪功碑考_百度文库
- ↑ Jean Deny; Louis Bazin; Hans Robert Roemer; György Hazai; Wolfgang-Ekkehard Scharlipp (2000). History of the Turkic Peoples in the Pre-Islamic Period. Schwarz. str. 108. ISBN 9783879972838.
- ↑ Book of Zhou, Volume 50.
- ↑ 8,0 8,1 8,2 8,3 Ahmet., Taşağil (1995–2004). Gök-Türkler. Atatürk Kültür, Dil, ve Tarih Yüksek Kurumu (Turčija). Ankara: Türk Tarih Kurumu Basımevi. ISBN 975161113X. OCLC 33892575.
- ↑ Findley, Carter V. (2005). The Turks in World History. Oxford University Press US. str. 48. ISBN 0-19-517726-6.
- ↑ Michael Adas (Januar 2001). Agricultural and Pastoral Societies in Ancient and Classical History. Temple University Press. str. 85–. ISBN 978-1-56639-832-9.
- ↑ Suzuki, Kosetsu. »On the Genealogical Line of Türks' Ashina Simo: The Royal Genealogy of the First Türkic Qaγanate and the Ordos Region during the Tang Period« (PDF). The Toyo Gakuho. Pridobljeno 28. julija 2018.
Taspar kagan Klan Ašina Rojen: ni znano Umrl: 581
| ||
| Vladarski nazivi | ||
|---|---|---|
| Predhodnik: Mukan kagan |
Kagan Prvega turškega kaganata 572–581 |
Naslednik: Amrak |