Nukleofilnost
Nukleofílnost je lastnost atoma ali atomske skupine, da kaže relativno veliko afiniteto do atomskih jeder in se zato rad povezuje z atomi oziroma atomskimi skupinami z majhno gostoto elektronov.[1] Kemijske zvrsti, ki izkazujejo nukleofilnost, se imenujejo nukleofili. Nukleofili so v kemijski reakciji tvorbe vezi donorji elektonskega para elektrofilu. Ker nukleofili donirajo elektrone, so po definiciji Lewisove baze.
Izraza nukleofil in elektrofil je leta 1929 vpeljal Christopher Kelk Ingold.[2]
Gledano po periodah v periodnem sistemu velja na splošno, da bolj bazičen kot je ion (višja vrednost pKa njegove konjugirane kisline), reaktivnejši je kot nukleofil. V določeni skupini periodnega sistema je za nukleofilnost pomembnejša polarizabilnost: lažje kot se elektronski oblak okoli atoma ali molekule neenakomerno porazdeli, močneje zvrst reagira kot nukleofil, na primer jodov ion (I–) je močnejši nukleofil kot fluorov ion (F–).
Glej tudi [uredi]
Viri [uredi]
- ^ http://lsm1.amebis.si/lsmeds/novPogoj.aspx?pPogoj=nukleofil, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 12. 10. 2011.
- ^ Lapworth, A. Nature 1925, 115, 625
