Catch Me Who Can
| Catch Me Who Can | |
|---|---|
| |
| Replika Catch Me Who Can na razstavi v Nizozemskem muzeju železnic leta 2014 | |
| Tip | Parna lokomotiva |
| Konstruktor | Richard Trevithick |
| Proizvajalec | Rastrick and Hazledine |
| Proizvodnja | 1808 |
| Konfiguracija | 2-2-0 |
| Masa lokomotive | 8 t |
| Gorivo | premog |
| Število valjev | 1, pokončen |
| Najvišja hitrost | 19 km/h |
| Krstna vožnja | 1808 |
| Upokojena | 1808 |
Catch Me Who Can (slovensko Ujemi me, kdor more) je bila četrta in zadnja parna lokomotiva konstruktorja Richarda Trevithicka. Prvi dve je zasnoval za železarni v Coalbrookdaleu in Penydarrenu, tretjo pa za premogovnik Wylam. Lokomotivo Catch Me Who Can je leta 1808 izdelalo podjetje Rastrick and Hazledine v svoji livarni v Bridgnorthu, Anglija. Trevithick jo je predstavil v »parnem cirkusu«, ki ga je organiziral na krožni progi v Bloomsburyju, malo južno od sedanje železniške postaje Euston Square v Londonu.
Lokomotiva je dosegla hitrost 19 km/h. Za tirnice iz litega železa je bila pretežka. Po iztirjenju, ki ga je povzročila počena tirnica, je Trevithick po štirinajst dneh svoj cirkus zaprl.
Mehanizem[uredi | uredi kodo]
Konstrukcija lokomotive Catch Me Who Can je bila enostavnejša od konstrukcij prejšnjih lokomotiv. Horizontalni valj, vztrajnik in zobniški pogon je zamenjal pokončen valj, vgrajen v parni kotel. Bat je gnal par pogonskih koles neposredno preko veznih drogov. Kotel je bil plamenocevni s povratno cevjo in notranjim kuriščem.
