Dolgouha lisica

Iz Wikipedije, proste enciklopedije
Skoči na: navigacija, iskanje
Dolgouha lisica[1]
Otocyon megalotis (Namibia).jpg
Ohranitveno stanje taksona
Znanstvena klasifikacija
Kraljestvo: Animalia (živali)
Deblo: Chordata (strunarji)
Razred: Mammalia (sesalci)
Red: Carnivora (zveri)
Družina: Canidae (psi)
Poddružina: Caninae
Rod: Otocyon
Müller, 1835
Vrsta: O. megalotis
Znanstveno ime
Otocyon megalotis
(Desmarest, 1822)
Območje razširjenosti dolgouhe lisice
Območje razširjenosti dolgouhe lisice

Dolgouha lisica (znanstveno ime Otocyon megalotis) je član družine psov. Nima le nenavadno velikih ušes, ampak tudi drugačno zobovje kot ostali psi. Živi v dveh med seboj precej oddaljenih predelih na vzhodu in jugu Afrike. Delitev je prastara in je ni povzročil človek, ampak je vzrok bil že pred tisočletji spremenjena klima.


Življenjski prostor

Uhati pes se najbolje počuti v suhih ravninah in savanah severne in vzhodne Afrike. Najraje ima pokrajine s kratko travo, vendar ga najdemo tudi v grmičastih stepah. Da se zavaruje pred slabim vremenom in sovražniki, si uhati pes poišče zavetje v globokem brlogu, ki ga sam izkoplje ali ga prevzame od drugih živali, kot so podzemna svinjka in zajec skakač. Brloge skopljejo tudi meter globoko in imajo več kamric in vhodov. Na kontrolnih vhodih skozi svoj domači teritorij ali na poti pri iskanju hrane se uhati pes zasuče levo in desno in se nato vrne na lastno sled. Tako prelisiči pse, šakale in ptice ujede, ki mu velikokrat sledijo. Glede na svojo velikost, se težko postavi v bran, lahko pa se skrije v brloge, kjer ga je težko ujeti, ker so globoki in pravi labirinti z veliko poti ven in noter.

Hrana in lov

V pasji družini je uhati pes edini, ki se hrani izključno z žuželkami. Njegov jedilni list se osiromaši v različnih letnih časih, vendar predstavljajo žuželke 80% vse prehrane. Med temi žuželkami so termiti, predvsem žetveni, ki so najvažnejši plen, zato lahko izhajamo iz tega, da tam, kjer živijo uhati psi, najdemo še termite. Tudi govnač je plen uhatih psov. Njegova posebna zagnanost za termite je povezana s posebno oblikovanim zobovjem. Večina psov ima veliko zobovje, uhati pes pa ima majhne zobe, z osmimi ličniki, ki so odlični za drobljenje žuželk. Razen žuželk še uhati pes žre manjše sesalce, pa tudi ptičja jajca in goliče, ki se nahajajo na tleh ter jagode in sadeže. Praktično použije vse kar najde, kajti žuželk nima na razpolago celo leto.

Razmnoževanje

Razmnoževalne navade uhatega psa so očitno različne glede na življenjski prostor in so malo raziskane. Na severu si v času parjenja uredi revir, ki ga označi z urinom. V južnem delu Afrike pa si uhati pes ne dela revirjev tako strogo, ampak se revirji odraslih živali kar križajo. Uhati pes si ustvari dolgoletno in stalno partnerstvo. Dva meseca po parjenju se samica umakne v votlino in skoti dva do tri mladiče. Doji jih najmanj 15 tednov, včasih jih odstavi po štirih tednih. Mladi psi zapustijo brlog prvič šele po dveh in pol tednih. Če je zanje nevarno, jih starša spravita na varno. Ko so stari šest mesecev, so odrasli psi, vendar še ostanejo nekaj časa zaradi varnosti s starši. Uhati pes ima res precej mladičev, vendar jih odraste zelo malo, ker so lahek plen plenilcev in tudi hrana je bolj pičla.

Uhati pes in človek

Med največjimi sovražniki uhatega psa sta leopard in človek. Uhati pes ima tako kot navadna lisica mehko in gosto dlako, zato ga tudi lovijo. Čeprav je malo smešno, ga lovijo tudi kmetje, ker se bojijo za svojo domačo živino. Ne vedo in ne vidijo, da so zobje tega malega psa preslabi, da bi lahko raztrgali tako veliko žival, kot so domače krave, konji itd. V nekaterih področjih širi uhati pes svoj življenjski teritorij. Pri tej razširitvi mu pomaga preoblikovanje gozdne in grmičaste pokrajine v pašne površine, ki jih potrebujejo kmetje za svoje domače živali.

Sklici in opombe[uredi | uredi kodo]

  1. ^ Wozencraft, W. Christopher (16 November 2005). "Order Carnivora (pp. 532-628)". V: Wilson, Don E., and Reeder, DeeAnn M., eds. Mammal Species of the World: A Taxonomic and Geographic Reference (3 izd.). Baltimore: Johns Hopkins University Press, 2 vols. (2142 pp.). ISBN 978-0-8018-8221-0. OCLC 62265494. 
  2. ^ Nel, J.A.J. & Maas, B. (2008). Otocyon megalotis . Rdeči seznam IUCN ogroženih vrst 2008. IUCN 2008. Pridobljeno: 22 March 2009. Database entry includes justification for why this species is of least concern