Dajnčica

Dajnčica je slovenska pisava, ki jo je izumil Peter Dajnko. V rabi je bila od leta 1824 do 1839 - zlasti na vzhodnem Štajerskem.

Knjiga Kmet Izidor v dajnčici

Dajnko: Posvetne pesmi, pesem v dajnčici

Dajnko je svojo pisavo predstavil leta 1824 v knjigi Lehrbuch der windischen Sprache = Učbenik slovenskega jezika. Odločil se je zavreči prej uveljavljeno bohoričico in uvedel nov sistem za zapisovanje sičnikov in šumnikov. Sičnikom je dodelil iste črke (C, S, Z), kot jih je pozneje uporabljala tudi gajica, za šumnike pa je uvedel posebne znake. Poleg tega je uvedel tudi znaka za nj in za vzhodnoštajerski glas ü (ta dva znaka je po letu 1829 nehal uporabljati).

Dajnčica

velika črka	mala črka	sodobna slovenščina
C	c	c
		č
S	s	s
		š
Z	z	z
X	x	ž
		n j
Y	y	ü

Opomba: črka se ni dobro ločila od črke s, zato jo je Dajnko pozneje malo spremenil: .

Dajnko je določil naslednji abecedni vrstni red črk:

A B C D E F G H I J K L M N O P R S Z X T U Y V

Po letu 1834 je je dajnčica začela umikati gajici. Dokončno je bila ukinjena leta 1839.

V dajnčici je bilo natisnjenih kar precej knjig. Ocenjujejo, da je bila skupna naklada vseh knjig v dajnčici okoli 50000.

Glej tudi

• slovenska abecedna vojna

Zunanje povezave

• Dajnčica, zgled besedila

Viri

• Enciklopedija Slovenije, 2. zvezek, članek Dajnčica. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1988.