Pogovor:Giacomo Puccini

Prenešeno iz članka, verjetno uporabno. --Tone 17:08, 11. september 2007 (CEST)

---

Giacomo puccini Občutil jo bom (zgodbo o Manon) kot Italijan Z obupano čustvenostjo PUCCINI

Kako se je odločil pisanje oper Puccini je zadnji veliki predstavnik italijanske romantične opere. Njegove opere so bile pri poslušalcih vedno posebej priljubljene in se lahko kosajo z Verdijevimi. Rodil se je v dinastiji glasbenikov, ki so od 18. Stoletja naprej organisti v cerkvi San Martino v Lucci. Pucciniju so namenili, da nadaljuje družinsko tradicijo, a ko je videl predstavo Verdijeve Aide, se je odločil, da postane operni skladatelj.

Nastajanje njegovih oper Leta 1880 mu je šolnina omogočila, da se je vpisal na milanski konservatorij. Diplomiral je poleti leta 1883 in se prijavil na glasbeno tekmovanje pod pokroviteljstvom nekega založnika z opero enodejanko Čarovnice (Le villi). Nič ni dosegel, a naslednje leto jo je igral na neki zabavi, na kateri je bil tudi Verdijev založnik Ricordi. Opero so uprizorili leta 1884 in Ricordi je pri mlade skladatelju takoj naročil naslednjo opero Edgar. Edgarja so izvedli v Scali v Milanu. Leta 1889, vendar ni naletela na dober sprejem (skladatelj jo je sam označil za napako). Toda njegova naslednja opera Manon Lescaut ( na podlagi romana Abbeja Prevosta tako kakor Messenetova Manon) je na krstni izvedbi v Torinu leta 1893 dosegla velikanski uspeh. Puccini je iznašel zmagovito formulo: zgodbo mlade, pogubljene junakinje, ki jo slabosti v značaju privedejo v pretresljivo prezgodnjo smrt. Ponovil jo je z opero Al boheme, ki so jo prvič izvedli v Torinu leta 1896 pod vodstvom Toscaninija, vendar je trajalo kar nekaj časa, preden se je ta romantična drama o ljubezni in smrti na podstrešju na Montmartu - danes ena najbolj priljubljenih oper na svetu – občinstvu priljubila. Puccinijeva naslednja opera Tosca, ki so jo prvič izvedli v Rimu leta 1900, je izlet v brutalni svet verizma. Število trupel v njej – poskus posilstva, umor, navidezna usmrtitev strelskega obreda, ki se kaže za resnično, in sklepni dramatični samomor- so le redko presegli. Kritiki so nad njo vedno vihali nos (nekdo jo je označil za bedno, namenomap retresljivo opero), toda Puccinijev čudoviti melodični dar in prirojeni občutek za dramo jo rešujeta pred senzacionalizmom. Madame butterfly (Scala, 1904), ki temelji na resničnem dogodku, kakor ga opisuje drama Davida Belasca, je povratek k jokavi zvrsti opere. Tragična zgodba japonske gejše, ki jo prevara in zapusti ameriški mornariški častnik, ki ga šteje za svojega moža, je viharno osvojila operni svet, potem ko jo je Puccini spremenil v trodejanko. Druga belascova igra, Dekle z zlatega Zahoda, je bila podlaga za naslednjo Puccinijevo opero Dekle z Zahoda (La fanciulla del West), ki so jo krstno izvedli v Metropolitanski operi v New Yorku decembra leta 1910 z Enricom Carusom in Emmy Destinn v glavnih vlogah. Ko je Puccini za naslednjo opero sprejel naročilo ravnateljev dunajske opere namesto kakšne italijanske, je naredil politično napako in obtožili so ga izdajstva. Malo znano opero Lastovka (La rondine) so prvič izvedli med prvo svetovno vojno, čeprav v Monte Carlu in ne na Dunaju. Puccini je hkrati pisal triptih enodejank, imenovan Grand Guignol: strašno opero Plašč (Il tabarro), sentimentalno tragedijo Sestra Angelica (Suor Angelica) in komedijo Gianni Schiccni, najuspešnejšo izmed njih. Triptih so krstno izvedli decembra leta 1918 v New Yorku.

Življenje v vili Torre del lago Od leta 1891 je Puccini živel v svoji vili v Torre del Lago pri Lucci z ženo Elviro (do 1904 poročeno ljubico). Leta 1909 je njuna služkinja naredila samomor, ker jo je ljubosumna Elvira po krivem obtožila, da ima razmerje s Puccinijem. Ta tragedija je morda navdihnila lik Liu, nežne, prijazne sužnje v njegovi zadnji operi Turandot na podlagi orientalske pravljice. Turandont naj bi se srečno končala ko kruto princeso Turandot prelisiči princ Kalaf in zmaga ljubezen. Toda Puccini je umrl s srčnim napadom med zdravljenjem raka leta 1924, ne da bi dokončal sklepni duet.

Puccinijevo življenje in delo  Po narodnosti je bil Italijan  Rojen je bil v Lucci leta 1858  Umrl je v Bruslju leta 1924  Njgova značilna zvrst je bila italijanska opera  Njegova dela  1852 La Maison du Docteur  1884 Le Villi  1889 Edgar  1893 Manon Lescaut  1896 La Bohème  1900 Tosca  1904 Madama Butterfly  1910 La Fanciulla del West  1917 La Rondine  1918 Il Trittico  1918 Gianni Schicchi  1926 Turandot

La boheme  Premiera leta 1896 v Torinu  Rudolf=pesnik (tenor)  Schaunard=glasbenik (bariton)  Marcel=slikar (bariton)  Collin=filozof (bas)  Mimi=vezilja (sopran)  Musette (sopran)  Benoit=hišni gospodar (bas)  Alcindor (bas)  Parpignol (tenor)  Dijaki,šivilje,prodajalci,pometači,vojaki,otroci

V Parizu na božični večer v bedni podstrešni sobici prezebata pesnik Rudolf in slikar Marcel. Da bi se vsaj malo pogrela, Rudolf v gašperčku zakuri svojo dramo. Tudi filozof kolin, ki ni mogel zastaviti svojih knjig, si greje premrle roke. Druščino razveseli glasbenik Schaunard, ki je izvrtal nekaj cvenka. Pojavi se s hrano, pijačo in kurjavo. Prijatelje povabi na večerjo, a nepovabljen se prikaže hišni gospodar Benoit terjat najemnino. Boemi ga pretkano odpravijo in veselo odidejo, le Rudolf ostane, saj mora dokončati obljubljeni podlistek. Na vrata potrka šivankarica Mimi, ki ji je ugasnila sveča. Prosi za ogenj. Odide, a se takoj vrne, ker je izgubila ključ svoje sobice. Rudolf ga najde in nalašč skrije. Mimi mu pripoveduje o svojem delu, Rudolf ji razkrije, da je pesnik, in med njima vzplamti ljubezen. Skupaj odhitita za prijatelji. Pred kavarno Momus v Latinski četrti vrvi živahna množica. Prijatelji, ki se jim pridružita tudi Rudolf in Mimi, si najdejo mizo, ob sosednji pa sedi nekdanja Marcelova ljubica Musette s svojim bogatim ljubimcem. Musette ponovno osvoji Marcelovo srce in se mu vrže v naročje, ostarelega ljubčka pa se znebi. Boemi se pridružijo množici , ki hodi za vojaško parado, Musettinemu ljubčku pa, ki se je vrnil iz trgovine, puste neplačan račun. Slikar Marcel je v predmestni krčmi dobil delo in druščina boemov se mu pridruži. Obupana Mimi Marcelu potoži, da jo je Rudolf zapustil, in ko se pesnik pojavi, se Mimi skrije, Marcel pa terja pojasnilo. Rudolf Mimi še vedno ljubi, a ker je brez denarja, ji ne more nuditi niti strehe nad glavo, zato je bolje, da se razideta. Mmi se s kašljem izda in med njima spet vzplamti ljubezen. Zamaknjena v svoje sanje še opazita ne, kako se Marcel na ves glas prepira z večno koketo Musette. Pozneje v mrzli mansardi Rudolf benti nad peresom, Marcel pa nad čopičem. Delo jima ne gre in ne gre od rok, saj jima misli nenehno uhajajo k nekdanjima ljubicama. Collin in Schaunard prineseta nekaj za pod zob in druščina se v hipu prav po boemsko razvname. Veselo prekine Musette z novico, da prihaja na smrt bolna Mimi. Prijatelji jo položijo v posteljo, Musette žrtvuje svoj nakit, da bi kupili zdravila in muf, ki si ga Mimi tako zelo želi, filozof Schaunard pase poslovi od zimskega plašča, ki bo romal v zastavljanico. Rudolf in Mimi obujata spomine na lepe skupne dni in Mimi si srečna greje roke v mufu. Njeno življenje, tako razkošno v svoji bedi, ugasne in Rudolf se strt zgrudi ob njeni postelji.

Škrbina ali članek

Ali ni meja za »škrbino« v WikiProjektu 1000 nujnih 8333 znakov? Članek naj bi jih imel 8710. --Pinky sl (pogovor) 12:08, 23. maj 2014 (CEST)

8.333 znakov (približno) je meja brez faktorja 1,2, z njim je 10.000. Članek ima zdaj 7.758 znakov oz. 8.710 z vračunanim faktorjem. — Yerpo ^Ha? 13:05, 23. maj 2014 (CEST)

Sem dodal infopolje in eno sliko, zdaj manjka še cca. 500 znakov. — Yerpo ^Ha? 13:14, 23. maj 2014 (CEST)

Evo, še uvod, zdaj pa je. — Yerpo ^Ha? 13:33, 23. maj 2014 (CEST)