Nota
Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Nota (latinsko znak) je pisani znak, s katerim zabeležimo ton. V konvencionalni glasbeni notaciji z obliko note označimo dolžino (trajanje) tona, glede na položaj v notnem črtovju pa določimo višino tona.
Dolžine not označujemo z oblikami, ki se imenujejo:
- nota brevis (2),
- celinka (1),
- polovinka (1/2),
- četrtinka (1/4),
- osminka (1/8),
- šestnajstinka (1/16),
- dvaintridesetinka (1/32),
- štiriinšestdesetinka (1/64),
- stoosemindvajsetinka (1/128).
[uredi] Imena not v basovskem in violinskem ključu in oktavne vrste
Imena tonov vseh oktavnih vrst nam pregledno kaže naslednji primer v basovskem in violinskem ključu:
Zaradi preglednosti so razvrščeni toni vsake oktavne vrste v skupine od c do c. Po obsegu je to oktava.
Po legi tonov dobi vsaka oktava ali oktavna vrsta svoje ime. Vrsta najnižjih tonov tvori najnižjo (spodnjo) subkontra oktavo, sledi ji kontra, velika, mala, enkrat, dvakrat, trikrat, štirikrat in petkrat črtana oktava.
Tone subkontra, kontra in velike oktave pišemo z velikimi, tone ostalih oktav pa z malimi črkami. V vsaki oktavni vrsti dobe posamezna tonska imena še posebne označbe. Glej zgornja notna primera.
